Kdo sem?
Pozdravljeni,
odločila sem se, da bom pisala sem. Imam 15 let, hkrati pa tudi težavico, ki je sčasoma, predvsem v zadnjem letu, ko sem vstopila v 1. letnik srednje šole prerasla v velik PROBLEM.
Že od nekdaj sem malce bolj sramežljive narave. Nikoli se nisem trudila, da bi izstopala iz množice, to se je vedno zgodilo samo po sebi. Pa ne zaradi tega, ker bi bila glasna ali zgovorna, v ospredje sem vedno prilezla na drugačen način, recimo s svojimi pisateljskimi dosežki, slikami, fotografijo oziroma nečem, kjer sem se lahko tiho izrazila. Gotovo si mislite, da imate opravka z bodočo tipično umetnico. Umetniki pa so ponavadi … čudni.
Jaz ne želim biti takšna. Zavedam se vsega kar počnem, a si ne morem pomagat. Priznam, da sem precej dobra na naštetih področjih, a umetnosti nočem postaviti na prvo mesto. Zame so prioritete drugje, čeprav je to le malokdaj očitno. Bistvo tega kar skušam povedati je, da se v določenih situacijah ne znam predstaviti v takšni luči, kakršna sem. Moj pravi obraz poznajo le moji bližnji, saj vem, da se mi pred njimi ni treba in da se se niti ne morem pretvarjat. Če vprašate moje starše, vam bodo povedali, da sem (bila) precej uporniška najstnica in to v res pravem pomenu besede. Veliko sem se prepirala z mamo in očetom zaradi popolnoma navadnih stvari. Ena takšnih je mogoče ta, da mi ni bilo všeč, da sta se toliko vtikala v mojo zasebnost. Razumem, da ju je skrbelo zame, a močno me živciralo, da sta skrb izražala z nadzorom vsakega mojega koraka. Za primer, včasih ju rajši nisem vprašala, če grem lahko ven, saj sem vedela, da me preden bom sploh dobila dovoljenje, morala pretrpeti mučne pol ure pogajanja o uri vrnitve, poleg tega pa še podrobno ‘zaslišanje’ o tem, kdo vse bo tam in kaj se bo dogajalo. Kot da sem vedno natančno planirala potek dogodkov?! Vselej pride kaj novega, nepričakovanega, in ravno to je tisto, kar me vznemirja v pozitivnem smislu. No, zato sem raje ostala doma, sama v sobi. K sreči se je situacija z leti malce omehčala, imam več zaupanja. Mogoče ker sem nekoliko dozorela, razmišljam drugače ampak nekaj ostaja. Ne znam si razložiti vsega skupaj, a občutek imam, da sem takrat izgubila del časa, ko bi si morala najti družbo, skupino ljudi, med katerimi bi bila lahko sproščena, energična in nasmejana, kot sem med sorodniki in peščico najboljših prijateljev. Takrat ob obilici časa nisem vedela, kaj bi počela. Tako se je začelo neskončno premišljevanje, kompliciranje, sama sebi sem največji sovražnik.
Moja težava je torej v tem, da me močno skrbi, kaj si drugi mislijo o meni, zato vedno analiziram njihove besede in si jih razlagam po svoje. Nezadovoljna sem s svojim izgledom, rada bi izgubila nekaj kg, a nimam motivacije, zrasla nekaj cm, na to pa nimam vpliva. Kar naprej zardevam, in potem trapam neumnosti, da bi se najraje ugreznila v tla. Komplimente zmeraj zavračam, čeprav vem, da to ne pusti dobrega vtisa. A ni lažje reči ” hvala “, kot pa človeka nazaj obstreljati z ” ah, ne, meni nikakor ni všeč, ne laži … ” ? Ne upam izražati svojega mnenja, saj se bojim zavrnitve in tistega premerjanja s pogledom. Včasih mi je nerodno celo hoditi po ulici ali sedeti na avtobusu. Počutim se nelagodno. Če smo v šoli postavljeni pred kak izziv, kjer je ključnega pomena improvizacija govorjenja, v sebi kar podivjam, čeprav dokler nisem na vrsti, hlinim mirnost. Za vrhunec pa sledi izbruh rdeče barve ne le lic, ampak kar cele glave, ko se zavem, da sem postavljena pred nekaj neizogibnega, na kar se poprej nisem pripravila.
Ja. Zveni kot odlomek iz dnevnika. Lahko bi bil, a še ni zapisan, ker mi list papirja žal ne zna svetovati. Zato prosim za kakršnokoli pomoč, kako naj postanem bolj samozavestna, kako naj se naučim reagirati, kako naj si pridobim večjo naklonjenost ljudi? Pa ne le, da me napotite na psihoterapijo, ker tako hudo še ni, čeprav se sliši, in zato tudi pišem, sicer bi tja že šla. Prebrala sem že mnogo obrabljenih nasvetov po spletu pa ne vem, kje naj sploh začnem. Hvala za vaš čas.
