Pozdravljeni!

Najprej naj povem, da upam, da me ne boste odpravili samo s par besedami in napotili k psihologu, psihoterapevtu, še manj psihiatru, saj kar rabim je samo strokovno mnenje, da me opredeli kje sem oz. če boleham za katero od motenj, ali gre le za to, da ne znam nadzorovati živcev. Upam, da boste pozorno prebrali pismo, saj drugemu ne morem zaupati nič od tega.
Stara sem 25 let in v leto dni dolgi zvezi s fantom, s katerim tudi skupaj živiva. Problem je v tem, da ima on problem z zaupanjem (že od prej), ob meni ga je še malo bolj izgubil zaradi preteklosti (nisem varala, tako da ni to problem, le slabo družbo sem imela nekaj časa in se dobivala z vezanim, vendar tega dolgo nisem vedela, ko pa sem izvedela, nisva s tistim imela več nič fizičnih stikov, samo kava ali pijača, niti poljuba več ne).
Kakorkoli že, tisto obdobje je bilo zame težko. Več let sem bila samska in vem, da sem naredila napako, čeprav kot pravim sem ga kasneje imela le še v mislih, sem se pač kot vsak človek zaljubila vanj, nisem pa več imela z njim nič. Zdelo se mi je, da je bolje imeti enega “navideznega” prijatelja kot nič, saj v tistem obdobju nisem spoznala nobenega resnega in sebi primernega ter se zato počutila osamljeno (po moji prvi daljši zvezi, kjer sem bila psihično in fizično trpinčena in s tem še nadaljnjih nekaj let zaznamovana, sem pač v tistem obdobju potrebovala nekaj, čeprav neoprijemljivega in neresničnega).
Težke dogodke iz svojega življenja sem že predelala, tako da to na tej točki več ni problem. O preteklosti več ne razmišljam, je pa moj partner tisti, ki jo večkrat privleče iz naftalina. Problem se pojavi, ko mi je partner, s katerim sem (oz. z eno nogo že narazen) sicer zatrdil, da želi biti z mano, a me ob prepirih večkrat opomni na mojo preteklost, za katero sem ga PROSILA, da mi je več ne omenja, saj kot prvo on nima nič s tem, kot drugo sem bila jaz tista, ki je doživela vse slabo in kot tretje mi s tem odpira rane, ki so že bile zaceljene ter mi hoče tisti trenutek vcepiti občutek, da sem slaba oseba. Ko se razumeva, me ima za najboljšo in me ima rad, je dobrega srca, le da sem mu že večkrat rekla, da če me ne more sprejeti take kot sem, naj odide in naju ne uničuje s tem – predvsem mene.
On potem pravi, da me razume in želi ostati z mano navkljub temu, da se mi trudi zaupati in naj ne se ne sekiram.
Kakorkoli že, dejstvo je, da kadarkoli imam razlog, da mu povem kaj kar me na njem moti (to povem na kulturen in umirjen način), me ignorira ali se dela nezmotljivega, popolnega. To me boli, saj imamo vsi napake in želim samo komunikacijo, želim dobiti od njega odziv. Nisem tečen tip ženske, daleč od tega. Rada pa sproti razčiščujem, na kratko a učinkovito, da je potem mir in zadovoljstvo na obeh straneh. On sicer po vsakem prepiru pravi, da ja, da morava oba sodelovati v zvezi, kasneje pa se samo jaz držim tega. Je sicer pozoren, dober do mene in pošten, a toliko kolikor mi predstavlja točno to, kar sem v moškem vedno iskala, toliko zna biti do mene tudi drugačen in me spraviti do roba, ko sem že tako ali tako bila blizu sama. Imam namreč slabe živce. Takšne in drugačne izpade sem imela že v otroštvu, ne vem od česa je to, starši so živčni v mejah normale, nekih izpadov nista imela nikoli.
Jaz sem se kdaj v otroštvu, ko sem bila dosti v bolnicah (menili so, da imam morda epilepsijo, saj sem imela občasne kolapse, a mi epilepsije po letih preiskav niso ugotovili) udarjala v glavo ali z njo srednje močno zabila v steno/posteljo. Potem je bilo leta mir, s tem pa sem spet začela v tej zvezi. Smešno, saj mi ravno ta partner pomeni največ in se z njim drugače počutim bolj srečno kot kdajkoli.

