Ne vem kje začeti, niti kako sploh opisati svojo težavo. Vem pa, da je nekaj »narobe« z menoj. Očitno mi je le to, da nosim v sebi globoko željo po ljubezni, verjetno tudi po sprejemanju in pa tudi željo po bližini, dotiku, toplini.

Veliko sem razmišljala, brskala po knjigah in internetu, a odgovora zase ne najdem. Zato nekaj dejstev, ki vam bodo morda v pomoč pri odgovoru, nasvetu.

Predolgo sem bila v zvezi, v kateri naštetega zgoraj nisem prejemala, vsaj zadnjih nekaj let. Zdelo se mi je, da le jaz dajem, se prilagajam, sprejemam kompromise, šlo je tako daleč, da se mi zdi, da sem v tej zvezi izgubila del sebe, da sem samo sebe pohodila, saj sploh nisem upoštevala in poslušala same sebe. V zadnjih letih me je tudi pestil občutek strahu, da ostanem sama. Po temeljiti analizi, prebranih nekaj knjigah, odgovorih psihoterapevtov, sem zvezo zaključila. Od razpada zveze je minilo nekaj mesecev, v tem času sem popolnoma sprejela dejstvo, da on ni znal drugače in da je tudi imel drugačne prioritete v življenju, kot jaz. Vse to je priznal dejansko šele tisti dan, ko sem mu povedala, da ga zapuščam.

Sem hčerka alkoholika, oče je pil dolga leta, z mamo in sestro smo se odselili po nekaj letih pijančevanja in tiraniziranja. Splet okoliščin je nanesel, da sva se z mamo vrnili nazaj k njemu, sestra pa se je odselila k fantu. V času pijančevanja se je tako hudo poškodoval, da je bilo vprašanje, če bo sploh preživel. Preživel je, ampak je po odločbi 100% invalid (ne sicer telesno, ampak glava je bila tako hudo poškodovana). V tistem času je umrla tudi njegova mama, tako da bi bil prepuščen sam sebi. Zdaj ne pije oziroma samo takrat, ko ima priložnost, to je morda največ 4x letno in še to le na pobudo drugih pivskih kolegov.

Z mamo in sestro smo bile vedno zelo povezane. Seveda, poleg babice, smo bile same, drugih ožjih družinskih članov ni bilo. Mama je bila izredno skrbna, a nama je kljub vsemu puščala svobodo. Bila je sicer izredno navezana na naju, saj ko je babica umrla, smo ostale same, brez kakršnih koli drugih sorodnikov. A znala je biti sama, tudi če naju ni bilo, se je ona znašla po svoje. Potrebovala je nekaj časa, da je dojela, da sva odleteli iz gnezda, a je šlo. Kot sem omenila, sestra k fantu, v drug kraj, jaz pa sem si v isti hiši, v drugem nadstropju, ampak čisto ločeno od mame in očeta, uredila svoje stanovanje. Spoštuje mojo zasebnost, nikoli ne pride, da ne bi prej vprašala, ne vtika se v mene in mi pusti, da živim svoje življenje. Tudi ko sva bila s partnerjem skupaj, se ni nikoli vtikala, niti nikoli ni nenapovedano vstopala v stanovanje.

V živo in pa tudi po internetu sem v zadnjih nekaj mesecih spoznala nekaj ljudi, tako moških kot žensk, predvsem za druženje. Vmes sem na internetu spoznala tudi moškega, s katerim sva se precej ujela, pri klepetu… Iz klepeta na internetu sva prešla na telefonske pogovore. Srečala se še nisva, saj sem jaz malo odlašala s srečanjem v živo. V tem času sem po naključju spoznala še enega moškega preko interneta. Ti pogovori pa so bili res posebni, ujemala sva se na skoraj vseh področjih. Zelo hitro sva vzpostavila telefonski stik in tudi v živo sva se hitro dobila. V živo sicer kakšne posebne fizične kemije ni bilo, sva pa lepo preživela dan, pogovori so bili precej osebni, intimni (pa ne v smislu spolnosti), globoki, pa tudi čisto življenjski.

