Ko ženska umolkne
Ker naj bi bil to forum, kjer bi tekla beseda o komunikaciji čustveno inteligentnih, bi izpostavila podpis enega od udeležencev:
… če je ženska enkrat tih, si ga najebal!
Kakšne so vaše izkušnje o resničnosti te izjave? So odzivi moških res drugačni od ženskih? Ali bi molk, neglede na spol, pomenil znak za alarm?
Za alarm definitvno. Vendar odzivi med spoloma niso vedno tako zelo različni, kajti obmolkniti znajo tudi moški. Določen del njih (nas), ne vsi, kar je pogojeno z osebnostnim značajem.
Aha, molk kot kazen … viš, jaz pa sem to razumela s svojega vidika ženske, ki je obmolknila.
V bivšem zakonu. Nekaj časa sem govorila, izražala svoje mnenje, kaj mi ni bilo okej, se pritoževala, pa me je bivši mož vedno znal tako prefinjeno psihološko zatreti z lepimi besedami in na način, da je iz sebe naredil žrtev mojega gnavljenja in prekomernih pričakovanj, da sem preprosto govorila vedno manj, dokler sploh nisem več.
Itak ni imelo popolnoma nobenega haska, samo da sem se počutila še slabše. Kar nekaj let po ločitvi sem rabila, da sem spet upala ljudem povedati, če mi kaj ni bilo. Pa ne mislit, da sem najedala za vsako malenkost, ampak moj bivši mož je bil res lenuh erste klasse in sem bila sama za vse, od otrok, psa in gospodinjstva do avtomobila in hiše.
ženske govorijo manj kot moški, to so znanstveno dokazali. Je pa dejstvo, da bi moški radi, da bi bile tiho, da se ne bi družile med seboj, zato velja, da so čvekulje in bo dež, če je več žensk na kupu.
Kar pa se izjave tiče seveda drži, vsaj zame. Dokler se trudiš za nekaj, za vezo, pač jo poskušaš izboljšat tudi s komunikacijo, razreševat stvari. Ko pa si v bistvu že obupal, utihneš in samo še iščeš izhod.
Ljudje smo si pač različni. Meni je pa nerazumljivo, da nekatere ženske z ostrim jezikom najedajo, žalijo, so pikre, žaljive, sarkastične, … toliko časa, dokler moški ne znori. In ko znori, se jim vrne na obraz blažen nasmešek “aha, še mu pridem do živega, še me ima rad”. :)) Meni, kot moškemu, je to … nerazumljivo in mi je tak odnos, zveza, … tuja.
Redkobesednost nekaterih moških bi lahko pomenila, da sogovornica bolj na kratko zajame sapo. 🙂 Čeprav sem ženska, priznam, da je včasih poslušanje dolgoveznih nesmiselnosti res naporno.
A če je tu govora o komunikaciji med dvema, je molk lahko posledica nedorečenega konflikta in nekateri (tu ne igra pomembne vloge spol) so pripravljeni kuhati mulo v nedogled in sčasoma v bistvu ne znajo presekati oz. ublažiti napetosti. Takrat je dobro, če imajo na drugi strani nekoga, ki jim reče: “Ti, a sva midva še skregana? Ker meni se ne da več trmarit…”. Dokler še zmoreš in ti je v interesu marsikaj obrniti na (vsaj) smešno plat.
Drugo pa je, če opaziš (oz. sploh ne opaziš), da je prenehala govoriti o sebi, o skupnih načrtih, da te niti ne vpraša več, kako ti je. Kajti: blokada ne pomeni le neizražanja, pomeni sčasoma tudi otopel odnos, ko so reakcije mlačne in nezainteresirane tudi pri srkanju povratnih informacij. Kar v nobenem primeru ni dobro izhodišče za naprej.
Preden dopustiš oz. se zaveš, da se zgodi ta, zadnja faza, obstaja preprosta možnost: pridi naproti in vprašaj. Pravo vprašanje v pravem trenutku lahko spremeni marsikaj.
Preden dopustiš oz. se zaveš, da se zgodi ta, zadnja faza, obstaja preprosta možnost: pridi naproti in vprašaj. Pravo vprašanje v pravem trenutku lahko spremeni marsikaj.[/quote]
Med tema dvema fazama torej “tišino in ključem” je tišina z solzami, JOKom, stokanjem in bi celo rekel čustvenim izsiljevanjem… nekako, glej jokam, hudo mi je… kakšen si do mene…
Ja, OK, se približaš in? Želja mora biti iz obeh strani! Tukaj se vprašam: Kakšen pa bom v bodoče?
Preden dopustiš oz. se zaveš, da se zgodi ta, zadnja faza, obstaja preprosta možnost: pridi naproti in vprašaj. Pravo vprašanje v pravem trenutku lahko spremeni marsikaj.[/quote]
Med tema dvema fazama torej “tišino in ključem” je tišina z solzami, JOKom, stokanjem in bi celo rekel čustvenim izsiljevanjem… nekako, glej jokam, hudo mi je… kakšen si do mene…
Ja, OK, se približaš in? Želja mora biti iz obeh strani! Tukaj se vprašam: Kakšen pa bom v bodoče?[/quote]
Malo sem popravila citat, da je pregledneje…
Faza tišine in ključa pri odraslih ne pride od danes na jutri, temveč se kuha po malem že dlje časa. Je pa očitno res precej odvisno od tega, kakšnih scen čustvenih manipulacij ‘šibkejšega’ spola je kdo deležen.
A če predpostavimo, da sta v odnosu dva, ki sta zainteresirana, da bi gradila skupno prihodnost, nastaja pri njima pa problem pri sporazumevanju: kako boš vedel, kaj je srž problema, če ti tega ne zna povedati oz. meni, da te ne zanima? In kako boš zanj izvedel, če je o tem ne boš niti povprašal?
Ženske ste narejene malo drugače od moških, kar pomeni, da je vaše govorjenje znak pozornosti, ne pa najedanje. Dokler se ženska želi s tabo pogovarjat, ti zaupat, četudi je pikra, zajedljiva…, je še ok, ko obmolkne si izgubil na njeni lestvici priljubljenosti, padel na nulo….zanjo je to konec odnosa.
Njeno govorjenje je v bistvu njeno sproščanje in srečen tisti, s katerim to želi počet. Kaj, o čem govori niti ni tako bistveno, bistveno je, da se hoče s tabo pogovarjat. Moškim pa gre to pogosto na živce, ker mi imamo raje mir, da premlevamo svoje misli v sebi. In potem se dečko trudi, da bi jo utišal…in ko mu to končno uspe, je konec, nakar začudenje kaj je šlo narobe.
Ženske včasih utihnejo, ker so jezne na nas in nas kao kaznujejo s tem (ker njej je to, da je tiho, kazen… ;), mi pa to razumemo koz zmago…. 🙂
Za vse to obstajajo evolucijske razlage in tudi znanstvena dognanja o različnosti (po spolu) naših možganov.