Pozdravljeni!
Nekaj zadnjih mesecev je moje zdravje zelo zaspalo. Neprestano se sprašujem kaj se pravzaprav z menoj dogaja, a nekaj očitno se. Star sem le 22. let in odkar sem jih dopolnil, že dobesedno skačem od enega zdravnika do drugega. Pri svojih zelo rosnih 11. letih mojega življenja sem zbolel za dvema kroničnima boleznima (luskavico ter vitiligom, a na srečo v zelo blagi oblik). Pri 17.letih so mi na zadnjiku odkrili fibrom, ki so mi ga operativno tudi odstranili, no tudi preko tega je nekako šlo. No nekaj časa sem imel mir, nakar je zbolela tudi moja »duša«, zbolel sem namreč za anksiozno motnjo, zaradi katere sem iskal pomoč pri psihoterapevtu. To težavo sem odpravil presenetljivo hitro po nekaj mesecih sem končno normalno zadihal. Moram reči, da sem že danes ponosen nase, kako sem junaško prebrodil to, brez medikamentov. Pravzaprav mi je psihologinja namignila, da so vse te bolezni, s katerimi se spopadam povsem tipične psihosomatske bolezni. Kot otrok sem bil namreč zelo izpostavljen psihičnem nasilju (v šoli, namreč), ampak kot otrok se nikoli nisem znal branit, ker je pri meni vedno vladala vzgoja tipa:« bodi pametnejši in se ne oziraj na takšne neumneže«, »če te kdo udari ga ne udari nazaj« ali »ne bodi niti malo sebičen, vedno pomagaj drugim«. In to je tisto, kar me je pravzaprav najbolj uničilo in je še kako pustilo posledice na moje fizično ter psihično zdravje, ki jih še čutim tudi danes.
No, da se vrnem na bistvo. Meseca oktobra, sem imel hud oslovski kašelj,pri katerem sem izkašljal kepe sluzi. Kašelj je bil namreč tako hud, da sem komaj prišel do zraka. Seveda, sem pomislil na najhujše. Zdravnica me je napotila h pljučnem zdravniku. Takšnega straha nisem še začutil v svojem življenju. Na srečo je bilo vse b.p. Dobil sem napotnico za ORL. Kjer so mi ugotovili da imam kronični faringolaringits (težave z želodcem namreč). Malo za tem, se mi je vitiligo začel poslabševati (razširil se je). To je bila tista pika na i, ki me je spravila v totalni obup, po katerem sem se tudi pobral. Odločil sem se, da bom svoje težave poskušal vsaj ublažiti z akupunkturo in moram povedati, da se mi je stanje res izboljšalo, težave z želodcem so izginile, vitiligo je začel na določenih mestih izginjati.
Kmalu za tem se mi je hudo vnelo oko, konjuktivitis, ki sem ga pozdravil z antibiotičnimi kapljicam. Bil sem tudi zelo zaskrbljeni, ker zdravnica naredila okoli tega pravo štalo, a se je na koncu vse izteklo v najlepšem redu. Končni udarec mi je pa zadal tinitus,ki sem ga dobil po vnetju levega ušesa in me je zopet povlekel na dno.
Pravzaprav ne vem od kod črpam ves ta svoj optimizem, ampak nekako mi daje občutek, da bom tudi to nekako rešil, a seveda brez denarja ne bo šlo tudi v tem primeru. Vsi zeliščni pripravki, akupunktura in morda psihološka podpora bo ogromno tudi stalo. In sem malo jezen, da moram toliko zapravljati za svoje zdravje, medtem ko moji sovrstniki hodijo na počitnice, zapravljajo za lepa oblačila, za žure. Prav po vseh teh težavah me je minila sploh želja, da bi si poiskal kakšno dekle, ki sem si jo vedno želel, a me žal pestijo veliko večje težave.
Nekako se tolažim, da se vse to dogaja z nekim razlogom in, da bo nekega dne bolje, po drugi strani se sprašujem zakaj se vse to dogaja ravno meni, če pa vem, da NIKOLI v življenju nisem nikomur naredil nič slabega. Pravzaprav niti ne vem kaj vas sploh želim vprašati, zagotovo bi mi pa kakšen nasvet, komentar ali pa lepa beseda prav prišla. 