Zdaj pa k moji težavi. Namesto, da bi uživala v spoznavanju novih ljudi, sem se zalotila, da jih že vrednotim in postavljam ob bok sebi. Čim mi je moški simpatičen, je dober sogovornik, me posluša in uživa v pogovoru z menoj, si ga že predstavljam kot partnerja. Zdi se mi da sem vedno prehitra v svojih mislih, mogoče zato, ker dejansko nekoč ob sebi želim resnega partnerja, s katerim bi si lahko ustvarila življenje, prihodnost, družino…

Iz kje to izhaja? Zakaj sem tako zaznamovana? In zakaj ne najdem odgovora in rešitve za sebe? Kaj lahko storim in kako si lahko pomagam?

Že vnaprej hvala za kakršen koli konstruktiven nasvet, mnenje, odziv.

V oči mi je padel ta del: “mogoče zato, ker dejansko nekoč ob sebi želim resnega partnerja, s katerim bi si lahko ustvarila življenje, prihodnost, družino..”

Pa me zanima, koliko let imaš?

Meni se to ne zdi nič napačnega. Imaš pač vizijo, katero želiš uresničit. Kaže na tvojo močno željo, nič drugega. Seveda potrebuješ na drugi strani ustreznega partnerja, da se uresniči in ustrezen pristop. Brez tega se želja ne bo uresničila. Saj tudi če želiš ustvariti svoje podjetje ali pa hišo, moraš imeti neko vizijo, kako bi naj delovalo oziroma izgledalo. Mogoče si bolj vizualni tip in je to le tvoj način razmišljanja. Ne sekiraj se preveč zaradi te vizije in se osredotoči na odnos, ki si ga želiš s svojim potencialnim partnerjem. Ne glede na svojo trenutno starost in fazo odnosa v katerem si. Seveda to ne pomeni, da si osebo prisvojiš in jo skušaš spreobračati po svoji viziji. Pomembno je, da najdeš tako osebo, ki tej viziji ustreza.

Camek, namenoma nisem pisala let, s tem res nikoli nisem bila obremenjena. Pač želja, nisem pa obupana, res ne. Imam pa 36 let. Predvsem me zanima, zakaj idealiziram, zakaj sem tako hitra in to že od nekdaj, ne zato, ker bi mi tiktakala biološka ura, odkar se zavedam sebe, od najstniških let naprej. Četudi ne bo otrok. Želim pa si seveda partnerja ob sebi.

Kdo pa tega, kar ti opisuješ, ne počne? Jez ne poznam nikogar 😉
Še kaka zoprna sodelavka si kaj takega nevede domišlja in ti reče: “Če bi bil ti moj mož….” 🙂
Bog ne daj da bi bil res…. 😀

Mislim, da je logično, glede na to, da si iščeš partnerja, da moške ocenjuješ iz tega vidika. Tu ne vidim nobene težave. Na tvojem mestu bi se bolj osredotočil na to koga izbiram in po kakšnem ključu, glede na to, da v otroštvu ravno nisi imela najlepše slike z moške strani.

Iz napisanega ne morem jasno razbrati, kaj točno vi počnete, ker vidim dve možnosti.

1. Fantazirate, kako bi bilo, če bi bila vidva s tem moškim par. Predstavljate si lepe trenutke, skupna doživetja, idilo. Življenje, kakršno si želite.
To je problematično, ker nima veze z realo. Je samo projekcija vaših želja na drugo osebo – račun brez krčmarja.

2. Realno razmišljate o tem, ali je moški primeren partner za vas. Pozorni ste na njegove dobre in slabe lastnosti, na malenkosti, ki vas nekoliko motijo; na osebnostne značilnosti, ki bi na dolgi rok lahko bile problematične, oziroma z vami nekompatibilne. Poskušate si predstavljati, kako bi – glede na informacije, ki jih imate o danem moškem in glede na poznavanje sebe – izgledalo vajino skupno življenje čez 10 let. V čem bi lahko bili problemi, kje srž spora? Kaj je dodatnega in posebnega na točno tem moškem, kar cenite/spoštujete/občudujete?
To je popolnoma normalno in tudi modro. Na tak način je mogoče ločiti neprimerne od primernih potencialnih partnerjev. Absolutno mora biti seveda med dvema privlačnost, kemija. Vendar pa samo medsebojna privlačnost nikoli ni dovolj za dolgotrajno uspešno zvezo.
Vi kar ocenjujte in bodite pri tem do sebe popolnoma iskreni.

