Predstava o ljubečem družinskem življenju
Pozdravljeni,
na kratko bom povzela svoja razmišljanja o ljubečem partnerju/možu in zdravi ljubeči družini. Sem na začetku 30ih let in že od nekdaj sem imela visoke standarde glede svojega partnerja, visoke standarde v smislu zvestobe, pripadnosti, razumevanja, razdajanja ipd. Nisem za avanture in mi partner zelo veliko pomeni. Za mano je končana zveza, polna ljubezni, truda, vztrajanja in borbe, a se trenutno zdi kot da je bilo vse zaman. Ne vem ali je sploh možno biti z nekom do konca življenja, se nikoli ne nehati truditi, se nenehno prilagajati in podpirati ter poslušati partnerja…seveda smo si različni, zato se tam zakomplicira…ker ima vsak svoje dojemanje in seveda še pretekle izkušnje (prtljago iz preteklosti), zato je zelo naporno dat podporo v trenutkih, ko partnerja ne razumemo, se z njegovim stališčem ne strinjamo…ko kakšno stvar vzamemo preveč osebno in partnerja za to obsodimo, brez da bi ta imel slab namen…kljub temu da ga toliko ljubimo in nam neskončno veliko pomeni…
Zanima me vaše razmišljanje, ali verjamete da boste našli (ali ste že srečkoti in takšno osebo že imate ob sebi) osebo, katera vas bo tolerirala tudi takrat ko se z vami ne bo strinjala, ki bo do vas iskrena, razumevajoča, potrpežljiva, zvesta, da si boste z njo ustvarili družinsko idilo?
Ali so to le moje optimistične sanje in v praksi kaj takšnega sploh ne obstaja? Vem, da življenje ni pravljica in da ni vsak dan kot romantičnem filmu, sploh ne govorim o tem. So dnevi, ko smo prestrašeni, žalostni, izgubljeni, pod prevelikim stresom…a po mojem mnenju takrat še bolj rabimo ljubečega partnerja, da nas potolaži in stoji ob strani, da mu je mar za nas – ter seveda obratno, mu vračamo v enaki meri.
Moje dosedanje razmišljanje se mi je seveda zdelo samoumnevno, ker ponavljam, nisem za avanture in menjavo partnerjev. Meni bi zadoščal en sam z zgoraj navedenimi lastnostmi do konca življenja! Ne bi gs zamenjala za NIČ na tem svetu!
A kaj ko čas neusmiljeno beži, a takšne osebe od nikoder? Ne želim več ljubiti in biti razočarana in žalostna, raje več ne ljubim, kot da grem ponovno čez ta pekel, ko se veza neha.
In vem da ni garancij v življenju, niti za naslednjih 5 minut, kaj šele za preostanek življenja…a si želim nekoga, ki bi ne glede na vse vztrajal in z mano prebrodil tako najlepše kot tudi najbolj žalostne trenutke, da si največ pomeniva, sva najboljša prijatelja in ljubimca, vse do konca najinih dni.
Iluzije ali obstaja še kdo s takšnim razmišljanjem?
Pa lep dan!
Moji standardi!
Po moje povsem normalno razmišljaš. Komunikacija med partnerjema ali zakoncema mora biti pogosta in brez laži. Na tak način lahko rešiš marsikatero težavno, nesporazum.
Brez prilagajanja pa ne gre, žal. Izvor problemov pa je, ko se en partner prilagaja preveč in prepogosto, drugi pa tega ne vidi, kar vodi v probleme.
Mogoče nisem ravno prava oseba za ta komentar, ampak v prejšnjem razmerju sem se prilagajal večinoma jaz in prevečkrat, partnerka se je na to navadila in ko se nekajkrat nisem več mogel oz. hotel prilagodit njej, so se začele hujše teave. Rezultat pa je jasen iz mojega psevdonima.
Pozdravljena,
@puma, zelo me veseli da obstajajo moji somišljeniki, sicer nas je le peščica in ta peščica se presneto dobro skriva 😉 A jaz se seveda ne dam, ljudje pač ne znamo ven iz svoje kože in smo v osnovi takšni kakšni smo – izjeme so glumatorji, ki so zmožni dvoličnosti in potem kažejo obraz glede na situacijo, torej vsakič drugačnega. Žal tega ne znam in ne zmorem.
