Zveza se približuje koncu… trga se mi srce
Pozdravljeni,
prosila bi za vaš nasvet, ker sem se znašla v brezizhodni situaciji, ker sama več ne vem kako to zadevo rešiti oz če sploh karkoli lahko še rešim in kako.
S fantom sva oba v poznih 20ih, oba zaposlena in živiva skupaj že dobra 3 leta. Dala sva že marsikaj čez in sva najboljša prijatelja. Med nama je zaupanje vedno štimalo in vedno sva imela ok komunikacijo. Se izjemno spoštujeva in ceniva, nikoli ni bilo nobene slabe besede in vedno sva se zelo dobro razumela.
Kake pol leta nazaj sva se začela pogovarjati, da bova vzela skupno stanovanje na kredit in da se bova preselila iz podnajemniškega stanovanja, ki je premalo. Zaradi prenove stanovanja sva se začela pogosto prerekati, saj se je on počutil, da ni dovolj soudeležen pri odločanju, jaz pa sem mu očitala, da se sam za to nič ne zanima, saj je skoz v službi in nima časa za nič drugega. To pričkanje plus dejstvo, da oba delava 24/7 je močno načelo najin odnos. Že tako ali tako se nič nikoli ne vidiva. Fant dela pogosto tudi večere, sama pa imam svoje podjetje in sem veliko odsotna, ker ga nekako šele “postavljam” na noge. Ko pa sva skupaj, pa sva oba zelo utrujena in gledava televizijo ali kar spiva. Skratka, ne komunicirava več! mogoče izmenjava 3 stavke na dan, ostalo pa je priprava obrokov, tv in počitek. Sploh ne znam razložiti kako je do tega prišlo, pač kar naenkrat so se odnosi ohladili, utrujenost in nezainteresiranost sta ratali stalnici. Enkrat na mesec greva skupaj nekaj pojest v restavracijo, pa še to je vsak na svojem telefonu ves čas. Groza! Fanta sploh ne odtrgam več od smartfona, potem pa še jaz isto počnem, ker ne vem kaj drugega. Sem mu to tudi že omenila in sva se strinjala, da morava več delati na odnosu, pa je bilo naslednji dan spet isto. On zvečer v svoji sobi za računalnikom, jaz v dnevni sobi počnem druge stvari. Nato se dobiva v postelji, rečeva lahko noč in zjutraj nov dan. Opazila sem, da tudi lubčka za lahko noč več ni, pa sploh ne vem od kdaj…. kar izginile so take navade pozornosti.
Srce me boli, ker ne vem kdaj in od kje je to prišlo. Ali sva se samo naveličala drug drugega? Želim si, da bi bilo tako kot prej, vendar je v takem odnosu težko narediti pobudo. Vem, da ga imam rada in ga zelo cenim, ampak potrebujem strast…. in se mi zdi da je med nama več ni. Spiva skupaj recimo mesečno, se pravi je ubistvu problem tudi v intimnosti, čeprav res ne vem zakaj.
Naj še to omenim, da sploh ni to zaradi kakršne koli nezvestobe, saj vem, da sva si zvesta in kar se tega tiče, to ni razlog.
Trenutno sva še vedno v fazi pred kreditom, in res ne vem, če je sploh pametno narediti tako potezo, ko med nama stvari niso rožnate. Seveda sem mu vse to že omenila, pa me ne jemlje resno (NIKOLI me ne jemlje resno, pravi samo naj neham dramatizirat, da vse ženske dramatiziramo in da se ne misli kregat… ter zadevo zaključi).
Kaj naj sploh še naredim?
Hvala vsem, ki delite nasvete in izkušnje.
Mojca
Ne obupaj prehitro. V vsaki zvezi pride do kakšne krize, kar pa še ne pomeni začetek konca. Oba sta utrujena, sta se oddaljila, ok se zgodi, zaradi takih ali drugačnih razlogov. Samo ne predolgo odlašati z reševanjem stvari. Za začetek ga za lahko noč poljubi (če se sam ne spomni), pa tudi za dobro jutro. Zvečer pa namesto, da se vsedeta pred tv, pojdita raje na sprehod, brez telefonov (obvezno telefone doma pustiti). Verjamem, da je zaradi služb težko uskladiti čas, vendar pol ure na dan si pa že lahko vzamete en za drugega. Pol ure se ne sliši veliko, vendar pa je že lahko dovolj, da se ponovno povežeta, pogovarjata, naredita skupne načrte, si povesta kaj vaju moti, se objameta,….kar koli samo, da si ponovno pokažeta, koliko en drugemu pomenita. Včasih postane v zvezi vse monotono in se strast ohladi, kar je treba popravit, pa za to ni potrebno veliko, včasih je dovolj le nekaj pozornosti.
Ti pa resnično polagam na srce, da ne obupaj prehitro, potrudi se, z malekostmi. Če se tvoj parner ne bo, potem pa tako nimaš kaj, boš vsaj vedela, da si naredila, kar si lahko. Za dobro zvezo morata pa delati oba, en je premalo.