Imam napade, ki jih ne znam poimenovati, lahko jih samo opišem, da si boste lažje predstavljali kako te epizode jeze izgledajo. Ena stvar me na partnerju moti že nekaj časa. Ni velika, ni pa zame niti majhna. On tega zaenkrat noče spremeniti in se mi prilagodit. No, jaz vsakih nekaj dni ugotovim, da tega ne morem sprejeti in odidem pakirat stvari. Jezna sem na nek način z razlogom, saj se jaz njemu res posvečam v nulo in naredim vse kot želi, da bi izboljšala odnos in okrepila povezanost med nama, a sam ne prispeva dosti s te plati. In potem on mene prikaže kot da je z mano kaj narobe. Začne mi naštevat kako je on z mano, pa ne bi rabil biti po vsem kar ve o meni (izvedel je od mene) in da je bil to pripravljen sprejeti, me pika in potiska tako daleč, da tedensko doživim nekje dva izpada jeze. Izguba živcev bi rekla. Ne vem, ali gre za živčni zlom, a vsakič ko se mu želim dokazati kako ga ljubim in da čeprav nisem popolna, sem zvesta in resna punca, sama sebe pretepem do modric. Z glavo sem v dveh zaporednih dneh udarila enkrat v omaro, drugič pa se s pestjo močno udarila vanjo. Fant se sicer boji zame, a je po drugi strani on tisti, ki me spravi tako daleč s provokacijo. Ko je že tako hudo, on še dodatno prilije olje na ogenj.

Kaj menite, sem res samo jaz čudna in bolnik? Mislim, da sva oba impulzivni osebi, toda ali sem jaz hkrati tudi zrela za psihiatra? Naj omenim, da sem drugače umirjena, normalno funkcioniram če me živcira kdo drug, takrat se začuda ne vznemirim, vzamem manj resno in se odzovem umirjeno, nevtralno. Ob njem pa izgubim kontrolo. Čemu lahko to pripišemo? Najbrž mi toliko pomeni, da se mi meša že samo ob misli, da bi me zapustil. Vsakič se spraviva nazaj skupaj in družno ponavljava kako nama je žal, da se oba morava malo umiriti. Dejansko se imava zelo rada, a tukaj pač pišem grdo plat, ker sprašujem za Vaše mnenje. Ljubezen pa je nedvomno prisotna, saj sva si zelo podobna. Verjetno sva samo preveč podobna karakterja, ali pač?
Ne predstavljava si iti narazen, toda na drugi strani – kako naj postopava, da nama bo uspelo? Kako bi lahko funkcionirala z minimalno jezo? Vem, da je dosti odvisno od mene, a na zdravila nočem iti nikakor. Želim rešiti ta problem po drugi poti. Predlagate kakšen pogovor, kakšne vaje, skratka KARKOLI, da si bova pomagala sama?
Za začetek bi rada začela z nečim osnovnim, samo majhen korak in nobenega obiska psihologa ali kakršnih koli pomirjeval. Upam, da kaj od tega, o čemer razmišljam, tudi lahko svetujete oz. mi pomagate ugotoviti v kateri smeri naj začnem razmišljati o teh svojih izpadih, kam naj začnem gledati, da pridem do vzroka zakaj se pojavlja ta vzorec vedenja pri meni, kako ukrepati ob prihodnjem takem primeru, ko bom čutila, da bom spet želela spakirati in imeti izpad (izpad imam vedno samo PO fantovem provociranju, nikoli prej). Pakiram pa se že pred tem, ker me ignorira. Verjetno je problem to in moje otročje vedenje (=pakiranje)? Ali gre za kak globlji razlog, glede na to, da me sploh karkoli oz. kdorkoli lahko spravi tako daleč, da bi se resno poškodovala? (a samo z udarci, drugih stvari ne uporabljam pri samopoškodovanju in se bojim tega)
Naj dodam (mogoče je to relevantno), da sem že daljši čas brezposelna in to vpliva precej negativno name. Mislim, da nisem depresivna, saj imam voljo do hobijev in se vedno z nečim zamotim, me pa boli (poleg občutka nekoristnosti in odvisnosti), da mi partner ne pomaga stati ob strani v smislu, da bi mi pomagal s položnico ali dvema (ima visoko plačo). On pravi, da se ljubezen ne meri skozi denar, ampak saj tu ne gre za denar, gre za pomoč, ni tako? Nekako ne vem več ali sem še sploh na pravi poti, ko se trudim ohranjati zvezo, kjer me on zmanipulira do konca in se na koncu jaz počutim zmedeno in slabo glede sebe …

V pričakovanju odgovora Vas lepo pozdravljam (in upam, da nisem izpadla norica) ….
Lp

Lepo pozdravljeni,

čutim, da je v vas ogromno strahu, ki ste ga predelali že samo skozi odnos. Bojite se soočenja s seboj (strah, da je kaj narobe z vami, da bi morali poiskati psihoterapevtsko ali drugačno pomoč…). Dejstvo je, da ste sebe v tem odnosu nekako zatajila in kljub temu, da si ne želite priznati, globoko v sebi veste, da niste srečna kot bi morala biti…kar vam pove tudi občutek nekoristnosti, odvisnosti, ter dejstvo, da vam partner ne nudi prave pomoči.

Izgubila ste se znotraj tega odnosa in rešitev iščete skozi trkanje glave v steno. Pravite, da je bilo to že v otroštvu…Kaj ste reševala takrat?Kaj se je dogajalo?

Poiskati morate sebe. Kakšne so vaše pozitivne značilnosti? Šibkosti? Kdo ste? Kako si predstavljate partnerstvo? Kaj vas v življenju veseli?

Hvala in vse dobro vam želim,

BarbaraSarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555