Nevem kje naj začnem, nevem kako naj ubesedim vsekar čutim.Očitno res nosim preteklost s seboj, čeprav se mi ni zdelo, da vpliva name, boli.
Spomnim se koliko časa sva ble z mami same, oče je bil odsoten-menda posli, čeprav nikoli nismo imeli denarja. A takrat me vse to ni motilo, jasno je da otrok rabi eno osebo na katero se naveže. Zaznamuje me verjetno odhod mame (z očetom nista bila poročena, seveda sta se prej precej drla drug na drugega, do določene mere tudi manipulirala-predvsem oče), k babici. Hodila sem v šesti razred, bila sem menda dovolj velika, da sem se sama odločila, kje želim živeti v nadaljnje. Odločila sem se za očeta, čeprav danes vem, da morda odločitev ni bila najbolj optimalna, primerna. Pa ne zato, da me oče ne bi imel rad, ampak jaz sem poleg ljubezni potrebovala primerno vzgojo, prisotnost, morala bi biti otrok. Pri očetu mi na prvi pogled ni nič manjkalo. Spomnim se, da bedarij nekih posebnih nisem počela, jedla sem pri teti v šoli sem še zmeraj imela dobre ocene… Na prvi pogled ti dogodki niso vplivali name. A spomnim se tudi dni-večerov, ko me je bilo strah za očeta, pil je, jaz pa sem bila sama doma. Zatem sem zapadla v motnje hranjenja-anoreksija nervosa, zaradi nadzora, ki ga v življenju nisem imela. Ne bom opiševala dogodkov, ki so se takrat v zvezi s tem zgodili, želim zapisati le kako so bistveni dogodki iz preteklosti povezani s sedanjostjo, malo razložiti zakaj razmišljam danes kot razmišljam, kaj me boli.
Točno za 18 rojstni dan sem spoznala fanta, nisem čutila posebne privlačnosti, a sem ga vzljubila. Neko večer smo bili skupaj z dvema kolegoma pri meni in gledali televizijo. Bili smo sami-oče je pil. Ko je prišel, me je pričel žaliti, čeprav vem da si nisem zaslužila, nisem počela nič napačnega… sicer pa noben si tega ne zasluži. Skupaj z fantom me je napodil. Bila sem vsa iz sebe, fant je prevzel pobudo, vzela sem najnujnejše stvari in sva odšla k njemu. Bil je čas ko sem nekaj časa živela tam, pri mami, začela študirati in kmalu sem upala, da smo nekako prerasli te stvari in da si zaslužim končno ustvariti DOM. Skupaj z očetom smo se dogovorili, da je to lahko tam (za to odločitev sem se med drugim odločila kot edinka, da bom enkrat lahko skrbela za svojeg očeta). “Še sreča” kot sem takrat mislila, da sem bila celo življenje varčna, da nisem žurala, zapravljala denarja za oblačila in druge muhe.. sedaj je prišel pravi čas za investicijo. Z fantom sva si uredila stanovanje pri očetu, se preselila. Imela sva skupni budget kamor sva oba približno isto dajala. Fant je bil priden, a žal nisva vedela komunicirati.. Nekega dne pa so se začeli izbruhi očetove prijateljice, s katero je že nekaj let imel razmerje (kake vrste razmerje mi še danes ni jasno). Zmerjala me je (tudi fanta), napadala tudi mojo mamo, ki je občasno pri šla k meni na obisk (tudi očeta še zmeraj napada). Vedno me je obtoževala češ kakšna sem, da izkoriščam mojega očeta, da bi morala skrbeti zanj, kako sem si lahko naredila stanovanje in podobno. Čeprav je zmeraj pozabljala, da tudi ko sem študirala si nisem privoščila ničesar, kupovala sem znižano hrano (pred rokom), nisem hodila na žurke in podobno. A vse to mi sploh ni bilo težko, to je bil moj način življenja, upala in verjela sem, da si bom s privarčevanim denarjem ustvarila lepšo prihodnost.
A končala sem študij, službe nisem našla, žal sem spoznala tudi, da si s fantom s katerim sem ne morem ustvariti prihodnosti oz. družine. Zmeraj mi je bilo žal zakaj se nisva trudila več komunicirati.. spoznala pa sem tudi fanta, s katerim sem se ujela. Pogovarjala sva se, zagledala sva se… in sedaj funkcionirama oziroma se učima drug od drugega ter skušama ustvarjati kompromise. Čeprav je vse skupaj mnogo bolj zapleteno kot se sliši: tudi on ima določene probleme z očetom, zaposlitev ni sigurna. In mene vsi obsojajo, da sem pustila bivšega češ zato ker sem se ga naveličala, češ sedaj ko je naredil stanovanje… očitno nihšče ne ve, da sva se “sporazumno dogovorila”, da mu ob svoji zaposlitvi vrnem določen znesek, ki sploh ni majhen (poleg tega si je odnesel skoraj vse orodje in dve leti mu ni bilo treba plačevati stroškov). Poleg tega očetova prijateljica hodi vsak dan po dvorišču, se vsake toliko časa izživlja nad mano, čeprav ima svoje otroke in neurejeno življenje, obsoja pa mene. Očetu precej pomagam pri njegovem poslu, še vedno sem v gospodinjstvu zelo varčna, fant plačuje stroške 50 evrov mesečno (hrana, kurjava je seveda še posebej). Sama sem precej nekonfliktna oseba, vedno se trudim biti pridna, grem čez sebe, a sedaj ne zmorem več. Občasno se hitro razburim in vem, da to ne vodi k ničemur dobremu-skrbi me tudi da bom ostala brez vsega saj nevem kaj bo naredila očetova prijateljica, če se njemu kaj zgodi…
Ne rečem, očitno sem naredila mnogo napak. Ampak želela sem si samo ustvariti DOM, sedaj pa čutim samo bolečino, prenašati moram njene izbruhe in sploh nevem kdaj se bo vse to nehalo, kdaj me bodo nehali obsojati, kdaj bom lahko tudi jaz imela otroke-če sploh…in nevem kaj naj naredim, da se bo to nehalo!?

