Bom karseda kratka. Poročena, nič več mlada, a imam dva mala otroka, pred dnevi pa sem že praznovala okrogli rojstni dan. Nisem se odločila delat velikega žura, saj sem brezposelna, pa še izredno študiram, tako da to pač ne gre. Sem si pa rekla, bom nekaj napekla, pripravla narezke, pa postregla tistega, ki bo prišel iz srca voščit. Že zjutraj kliče tašča, a sem bila v trgovini v nabavi za hrano za morebitne goste. Seveda ji vrnem klic, in ona čestita, pri tem izjemno poudari število let (kje so tle manire!?!), jaz to preslišim in ju oba s tastom prijazno povabim naj se kaj oglasita, da bomo v ožjem krogu malo nazdravili. Izgovori, da ne moreta (nista bila pri nas že skoraj dve leti), pa rečem, kateri drugi dan, ker so itak prazniki, pa spet jamra, da ne moreta, čeprav sta pred mesecem kupila nov avto, pa bi ga vsaj lahko malo na avtocesti sprobala (oddaljeni smo 200 km). V redu, zvečer pridejo moji bližnji in se malo poveselimo, jaz jih postrežem in imamo se fino. Ker so dolgi prazniki, je moj mož izrazil željo, da obiščemo njegove starše. In smo jih, je dobro, da se tudi vnuki in drugi stari starši kaj vidijo in družijo.
Tašča veselo monologira vse sorte, od politike do hrane, ko pa ji že malo zmanjka teme pogovora, pa še izjavi: “Ja, vsepovsod so službe, za tiste, ki hočejo delati.” Si mislite, kako sem se počutila ob tej izjavi… Sem ji povedala, da se ne strinjam z njeno izjavo, a je rekla, da ni mislila na mene (halo – itak, da ni nič pomislila ne mene in mojo situacijo, če ne, ne bi rekla kaj tako neumestnega, kar tudi sicer ne drži).
Konec obiska in odšli smo domov. Najhujše od vsega je občutek, ker mi nista popolnoma nič podarila za moj okrogli jubilej, niti mi dala roke v voščilo, res sem pričakovala vsaj kako rožico. Ko onadva praznujeta, vedno kaj dobita v dar, pa če prirejata piknik al pa ne. Takole pa… piš me v uh. In moj 40. rojstni dan je bil le 3 dni nazaj. Doma možu povedala, tudi on pravi, da to ni ok, a mislim, da jim zaradi ljubega miru ne bo nič rekel. Sem razočarana, ne razumem, da je lahko nekdo tako čustveno nezrel, ali pa me ne sprejemata, res ne vem, kaj je v ozadju. Kakšno je vaše mnenje? Hvala in lp.

Najprej ti želim VSE NAJBOLJŠE!!!!
IMEJ SE RADA!!!
svetujem pa ti, da jih ignoriraš in se ne meniš zanje-predvsem tašča je po tvojih besedah strupenjača.
Najboljša tašča je mrtva tašča (malo za hec).
Jasno je, da vnuki morajo imeti stike z njo, vsaj do ene mere, itak pa ste 200 km stran, tako da jih (stikov) ne bo veliko.
Normalno je, da jih tja ne bo vozil samo mož (včasih že) boš kdaj morala zraven, ampak ko prideš tja, lepo pozdravi, jim daj roko, s seboj pa vzemi tudi kakšno knjigo in jo beri, da ti ne bo dolgčas….enkrat na 2 leti boš že zdržala.
Pa lepo se imej!

Da te popravim – mlada si.

Kako to, da se tole, kako ona dva tebe sprejemata, sprašuješ šele zdaj? Menda ju poznaš že nekaj časa ali kako? Res me zanima, kako to, da te je njun odnos presenetil in da tega doslej nisi opazila.

(Pri poudarjanju let pa ne gre za manire, verjemi, da se tašči zdiš smrklja! Razen če si starejša od moža, pa ji gre to v nos. Kar se vožnje in obiskovanja tiče – eni so taki. Moji starši tudi, pa nismo nič skregani, ampak so najraje doma. Še to – jaz imam tako svakinjo, ki me ignorira, če le more. Zanimivo je, da mi recimo njena mama vošči, svakinja pa ne.)

Pomembno je, da se imata z možem rada in da imaš v redu prijatelje. Tast in tašča sta daleč, očitno nimata vpliva na sina, da bi se njun strup prenašal še nanj – in taki primeri žal obstajajo -, enostavno se boš morala naučiti živeti s tem in biti hvaležna za vse, kar vendarle imaš.
In upam, da bo kmalu tudi diploma pa služba.

mislo na sebe.. V odnosu na taščo ne boš nič spremenila. Kako sem se jaz trudila okrog tašče, od pozornosti, jo obiskovali, nudili pomoč, vedno ji stali z možem, njenim sinom, ob strani. Pa nisem bila nič vredna, bolj je cenila in spoštovala drugo svakinjo, ki ji tudi v stanovanje ni dovolila vstopiti, če se ni tašča prej najavila..Mož mi je stal ob strani, zato sem preživela..Le žal mi je za izgubljen čas.
Uberi srednjo pot, skušaj srednje siliti v njo , ne biti preveč drobnjakarski in pozoren
do nje. Naj tudi ona občuti, da jo “razumeš”. Nič ne boš izgubila, glavno, je, da se z možem razumeš..

Navade in vzorce obnašanja podedujemo od svojih staršev oz. družine/okolja, v katerem smo odrščali. Ne samo mi, tudi naši starši in tašče, tasti. Res je, da bi lahko pri teh letih že “skapirali”, kaj je šlo pri njihovi vzgoji/odraščanju narobe in bi te napake popravili, ampak vsi niso tako dovzetni za osebno rast. Če se niso “zbrihtali” pred 50. letom starosti, se po njem tudi ne bodo (pravijo raziskave).

Vzorci, ki so drugačni, celo nasprotni našim (in sonccica se zdi izredno pozorna in gostoljubna do drugih), nas seveda najbolj “motijo”. A spreminjamo lahko le sebe, drugih ne moremo…

sonccica, kot so napisali že predhodniki, bodite “srečni”, če je mož drugačen od svojih staršev, ki vam očitno ne znajo pokazati naklonjenosti. Hkrati pa poskušajte iz obnašanja (in osebnosti) svoje tašče potegniti pozitivne “nauke” zase (stvari, ki nas najbolj motijo, so tiste, ki nam samim manjkajo) – morda bi vas “njena” hladnost obranila pred vašo “požrtvovalnostjo”, njen optimizem (povsod so službe) pred vašo skepso/realnostjo itd. Analiza (odnosa s taščo) vam ne pomaga kaj dosti, sposobnost boljšega odločanja/pogleda naprej pa…