Najraje bi ti rekel, da poskušaj pozabiti na svoje bolezni, ki te delajo “drugačnega”, in se tudi sam posveti stvarem, s katerimi se ukvarjajo, po tvoje “uživajo”, vrstniki. A se te bolezni slišijo zelo resne in ti verjetno niti ne dopuščajo, da bi se normalno gibal, razmišljal, čutil itd. Zato pravzaprav ne vem, kaj ti naj rečem. Morda to, da najdi v trenutkih, ko si zdrav, energijo in pogum, da narediš stvari, ki jih delajo drugi. Morda boš ugotovil, da niti ne zamujaš toliko, kot se ti zdi. In boš zato tudi manj bolan. Kot sam praviš, so verjetno vse bolezni psihosomatske. Če ti “nagaja” telo, poskušaj vsaj dušo ohranjati “zdravo”, v kondiciji in to prav s tem, da je ne pustiš, da se podreja “bolnemu telesu”. Najdi aktivnosti, sogovornike, knjige, itd. ki bodo tvoje misli odtegnile od bolezni. Ne vem, če bo šlo, je pa morda vredno poskusa…

Sama sem šla skozi zelo podobno obdobje kot ti, številne kronične bolezni (tudi luskavica, tako kot ti), včasih je bilo res hudo. Dokler nisem temu sama naredila konca.
Praviš, da ne veš od kod črpaš ves ta svoj optimizem – jaz mislim, da od nikoder. Niti malo namreč nisi optimističen, če praviš, da te vsaka stvar spravi v obup. Na primer vitiligom – imaš ga že vse življenje, veš kaj se dogaja, kako poteka… zdaj se je pač poslabšal. Vem, da je to slabo, ampak ali je to res dovolj velik razlog, da te spravi v “totalni obup”. Sam pri sebi moraš razmisliti, ali je res tako hudo, ali se samo smiliš samemu sebi (ne mislim tega v negativnem smislu, ne razumi me narobe, vem namreč kako je).
Tvoj problem niso vse te bolezni, ki jih imaš, tvoj problem je tvoja psiha. Imam občutek, da sam sebe prepričuješ, kako ubogi si (morda to počneš nezavedno) – ves čas si bolan, že od “rosnih” 11., pa veliko denarja gre za zdravljenje, pa ne moreš na počitnice, pa na žurke – kaj želiš s tem doseči? Tvoj odgovor bo “saj ne počem tega zanalašč, nisem sam kriv”, razmisli, ali je to res. No, jaz sem se naučila, da s tem, ko se smilim sama sebi, ne dosežem ničesar. Niti lastnega psihičnega izboljšanja, niti empatije pri drugih, še najmanj pa izboljšanja lastnega “fizičnega” zdravja.
Samega sebe predstavljaš kot žrtev (žrtev številnih bolezni, žrtev vrstnikov v šoli, žrtev “napačne” vzgoje, žrtev anksioznosti)… preboli že enkrat. S tem namreč ne počneš nič drugega, kot da sam sebi postavljaš omejitve.
Kar moraš narediti je to, da nehaš jamrati in skušaš stvari gledati iz pozitivne perspektive – naredi že končno nekaj zase in se izvleči iz tega začaranega kroga. Nihče drug ti namreč ne bo pomagal, nisi več otrok, nekaj časa te bodo še ujčkali, dokler se ne bodo naveličali tvojega samopomilovanja. Naredi tako, kot ti je predlagal že marko_ivan, vključi se v aktivnosti, sam sebe moraš prisiliti v izboljšanje. To vsekakor ne bo lahko, verjemi, vendar je nujno potrebno, če ne želiš do konca življenja obtičati v tej svoji “bolezni”. Mislim, da bi bilo pametno, da stopiš nazaj do psihoterapevta, da ti pomaga izvleči se iz vsega skupaj.
Upam da ni tale post izpadel preveč nesramno – to ni bil moj namen, bila sem v isti situaciji kot ti. Zdi pa se mi bistveno, da uvidiš, da so tvoje težave predvsem psihične in, da sam sebi delaš največjo škodo. Srečno!