Punca,
Če mene vprašaš, ni nujno da je zveze konec. Nisem črnogled, ne bit pa naivna. Spita doma doma? No odgovor imaš ti.
Ne, temu se reče ambicioznost. Tudi sam sem žal pred 15+leti podobno napako naredil… najprej štalca pol pa kravca.
Torej, utrujenost, delo, stres,… ZASE NAJDITA ČAS, kar tako – “v tri krasne” – naj ti ne bo žal za tisto kar ti ni uspelo, žal ti bo za tisto kar nisi PROBALA ….
Mislim, da je to razvada …. podobno kot je laže sedet pred TV in buljit, da ti ni treba vklopit možganov, je laže gledat v telefon kot se posvetit partnerju. Meni diši po lenobi.
Če sta še ta prava in za skupaj, morata sklenit, da je tega konec in da je telefon, ko sta skupaj, samo še za kam poklicat ali če kdo pokliče. Ko gresta ven, se ga pusti doma ali ga vsaj eden pusti doma, eden je z vama zaradi morebitnega nujnega primera, če koga povozi avto in podobno. Ti telefoni so res grozna grozna navada, vidim ljudi, ki se še med laufanjem oglasijo …
S posojilom mogoče zaenkrat počakata? Saj ne gori voda.
Nikamor se ne mudi s kreditom, dokler ne uredita odnosa.
Kot prvo se vprašaj, če obstaja možnost, da bi dramatizirala oz. da bi tvoje besede dojemal na tak način. Vprašaj ga, kje konkretno dojema tvoje besede na tak način. Misel, da naj bi to počele vse ženske, izhaja zagotovo predvsem iz njegovih dosedanjih izkušenj (morda že iz primarne družine ali okolja, v katerem se tudi sicer giblje). V usklajevanju stališč lahko pride – v še tako harmoničnem odnosu – do trenj. A bistveno je, kako se jih lotiš reševati in predvsem, da jih izpeljeta do konca na način, ki vsaj delno ustreza obema.
Pogovor je pomemben danes in njegov pomen z leti kvečjemu raste. Povedati in biti slišan. Preko njega začutita drug drugega še toliko bolj, če si dovolita ob tem biti iskrena. Naj gre za nadaljevanje skupne poti ali pot vsak k sebi.
Srečno!
Tudi, če so dramatiziranje ženske njegove dosedanje izkušnje, je ona, ki je tukaj sedaj, očitno del te njegove izkušnje. Znano je, da si izbiramo vedno partnerje z zelo podobnimi, če ne kar enakimi vzorcem vedenja. Še posebej, če sami nikamor ne napredujemo oziroma ne spremenimo lastnega vzorca vedenja oziroma dojemanja drugih. Hočem rečt, da nekaj že zna biti na tem dramatiziranju. Seveda se nam samim nikoli ne zdi, da dramatiziramo, saj razloge za to “vidimo” oziroma jih občutimo v svojem notranjem svetu. Naš svet pa lahko dojemamo spet preko nekih vzorcev, ki jih bi morda bilo vredno podrobneje pretehtati skupaj s partnerjem in razmisliti ali je naše “dramatiziranje” dejansko upravičeno.
V glavnem, on ne bi smel poplnoma ignorirati njene “drame”, ona pa bi morala tu pa tam kaj vzeti ne preveč resno. Tako bi se lahko drug drugemu malo bolj približala. Vsekakor pa to zahteva precej razumevanja in potrpljenja od obeh, ne le od enega.
S kreditom bi tako res bilo potrebno počakati, dokler se odnosa ne spravi na za oba zadovoljiv odnos. S pogledom “bo že nekako” se zagotovo ne bo dobro končalo. Potrebni so ukrepi, čimprej, tem bolje.
Tudi, če so dramatiziranje ženske njegove dosedanje izkušnje, je ona, ki je tukaj sedaj, očitno del te njegove izkušnje. Znano je, da si izbiramo vedno partnerje z zelo podobnimi, če ne kar enakimi vzorcem vedenja. Še posebej, če sami nikamor ne napredujemo oziroma ne spremenimo lastnega vzorca vedenja oziroma dojemanja drugih. Hočem rečt, da nekaj že zna biti na tem dramatiziranju. Seveda se nam samim nikoli ne zdi, da dramatiziramo, saj razloge za to “vidimo” oziroma jih občutimo v svojem notranjem svetu. Naš svet pa lahko dojemamo spet preko nekih vzorcev, ki jih bi morda bilo vredno podrobneje pretehtati skupaj s partnerjem in razmisliti ali je naše “dramatiziranje” dejansko upravičeno.
V glavnem, on ne bi smel poplnoma ignorirati njene “drame”, ona pa bi morala tu pa tam kaj vzeti ne preveč resno. Tako bi se lahko drug drugemu malo bolj približala. Vsekakor pa to zahteva precej razumevanja in potrpljenja od obeh, ne le od enega.[/quote]
Svojo repliko sem fokusirala na izsek “NIKOLI me ne jemlje resno, pravi samo naj neham dramatizirat, da vse ženske dramatiziramo in da se ne misli kregat… ter zadevo zaključi.” in menim, da je dovolj jasno, kaj sem želela povedati.