Hvala vsem,ki ste prebrali, komentirali.

Spoštovana anin23,

kar hudo je tole brati…Ob vsej vaši pridnosti in želji po ustvariti si boljše življenje se zdi, da ste zdajle obtičali nekje kjer niste želeli.
Preteklost vsekakor vpliva na nas- predvsem otroštvo, ki je zaznamovano s strahom in občutkom, da nimate osebe na katero se bi bilo mogoče zanesti- in ob očetu, ki je pil te sigurnosti niste mogli imeti. Naravno je tudi, da ste si to vedno želeli in da ste hrepeneli po tem, da ustvarite svoj dom, ki bo drugačen.
Res je, zelo ste se trudili in vendar vas zdaj pestijo okoliščine in se soočate s očetovo (bivšo) partnerko in njenimi verbalnimi napadi, kar ruši vaše ravnovesje. Vsa vaša zgodovina je še vedno z vami, sicer nekje skrita a vseeno vedno prisotna in delujoča iz nevidnega. Priporočam, da preberete knjigo Katarine Nadrag: Utopljene sanje, ki tako lepo opisuje odraščanje z alkoholom in kako nas to zaznamuje. Potem pa tudi predlagam, da si poiščete pomoč strokovnjaka s katerim boste lahko predelali svojo preteklost in tako lažje obvladovali sedanjost.
Mogoče se sliši tako preprosto, čeprav vem, da ni. Vseeno pa verjamem, da je vložek energije tukaj potreben in da se obrestuje- v obliki bolj smiselnega in vrednejšega življenja, ki si ga vsekakor zaslužite.
Vesela bom, če se še kaj oglasite,
lp
Bernarda