Pozdravljeni,
pišem vam v upanju, da me boste lahko nekako pravilno usmerili, napotili oz. dali kakšen dober nasvet.

Zakaj gre?
Imava sina, star je 22 let. Končal je srednjo šolo in “zašuštral” dva (1.letnika) faksa.

Je popolnoma brez volje do česarkoli. Je zelo len, na higieno ne da nič, vseeno mu je kako izgleda, kako je oblečen.
Kadar je toplo bo oblekel tudi zimsko jopo in obratno, kadar je hladno, bo šel ven tudi s kratkimi rokavi.
Ne zdi se mu pomembno, da kadar dežuje vzame s sabo dežnik, tudi če ima kapuco je ne povezne preko glave.

Kadar sreča znance npr. sosede, bi naredil vse, da se jih izogne in d jih ni potrebno pozdravljati. Na cesti se poizkuša izogibati znanim ljudem. Prijateljev nikoli ni imel in se

je že v otroštvu (v vrtcu, osnovni šoli) izogibal stikom.

Kot srednješolec je imel nekakšne obsesivno kompulzivne motnje:
-udarjanje s prsti noge ob tla, preden je naredil korak (kadar ga nihče ne gleda),
-potrkavanje s kozarcem ob mizo, pult preden je kaj popil,
-dotikanje stvari …..

Opazil pa sem (kakšno leto ali več naza in do danes ), da kadar je sam in ne ve, da ga kdo opazuje ima nekekšne “napade” – zavija z očmi (pogled pod zgornjo veko ki se v

tem trenutku trese) sočasno pa se nekako “vrže” vznak do naslonjala za hrbet na stolu obenem pa se strese. To lahko traja kakšne dve do tri sekunde. V kolikor vidi, da ka

je kdo opazil, se zaveda kaj je naredil in nas pogleda s pogledom češ: “Kaj me gledaš tako čudno?”. Včasih se mi zdi, da mu tudi roko ali kak drug del telesa stresa in to

nekontrolirano. Dostikrat ga slišiva, da se pogovarja sam s sabo (kadar je sam v kopalnici ipd).

Edina preokupacija pa mu je hrana. Neprekinjeno razmišlja kaj bo jedel. Ker paziva, da ne zmeče vsega vase – saj ima preko 110 kg (186 cm), mu hrano tudi omejujeva.
Prišlo je do te mere, da ga morava ponoči zaklepati v spalnico, saj je hodil ponoči jesti, posledično pa se je zredil na 125 kg.
Kadar zasluži kakšen denar – vsak evro zapravi v trgovini za hrano. Hrano nato skriva po stanovanju na vse možne načine. Jest hodi skrivaj – ja tudi na WC.

Skrivaj gre tudi na pice ipd. in to takoj po kosilu. Naj omenim, da razen solate noče jesti skoraj nobene zelenjave. Od sadja jé samo jabolka in še to v skrajni sili, kadar je res lačen. V času prehranjevanja pa jé skoraj nekontrolirano in hrano kar meče vase. V kolikor ga takrat na to opozorimo vzroji in se je takoj spet pripravljen skregati z vsemi. Ne sprejema nobenih kritik, vsako kritiko jemlje kot osebni napad nanj.

V primeru, da ne dobi obljubljene hrane, pride z njegove strani do pravih verbalnih in žaljivih izpadov, ki so do sedaj že trikrat prerasli tudi do agresivnih dejanj – napad na ženo – z brcami v nogo in tudi udarcem v trebuh. To se je zgodilo takrat, ko sem bil v službi.
Takrat se sploh ne zna obvladati in je v navalu besa in agresivnosti sposoben po mojem tudi ubijati. Šele ko mu zagrozimo s policijo, se pomiri. Skratka vse to zaradi hrane in hrana mu je prava obsesija.

Alkohola ne uživa, smo pa opazili, da je – če je popil kakšen deci vina (ni bil pijan) – postal agresiven. Tudi ne kadi.
Včasih se mi zdi, da ne sprejema tudi čisto običajnih vsakodnevnih človeških norm, kot da ima duševne motnje.

Veliko stvari dela na skrivaj in občutek imam, da je zelo nesamozavesten in ni prepričan v pravilnost svojih dejanj, ki jih počne – naredi.
To je mogoče posledica, ker sva ga z ženo venomer opozarjala, kadar je kaj počel, vendar je vse to bilo dobronamerno, saj se je skoraj vseh stvari lotil napačno.

Bil je šest let edinec nato je dobil bratca (ta je sedaj v 16. letu). Razlik med njima nikoli nisva delala in se ni mogel počutiti ogroženega. Brat je popolnoma drugačen –

družaben, iznajdljiv skratka: črno in belo. Razlik med njima ne delava, tudi v pogovoru se poizkušava izogniti primerjav med njima, ker misliva, da ga na ta način ne bi

stimulirala ampak naredila ravno nasprotno.

Trenutno je na borzi in išče delo – kakršnokoli. Dela si sicer želi, vendar opažam da ga je strah pred njim. Bil je na treh razgovorih in dela ni dobil. Po pogovoru z kolegom, ki

je bil v komisiji za izbor kandidata, sem slišal, da ja bil popolnoma nezbran in da sploh ni komuniciral na nekakšnem normalnem nivoju.

Verjamem, da sva z ženo veliko kriva sama, da je prišlo do stanja v kakršnem je sedaj pa vendarle obupno iščeva pomoč.

Po vseh znakih sva sumila na Aspergerjev sindrom

Prosiva vas za kakšen nasvet, kaj nam je storiti v zvezi z najinim sinom. Sam je rekel, da se včasih ne zmore kontrolirati ter, da je bolan in da bi pristal na pogovor s

psihologom – psihiatrom.

Ker sem samohranilec in dohodkov nimamo za več kot najosnovnejše, me zanima tudi ali bi kakršnekoli preglede lahko dobil brezplačno.

Za vsak odgovor se vam najlepše zahvaljujeva!
************

Spoštovani,

Vsekakor vaš sin potrebuje strokovno pomoč. Pomoč strokovnjakov mu pripada preko zdravstvenega zavarovanja- za psihologa vam napotnico napiše osebni zdravnik, za psihiatra pa zadostuje kartica zdravstvenega zavarovanja ( ne potrebujete napotnice). Vsekakor je najbolj ustrezno, da se poslužite pomoči strokovnjakov in ne ugibate o morebitni diagnozi. Vaš sin potrebuje pomoč in prav je da jo dobi,

s prijaznimi pozdravi, Bernarda