@svezelocen, žal mi je da si razočaran in da ti partnerka oz. soproga ni dovolj stala ob strani. Kot si sam omenil je prilagajanje nujno v vsaki vezi, pravzaprav v vseh interakcijah, v službi, prijateljstvih in najbolj pomembno med partnerjema. Že na začetku si navadil partnerko da ji ugajaš in se vedno prilagajaš, zato ji je to postalo verjetno samoumnevno. Zato sem mnenja da je treba od začetka znat postavit se zase in postavit meje, ker kot na začetku navadiš partnerja, takšen tudi ostane. Lahko je pametovati, vem, a kaj ko smo na začetku veze tako noro zaljubljeni in vzneseni, da bi vse naredili za partnerjev nasmešek 🙂 razum začne veliko kasneje funkcionirat kot srček, ki takoj zagrabi!
Lp
Imam zelo podobne standarde in od njih nisem pripravljena odstopiti, ker se spoštujem in se zavedam kaj pomeni podariti človeku svojo dušo in življenje. Probala sem z manj, pa se ni obneslo. Po parih letih zadnje veze sem zdaj v svojih 35ih in sem se povsem pomirila z življenjem. Sem zdrava, zgledam super, finančno dobro stojim, imam čudovite prijatelje in družino, o novem partnerju pa ta trenutek sploh ne razmišljam, saj res uživam vsak trenutek svojega življenja.
Ne vem, sama sem v stanju, ko se ne omremenjujem ne v eno, ne v drugo smer, ampak uživam življenje takšno, kot mi je v tem trenutku dano. Ne iščem si partnerja, zapiram si pa tudi ne možnosti.
Povsem pomirjena sem z dejstvom, da morda ostanem tudi brez družine – saj to samo pomeni le, da bom svoje življenje pač lahko živela malce bolj avanturistično in predrzno, kot bi ga, če bi imela majhne Banančke doma. Situacijo si torej razlagam po svoje – kozarec je lahko na pol poln, lahko je pa na pol prazen. Uživaj v tem kar ti je dano, ljubezen pa se po poti zgodi ali ne.
@AnaBanana, odlično te razumem. Teško je odstopiti od svojih sanj, prepričanj, načina življenja in se sprijazniti z manj…to je kot neke vrste osebni poraz, kajti to bi lahko že zdavnaj naredili in bi do sedaj imeli poroko, 2 otroka in partnerja, kateri nas gotovo ne bi osrečeval…
A to kar si omenila, da si se sprijaznila da morda nikoli ne boš imela otrok oz. družine…tega me je najbolj groza. Zame je smisel življenja zdravo družinsko življenje…brez tega si ne predstavljam preostanek življenja. Zato se nenehno obremenjujem z vsem tem…
Lp
Ljudje so takšni in drugačni, popolnih ni. Gre še, da se zavedamo, da sami nismo popolni, zgleda pa, da se manj zavedamo, da ni popolnega partnerja. Lahko iščeš dolgo, a ga ne najdeš. So le partnerji, ki se jim je potrebno bolj prilagajati, in takšni, ki se jim je treba manj. Pri prvih se zdi, da niso za nas, ker smo preveč različni, a nam hkati v največji meri dajejo to, kar nam manjka (se še spomnite: nismo popolni!). Pri slednjih se zdi, da so “ustvarjeni za nas”, a se od njih razlikujemo v “malenkostih”, ki vseeno postanejo “problem” (vsak stremi k temu, da se počuti lagodno, da ne rabi nič spreminjati, da je “tako, kot je vedno bilo”). V vsakem primeru se je torej potrebno prilagajati, vprašanje je le, koliko ste se v partnerstvu pripravljeni učiti, spremeniti in stremeti k celovitosti lastne osebnosti (kot realnemu približku popolnosti). Veliko ali malo? Boste šli bolj težko ali bolj lahko pot? Baje tik pred smrtjo vsak (kolikor toliko samozaveden posameznik) potegne črto pod svojim življenjem…
Kar se tiče otrok: poglejte si Eriksonov psihosocialni razvoj. Nekje po 30. letu starosti pride doba “generativnosti”, t.j. prenašanje svojih izkušenj dalje/na naslednje rodove. Če nimate svojih otrok, to najbolje storite tako, da ste aktivni kot prostovoljci, pomagate tujim otrokom itd. O tem bi se dalo še pisati, a tema se vrti okrog prvega odstavka…
Vsi si postavimo neke standarde. Višje/Nižje/mogoče/nemogoče/bla, bla, bala…………..
Koliko smo/so se drugi in koliko smo se sami pripravljeni prilagoditi nekim standardom je pa zgodba, o kateri se lahko pogovarjamo, pa ne bomo prišli nikamor, oziroma bodo prišli skupaj le redki. Bolj redki kot diamanti.
Pravzaprav nisem povedal nič novega, še manj revolucionarnega. Morda le razmišljanje nekoga, ki ima standarde precej na OFF, a tudi ta OFF ima mejo.