15 jih imam, če vrjameš ali ne, zakaj bi lagala? Pravilno pišem, da je razumljivo. ” Če vprašate moje starše, vam bodo povedali, da sem (BILA) precej uporniška najstnica ” – ‘bila’ je v oklepaju, ker me občasno še zanese. In naj te popravim, eNAJST, dvaNAJST, triNAJST … tako kot v angleščini elevenTEEN, twelveTEEN, thirTEEN in tako naprej, iz tega beseda NAJSTNIK ali TEENAGER tudi izvira, čeprav se vse skupaj včasih zavleče tudi prek 20. leta. 😉 Boš videl in razumel, ko boš imel otroke, takrat nas boš lažje razumel.
15 jih imam, če vrjameš ali ne, zakaj bi lagala? Pravilno pišem, da je razumljivo. ” Če vprašate moje starše, vam bodo povedali, da sem (BILA) precej uporniška najstnica ” – ‘bila’ je v oklepaju, ker me občasno še zanese. In naj te popravim, eNAJST, dvaNAJST, triNAJST … tako kot v angleščini elevenTEEN, twelveTEEN, thirTEEN in tako naprej, iz tega beseda NAJSTNIK ali TEENAGER tudi izvira, čeprav se vse skupaj včasih zavleče tudi prek 20. leta. 😉 Boš videl, ko boš imel otroke, takrat nas boš lažje razumel.
Razdvojena, čas prinese veliko sprememb. Občutek oziroma občutki, s katerim se soočaš, se mnogi mladi, celo starejši. Vse to, kar bi rada, se boš naučila, ker se vidi, da imaš željo. Samo potrpljenje, te spremembe ne pridejo čez noč.
Razdvojenar, kot je ugotovil že hriibuc pišete zelo “odraslo” (ne glede na to, ali ste pri 15. še najstnica ali več ne – ste pa! 😉 Zato, kot vam piše Marko, ne rabite kaj dosti skrbeti glede svojih besed, obnašanja, izgoleda itd., ker ste, kot sami pravite za svoj “sloves”, korak pred drugimi. Verjetno se še marsikdo ukvarja z istimi problemi, a žal tega ne veste, ker ne pišejo po forumih. Zakaj? Verjetno tega ne zanjo tako “perfektno” ubesediti kot vi, jih je sram tudi za pisane besede itd…
Glede na vašo starost in pisanje se mi zdi pomembno predvsem eno vprašanje: imate prijatelje, s katerimi lahko “zapravljate čas”, vas ni sram svojih besed (in telesa), lahko torej z njimi “debatirate” o osebnih vprašanjih? Pišete, da imate peščico dobrih prijateljev in da ste ostajali v sobi, ker se vam s starši ni dalo pogajati o uri prihoda. Je oboje res? Če je, trenutno nimate nobenega večjega problema. Če pa ni res in se “sekirate”, ker nimate toliko in takšnih prijateljev kot drugi, “nikamor” ne greste itd. potem nam to povejte (če ste iskreni, vam lahko bolje pomagamo). Ne rabite pa zaradi tega “obupavati”. Navadno je srednja šola (in potem študij) tisto obdobje, ko dobiš “najboljše prijatelje”. To je torej še pred vami! Najstnica boste tudi še z devetNAJSTIMI (je pa zelo pohvalno, da že zdaj veste, kako težko je staršem s teenagerji 😉
Zelo zrelo pisanje, kot so ugotovili že drugi. Nič ni narobe s tem, celo pohvalno je.
Takole na pogled se mi zdi, da si si zastavila prevelik problem za tvojo starost.
Imam vnukinjo približno tvojih let, pa si težav s tem kaj mislijo drugi ne dela, ali pa vsaj malce skriva, čeprav sem njen zaupnik in vem tudi kakšno stvar, ki “ni za mamico in očija”.
Morda tudi tebi manjka nekdo, ki bi mu zaupala svoja videnja in doživljanja. Poišči nekoga, ki bo pripravljen slišati in morda svetovati kaj in kako.
In ja odraslo razmišljanje ni toliko pogojeno s starostjo kot z zralostjo, ki nastopi prej ali kasneje. Tebi se, tako vidim jaz, dogaja prej.
Če sem ti kaj pametnega povedal me veseli, če nisem pozabi na moje pisanje. To pravico imaš in nihče ti je ne sme vzeti.
Lepo in in zanimivo mladost ti želim!
Na tale del bi ti rad poskušal pomagati … sam imam hčere, največja tvoje starosti.
Tvoja SKRB ni težava to je odraščanje in nabiranje izkušenj. Hipotetično gledano večina si želi kar nima / tudi precej stareši kot ti. Hrepenimo po nečem. Zunanji izgled je manjši del; verjem, notranja lepota je veliko lepša in trajna. Imam par znank, par kg preveč pa kot praviš mal cm zraven – zabav, potepanj, pa fint & štosov pa toliko, da se mi ta trenutek smeji… ja “zunanje lepotice” pa sem nekako dal na stran – mislijo, da so same sebi namen!
Predlagam ti, obrni drugaće, in NE hrepeneti => izvedi tisto kar ti reče notranjost !
Ok, bodi fer pa brez žalitev tako diplomatsko…
Motivacija:
Žal ti bo za tisto, čez 10let, KAR NISI NAREDILA!! Torej, pogum!