Tisa_R: ne, v bistvu ne fantaziram, bolj se nagibam k točki 2. Samo se mi enostavno zdi, da sem prehitra v mislih. Da prehitro moškega postavim v pozicijo, kako bi bilo, če bi bil moj partner. Tega ne počnem, ko sem zaljubljena, to počnem, ko spoznam moškega. Veliko mi pomeni komunikacija, da lahko z moškim komuniciram o vsem, da ni ozkogleden in nerazmišljujoč. Če se v tem težko ujameva oz. se ne ujameva, ne razmišljam več o njem na takšen način.
Ste pa omenili tudi kemijo, privlačnost. Moje izkušnje so takšne, da se sprašujem, če bom sploh kdaj našla moškega, s katerim bi lahko imela resno zvezo. Če je bila že v štartu močna privlačnost in kemija, se zveza ni obnesla oz. se spoznavanje sploh ni razvilo v resno zvezo. Če pa je bilo na začetku nekakšno prijateljstvo, posebne privlačnosti pa na začetku nisva čutila, se je iz tega razvila zveza.

Prehitro ali ne, ne vem, zakaj te to tako bremeni. Saj verjetno ne postaviš moškega v to pozicijo, ampak postaviš predstavo o tem moškem. Ta pa se lahko precej razlikuje od realne slike. Moškega v resnici še ne poznaš, zato njega še ne moreš.
Tvoj dvom glede resne zveze s “ta pravim” pa je razumljiv, saj je posledica tvojih dosedanjih izkušenj. Ampak to še ne pomeni, da se moraš sprijazniti s polovičarstvom. Vprašati se moraš, kaj je šlo narobe s tistimi, ki so te privlačili in ta del popraviti do mere, da bo odnos za oba zadovoljiv. To pa lahko pomeni podrobnejše spoznavanje sebe in tudi prepoznavanje določenih slabih vzorcev svojega vedenja, ki so pripomogli k temu, da je nek odnos razpadel.

Tako je, postavim si neko predstavo o tem moškem. Moji bližnji pa pravijo, da si s tem, ko o moškem dokaj hitro začnem razmišljati, kot o potencialnem partnerju, postavljam prevelika pričakovanja. Da bi se morala prepustiti spoznavanju in ne preveč razmišljati z glavo. Moje izkušnje pa so takšne, da sta razum in srce eno. V kolikor glava hoče eno in srce drugo, to čutim kot razdvojenost v sebi.
Saj mogoče kompliciram, ne vem. Mogoče to sploh res ni težava, ampak le močna želja po partnerstvu, kot si zgoraj zapisal.

Pa vendarle je druga varianta (prijateljstvo na začetku, kakšne posebne kemije pa ne) bistveno bolj realna in ponavadi vodi tudi v resnejšo, čustveno vez.

Tako je, postavim si neko predstavo o tem moškem. Moji bližnji pa pravijo, da si s tem, ko o moškem dokaj hitro začnem razmišljati, kot o potencialnem partnerju, postavljam prevelika pričakovanja. Da bi se morala prepustiti spoznavanju in ne preveč razmišljati z glavo. Moje izkušnje pa so takšne, da sta razum in srce eno. V kolikor glava hoče eno in srce drugo, to čutim kot razdvojenost v sebi.
Saj mogoče kompliciram, ne vem. Mogoče to sploh res ni težava, ampak le močna želja po partnerstvu, kot si zgoraj zapisal.[/quote]
Saj imajo tudi tvoji bližnji prav. Gotovo si s tem ustvariš tudi visoka pričakovanja in posledično tudi razočaranja, če se ne uresničijo. Res bi bilo lažje, če bi se lahko predala trenutku, ki ga živiš. Nekako bi bilo najbolje uskladiti oboje, se pravi predajanje spozanjavanju, trenutku in hkrati razmišljanju o tem in analiziranju kam nek odnos vodi. Nismo si vsi enaki in ne funkcioniramo vsi na povsem enak način.
Kakorkoli, najti moraš nek način, ki zate deluje in takrat se boš tudi nehala obremenjevati s tem, kaj drugi govorijo/mislijo. Začni poslušat sebe, druge pa imej malo na rezervi, nimajo vsega prav, nimajo pa tudi vsega narobe. 🙂