Se mi pravilno zdi, da je to odgovor (tudi) na moje sporočilo? Če ja, ste lahko bolj natančni in bolje pojasnite, kaj imate v mislih?[/quote]
Ne vem po kakšnem ključu sklepate. Nanaša se pretežno na avtoričine poste, kjer nekajkrat poudarja, kaj ji je smisel življenja, ob tem pa pričakuje partnerja, ki bo voljan prenašat vse njene muhe. Glede na problem kakor ga je tu izpostavila pa tudi sklepam, da so razne menjave razpoloženja ipd. pri njej kar stalnica, kar spet generira vprašanje o zrelosti ne le za zvezo kot tako, temveč tudi za morebitne otroke oz. družino kot tako.
@marko-ivan: Ne iščem partnerja le zato da si ustvariva družino, to bi lahko že zdavnaj dosegla, če bi mi to bil edini cilj. Moja razmišljanja se nanašajo na to, da je danes zelo teško najti osebo z vrednotami, kot so zvestoba, iskrenost, vzajemnost, predanost in sicer v dobrem in slabem. Zaradi prtljage iz preteklosti smo vsi takšni kakšni smo, izkušnje in lastna dojemanja so nas izoblikovale. In še zdaleč nismo popolni, nihče od nas. Nimam težav s prilagajanjem, ker se zavedam da imamo različne potrebe in drugačno dojemanje. Ob sebi bi rada osebo, ki bi vztrajala v dobrem in slabem, osebo ki bo tolerirala drugačnost, ima zmožnost empatije in mu družina veliko pomeni. Torej, ne iščem popolnost in sem zmožna prilagajanja. Zavedam se da se iz vsake življenjske izkušnje veliko naučimo, morda ne dojamemo takoj sporočilo nekega dogodka, a sčasoma zagotovo vidimo smisel v preteklih dogodkih. In ja, rada se učim novih lekcij, le da so tiste neboleče veliko bolj prijetne, kvečjemu pa še bolj koristne od prijetnih 🙂
LP
Tudi jaz sem včasih razmišljal avtorica kot ti, dokler me ni doletela kruta resnica in eno in edino spoznanje, da NIKOLI ne moreš točno vedeti kaj se v glavi tvojega partnerja plete.
Jaz verjel v zvezo, zvest, se skoz trudil da ni monotono, izleti tam, izleti drugam, pomaganje,odrekanje, prilagajanje, pogovarjanje, puščanje svobode, 100% zaupanje, presenečenje tam, rožica tam, mala pozornost tam in drugam, nikoli pozabil na datume. Verjel v zvezo, nosil v srcu radost, neizmerno energijo, da ljubezen premaga vse…to me je tudi naprej ganilo, imel sem polno energije, skozi nasmešek na obrazu…..bla bla bla, same pravljice, ki jih je Hollywood sproduciral.
Ko sem odkril kruto resnic, prevare, laži, igranje, laganje direkt v oči, hinavstvo in najhuje izdaja….sem se spremenil. Postal v bistvu en “stari prdec”, nimam več tiste otroške, naivne, iskrene energije, ampak smatram po novem,da te hočejo vsi izkoristit, zato sem postal egoist in jebivetar. Gledam le nase, na svoje potrebe, briga me za ves svet in sem popolnoma spremenil popolnoma odnos do deklet. Res ji pihan na uho in podajam hollywoodske pravljice, vendar nikoli, nikoli pa se ji ne predam. Danes je tukaj, jutri je več ni, pojutrišnjem je vedno nova.
Ko boš ti spoznala isti kruti svet, upam da ne bo prepozno zate. Pa srečno in pazi se cestnih jebačev.
Bolj se boš obremenjevala, slabše zna biti. Saj ni nič narobe, če si želiš družine, ampak verjetno pa ni najbolj fino zate, da svojo srečo in zadovoljstvo v prihodnosti pogojuješ le z imeti ali ne-imeti družino. To je grozno frustrirajoče in nad tem v resnici nimaš veliko moči. Predlagala bi ti le, da optimalno poskrbiš zase na fizičnem in psihičnem področju. Probaj doseči stanje, da se pomiriš s tem, kar v tem trenutku si. Ker to je edino, kar ta trenutek imaš in edino, na kar na trenutek lahko vplivaš. Če boš ti sama s seboj zadovoljna, boš verjetno hitreje pritegnila koga, ki se bo ob tebi počutil sproščeno, ne pa nekdo, ki si ga “obupano” čakala. Upam, da razumeš kaj mislim. Ni lahko in tudi ni pošteno, ampak tudi ni lahko in ni pošteno, da prihodnost preživiš v čakanju, namesto, da bi uživala življenje takšno, kot v tem trenutku pač je.