P.S.
Morda nam bo v novi formi forumov dana možnost, da občasno popravimo katero od svojih, ob oddaji prezrtih, napak.
Meni je jasno, saj sem te samo dopolnil. Če sem bil dovolj jasen. 🙂
Težko je reševati konflikt, ko je na drugi strani na kritiko zelo občutjiva oseba in ob le tej le še poglobi zamero ali pa jezo do partnerja. Po drugi strani pa si nihče ne želi biti pretirano kritiziran, posebej ne od partnerja, ki bi mu naj stal ob strani. Včasih so lahko najbolj preprosto rešljive stvari najbolj komplicirane.
Do vsega tega pa hitro pride v odnosih, kjer so si partnerji odtujeni, preživijo malo skupnega časa. Tako da, najprej bi bilo treba spremeniti to, vse ostalo se bo zgodilo samo.
Pozdravljeni,
zahvaljujem se vam za toliko koristnih in dobrih nasvetov.
Seveda ne mečem puško v koruzo, samo prvič greva čez neko “krizo” in se v njej ne znajdem najbolje, predvsem zato, ker ne najdem razloga “le kje in kdaj se je to začelo”…. vse je štimalo, nekako sva še furala 2 zelo stresni službi in kar naenkrat je prišel hlad…. vem, da je to zelo “zguljen” izgovor, ampak ZELO sva utrujena. Stres se nama pozna vsak dan in težko tako funkcjonirava, delo zvečer pa je skoraj neizogibno. Obadva sva ambiciozna in karierista…. to sem vedno vidla kot pozitivno lastnost, zdaj nisem več tako prepričana. Jaz imam redno zaposlitev in svoje podjetje še hkrati, kar mi vzame vsaj 3 večere na teden. Fant pa je trenutno v igri za napredovanje, poleg tega pa ima delo predvsem na terenu in je veliko odsoten… večkrat mesečno. To se pozna na najini zvezi, odnosi so se sčasoma ohladili. Ko pa sva skupaj, pa želiva samo odklopiti možgane, pogledava en film… so tudi dnevi ko enostavno nimam energije za pogovor. Takrat samo leživa ali igrava igrice. Imava pravilo, da se med sabo o delu toliko ne pogovarjava in ne jamrava, ker nočem še to v zvezo vlačit… že tako se posledice tega.
Glede vsega tega sva se pogovorila in sva se zmenila, da po 19. uri več ne bova na računalniku in da se bova vsak dan pogovarjala o najinem dnevu. Pa tudi take brezvezne stvari kot so; kaj si imel za kosilo. Piševa si tudi smse ko imava čas. Se trudiva kot se lahko. Je pa res, da ne vem koliko časa bova še zdržala v takem tempu, najina zveza mogoče še, a psihično…. ne vem.
Kar se tiče kredita… trenutno sva v podnajemniškem stanovanje in se morava izselit do septembra, obvezno. To stanovanja gre namreč v prodajo drugim nato. Midva ga nočeva, ker je premalo tako ali tako. Zato tudi potrebujeva nujno novo stanovanje s septembrom in ga že imava zbranega…. želiva pa si kredit, ker imava to možnost, da bo nekaj najinega nato. V dani situaciji, seveda pridejo dnevi ko me skrbi kako se bo to obneslo, kaj če se ne, kako potem naprej…. meni osebno je skupno stanovanje več kot poroka in mi je to ogromna obveza. Zato so tudi skrbi, ker sva se oddaljila in zdaj to sicer rešujeva ampak situacija ni najbolj rožnata za nakup stanovanja…..
ja vidva bosta kar naenkrat ugotovila, da sta stara 35 let al pa več, da nimata otrok in se bosta na hitro odločila za enega otroka, on bo vstrajal pri svojem delu, ti boš z otrokom, vendar osamljena, željna pomoči in vsaj prijazne besede, dotika. Vendar pa boš kmalu ugotovila, da on z delom beži od doma, ima cel kup prijateljev, prijateljic….
če ne bo deležen moške pozornosti bo preprosto z dušo pri drugi. Drugače pa ne razumem, kako mladi ne želite spolnosti, ste utrujeni, jaz sem zaposlena, dva otroka , pa mi je spolnost zvečer sprostitev. Spim kot dojenček, pa še uživam v življenju, ker sem sproščena.Menim pa, da se mož tudi ne pritožuje.
Pozdravljeni,
midva delava, zato da lahko živiva. Delava zato, da imava neko spodobno življenje, si lahko privoščiva kredit, počitnice, dobro hrano in da nama ni treba gledati na vsak evro. Sem iz družine, kjer smo vedno trepetali ali bomo prišli čez mesec ali ne…. in sem se odločila, da sama tega nikoli ne bom trpela.
Finančno tudi pomagam staršem.
Težko pa mi je usklajevati fanta z delom….. in žalostni del je, da niti še otrok nimava. Sicer si jih želim, ampak prvo morava graditi na odnosu, postaviti prioritete in se zbližati…
Iz ene skrajnosti si skočila v drugo. Malo več zmernosti, pa bi lahko imela vse.