Jaz sicer ne vidim priblema v tem, da imaš ideale. Problematično bi lahko bilo, če bi začela te ideale projecirati na
realno osebo in si onemogočila realno podobo o tej osebi. Bistvo je, da ohraniš realno distanco do te mere, da
zmoreš oceniti kakšen je človek v resnici in ne, kakšen bi po tvojih predstavah moral biti.
Včasih, ko smo nestrpni in obupani, znamo sami sebe prepričati, da je neka oseba točno taka, kot smo jo
“nasanjali”…..sledi evforija, zaljubljenost, sreča…do bridkega iztreznjenja (ki je lahko čez par let) ko ase nam
tančice odgrenjo in vidimo pravo sliko.
Nič, ti kar sanjaj, ampak če imaš glavo v oblakih, le glej, da bodo noge ostale trdno na tleh.
Srečno.

Tukaj ni kakšne ogromne filozofije odzadaj. Preprosto si z nekom tipkaš, se “ujameš”, a ker te osebe ne vidiš, si v mislih ustvariš sanjsko podobo, kakšna ta oseba je. Pri pisanju ti namreč ne moreš vedeti, če se oseba na drugi strani čudno spakuje, ima nenavadne in moteče gibe, smrdi,… Vidiš samo črke. Zaljubljaš se v lastno iluzijo o tej osebi, katera v dosti primerih nima nič skupnega s tem, kakšna ta oseba v resnici je.

Meni se je zgodilo že xy krat, da sem si takole naslikala idealno podobo in veš kaj? Prav nikoli ni ta oseba ustrezala tej podobi, ko sva se dobila v živo! Zato zdaj delam predvsem tako, da ne zabijam časa pred monitorjem z življenjem v iluziji, pač pa kakor hitro je možno, odidem s človekom ven na pijačo. Brez predhodnih tipkarij o globokih temah in podobnem. To je stran vržen čas.

Tisti, ki veste, da vam je pomemben izgled: je tak problem nekomu reči, če ti pošlje fotografijo? Če ti ne pošlje svoje :), je pogrnil pri tistem, osnovnem pravilu: da se ne rabiš pretvarjati niti takrat, ko nekoga spoznavaš preko pisanja. Kako teče pogovor, kaj je tisto, kar si pripravljen povedati sam in kako razbereš napisano, je dober pokazatelj, ali z nekom govoriš podoben jezik. Neko daljše obdobje ljudje, ki ‘kombinirajo resnico’, ob tem pa nimajo najboljšega spomina – naj bo v živo ali preko spleta – lahko pozabijo, kaj so o sebi že povedali oz. napisali.

Po mojih dosedanjih izkušnjah (z moškimi in ženskami), sem ob prvem srečanju pomislila: “Ja, točno to je on/ona!” Se pravi, da ni nujno, da se predstave zelo razlikujejo od resničnosti. Slednja doda še kak detajl načina gibanja, gestikuliranja, siceršnjega načina funkcioniranja. Ki pa le potrdi predhodne predstave.

Res je, da ne govorim o iskanju partnerja preko spleta, temveč le o spletanju medčloveških vezi. Morda tudi zato lahko rečem, da so me tovrstni stiki le obogatili in mi niso pomenili stran vrženega časa.