Ne spuščaj svojih standardov, ne delaj pa tudi sebe jekleno. Tole je zanimiv zapis, ti pripročam v branje: Attractions of Inspiration and Attractions of Deprivation
@Zvestoba je iluzija
Ti si se pač pošteno opekel in zdaj boš “kaznoval” ves ženski svet zaradi tega. To v resnici nima nobenega smisla. Sam emocionalno otopiš, na svoji poti pa ob enem verjetno prizadaneš še kopico drugih ljudi. Zakaj? Zato, da ne boš več ranjen? To je navidezno najlažja in najbolj smiselna pot, varno skrita za jeklenim zidom, a (le) zate tudi najbolj osamljena in tiha.
Se mi pravilno zdi, da je to odgovor (tudi) na moje sporočilo? Če ja, ste lahko bolj natančni in bolje pojasnite, kaj imate v mislih?[/quote]
Ne vem po kakšnem ključu sklepate… [/quote]
Ah, nič, nič, je že v redu. Vaše sporočilo mi je dalo misliti o mojem pisanju (pa sem mislil, da bom od vas prejel še kakšno resnico o sebi 🙂
Podpišem. In bi dodal (k temu, da “emocionalno otopiš”): če lahko narediš takšen moralni preskok od predane zvestobe/družine do jebivetra, potem ti mora biti v eni skrajnosti verjetno zelo težko. Obojega nihče ne prenese/živi. Treba se je odločiti, verjetno pa je “notranji klic” itak v tebi. Treba ga je poiskati in živeti skladno z njim (ter si priznati, da si si v drugi skrajnosti lagal). Če pri tem slediš “razmeram od zunaj” (če so drugi takšni, zakaj ne bi bil še jaz?), potem pa itak nisi nikoli “pri sebi”, ne “najdeš svojega miru”…
@AnaBanana, zelo lepo si napisala v zadnjem postu. Verjemi, da se z vso silo trudim da ne bi vseskozi razmišljala o partnerskem odnosu in posledično družino. V zadnjem obdobju se dosti ukvarjam sama s seboj (kar se prej niti nisem, sem se bolj posvečala drugim), zdaj pa končno izpolnjujem že zdavnaj zastavljene cilje in želje, trudim se počet stvari ki me veselijo in sprostijo. A je na trenutke še vedno tako težko…vem da je ta sedanji trenutek vse kar resnično imam, a ne morem si pomagat da ne pomislim na prihodnost.
@Zvestoba je iluzija, tako kot je AnaBanana že napisala, škoda da si zaradi ene zelo slabe izkušnje izgubil nekaj veliko bolj drgagocenega – samega sebe. Že res da te je peklensko bolelo, verjemi da vem kako je ko se srce trga od bolečine, a nihče, prav nihče ni vreden da se zaradi njega predamo in odnehamo od svojih srčnih želja. Nihče ni vreden da živimo z obžalovanjem in zamerami do preteklih neljubih dogodkov. Globoko v sebi verjamem, da je tam nekje tisti nekdo, ki nas je vreden in smo ga vredni, s katerim bomo še zelo srečni, le da so ovire na poti do njega še kako trnovite in nam na trenutke resnično zmanjaka poguma in moči. A upanje resnično zadnje umre.
@PUMA
Razumem ga tudi jaz, podpiram žal ne. Hja, če pride tista “ena” naj le pazi, da je ne bo spregledal v množici vseh, ki jih ima na tekočem traku maščevanja. Škoda, nas je zunaj polno takih, ki ne izkoriščamo in ponižujemo, se pa jebivetrov na kilometre izogibamo.
@forum997
No, saj nihče ne pravi, da ne smeš misliti na prihodnost. Lepo je in čisto normalno, da si želiš družine, a poskusi nekako doseči stanje, v katerem te to ne bo hkrati tudi žalostilo in skrbelo. To miselnost nekako pretvori v nekaj lepega, kar te še čaka in za kar so ti odprta še vsa vrata na svetu. Nikar ne poslušaj ljudi, ki te bodo želeli prepričati, da imaš previsoke standarde (okej, težko boš našla astronavta, ki je hkrati tudi svetovni prvak v vožnji tricikla v rikverc). Če nekje globoko v sebi ne nosiš prepričanja, da itak nisi dovolj dobra za takšnega, potem res ni nobene ovire, da ga ne bi srečala slej, ko prej. Če pa to prepričanje tiči kje notri, bi bilo pa smiselno, da premisliš o kakšni fajn psihoterapevtki, ki se ti bo tega občutka pomagala znebiti. Jih poznam nekaj, ki so zelo, zelo fajn. Lahko pa povprašaš tudi v sosednjem forumu (partnerska in družinska posvetovalnica), kjer odgovarjajo psihoterapevti)
In nikar tako pesimistično – ni še nad čim obupati, saj si še mlada 🙂