zadnje čase mi gre na k velio stvari -in sicer bi lahko začela naštevati
1.) telefoni in fb, twiter, wassap itd -to se je raspaslo da je kaj….ljudje non stop pogledujejo na telefon kaj je novega, naglas komentirajo so človeku na kavici ki se bi rad pogovarjal in nima pojma kaj dogaja na t.i. bedrijah…
2.) v avtu -spet telefoni za krajšanje časa vožnje, pa ne da sama nikoli ne pokličem ampak da vsako sekundo pogledaš na ekran-avto pa levo in desno, in vijuganje in zaviranje in joj prejoj tega imam dosti…
3.) Spet očitki ko se ne javim na telefon-ja kje pa ga imaš, to je neodgovorno od tebe da se ne javiš -ali pa slišim ti se takoali tako ne javiš te nismo klicali….
4.) v otroški igralnici- vsi starši telefone na mizo -vsak bulji v svojega
5.) mamice z vozičkom na sprehodu telefon na ušesu
ma to je za znoret tako mi gre na živce …a nas je ta telefonija čist obsedla al kaj

pa da ne omenjam pol še vseh selfijev –

Kako te štekam…. razmišljam o življenju brez telefona oz o uradnih urah. Danes sem imela v eni roki vrečko, v drugi denarnico, nekaj sem dačla še v usta, da sem lahko plačala na blagajni in telefon…. Ker se nisem javila, sem dobila kasneje očitek, “a že spet”. telefon te zmoti kjerkoli, kadarkoli in potem je folk še užaljen, če se jim ne javiš. pa kaj mene briga, če me oni takoj rabijo. naj is življenje organizirajo tako, da me ne rabijo.

res sem razkurjena glede teh telefonov. Se mi zdim kot da s tečlefonom življenje prestavim v peto prestavo in potem gre vse samo še hitreje.

resno razmišljam, da bi ukinila telefon oz. da bi v službi dosegla dogovor o uporabi. Želim tako dogovor: da se mi ni potrebno takoj javit, ko delo končam, pokličem nazaj.