Llunca, nisem v takšnem smislu mislila. Slike si zelo hitro izmenjamo, z dotičnim človekom pa sva šla po 14 dneh na pijačo. Pa niti nisem mislila nanj, dala sem zgolj kot primer. Bolj me je zanimalo to, zakaj o vsakem moškem, ki mi je simpatičen, začnem razmišljati na način oziroma ali bi lahko bil potencialen partner. Zgolj to. In zanimalo me je, kako je z drugimi in ali sem jaz prehitra v svojih mislih…

A65, tudi jaz sem imela s tem dotičnim moškim točno takšen občutek, to je on, brez pretvarjanja, točno takšen, kot se je pokazal v mailih, chatu in telefonskem pogovoru. Brez pretvarjanja, o čemer koli sva govorila, vse se je poklapalo z “ustvarjeno sliko”, preden sem ga spoznala še v živo.
Za primer pa sem žal lahko dala le zadnje spoznavanje preko spleta, saj v zadnjem času v živo nisem spoznala nobenega takšnega, ki bi vzbudil takšne misli v meni. Se mi pa je to dogajalo tudi v preteklosti, zato sem bila malo bolj pozorna sedaj.
Kar pa se tiče izgleda, pa takole… moški mi mora biti vsaj simpatičen, vse ostalo (karakter, razmišljanje, interesi…) tako in tako spoznavaš tekom spoznavanja in druženja. Klasični lepotci me nikoli niso pritegnili, niti nastopači, mora pa biti nekaj na njem in v njem (nasmeh, energijo), da si želim še druženja in spoznavanja z njim.

Tisti, ki veste, da vam je pomemben izgled: je tak problem nekomu reči, če ti pošlje fotografijo? Če ti ne pošlje svoje :), je pogrnil pri tistem, osnovnem pravilu: da se ne rabiš pretvarjati niti takrat, ko nekoga spoznavaš preko pisanja. Kako teče pogovor, kaj je tisto, kar si pripravljen povedati sam in kako razbereš napisano, je dober pokazatelj, ali z nekom govoriš podoben jezik. Neko daljše obdobje ljudje, ki ‘kombinirajo resnico’, ob tem pa nimajo najboljšega spomina – naj bo v živo ali preko spleta – lahko pozabijo, kaj so o sebi že povedali oz. napisali.

Po mojih dosedanjih izkušnjah (z moškimi in ženskami), sem ob prvem srečanju pomislila: “Ja, točno to je on/ona!” Se pravi, da ni nujno, da se predstave zelo razlikujejo od resničnosti. Slednja doda še kak detajl načina gibanja, gestikuliranja, siceršnjega načina funkcioniranja. Ki pa le potrdi predhodne predstave.

Res je, da ne govorim o iskanju partnerja preko spleta, temveč le o spletanju medčloveških vezi. Morda tudi zato lahko rečem, da so me tovrstni stiki le obogatili in mi niso pomenili stran vrženega časa.[/quote]

Kolikor se spomnim, smo si prav z vsakim izmenjali fotografijo pred srečanjem. In ni toliko stvar tega, da nam je enim izgled zelo pomemben.
Lahko povem za izkušnjo, ki sem jo imela. Z enim sva si začela tipkati in kar takoj izmenjala fotografije. On je bil meni na fotografiji zelo, zelo všeč. Mislim, da še nisem videla lepšega internetnega dopisovalca. Tudi po tipkanju sodeč je deloval vredu oseba. Tako sva se dogovorila, da se čimprej dobiva. V momentu, ko sem ga videla, me je odbilo. Kaj ima pomen tisti res lep obraz (naj omenim, da je v živo bil videti isto kot na fotografiji), če se že na daleč vidi, da je človek nesamozavesten copat? Takšni fantje mene zelo odbijajo in si ne predstavljam imeti kaj z njimi. Poleg tega mi ni bil všeč njegov humor in še kakšna stvar.

Ne vem, morda imate nekateri to sposobnost, da preko interneta tudi opazite mimiko osebe, humor, ipd. Meni to ne uspeva, čeprav smo vsi med sabo zelo iskreni v pogovorih. V živo je potem situacija preprosto drugačna.

MimiEden, kot opažam, sva si pri teh internetnih zmenkarijah zelo podobni:)