Danes mineva 9 let, ko je med zvezde na nebu odšla zvezda tega foruma in avtorica Mavrice v pločevinki MimaŠ. Mima še enkrat hvala za vse ure in urice, ki smo jih s tabo in zaradi tebe in tvojega optimizma pa hkrati realnega pogleda na bolezen skupaj preživeli na tem forumu.
Vsakokrat, ko mi veter zapiha ob glavi ga prijazno pozdravim, saj verjamem, da nemirnga duha potuješ z vetrom povsod kot si si želela v svoji pesmi.

Veter pomladni zavel je čez kraje mi drage,
prinesel je z morja in s hribov prijazen pozdrav.
»Hitro pripravi reči si v popotne bisage!«
je vedro mi šepnil v uho in me nežno zlasal.

»Pridi z menoj na prostrane zelene livade,
med pohorske smreke, ki zmerom se z njimi igram,
skoči z menoj preko kraške kamnite ograde,
kjer sleherno bilko in vsakega hrošča poznam.

Potok in ribnik in reka in morje me vabi,
da moj zašumi naj na njihovih rebrih zamah.
Ni ga jezera, da moja ga igra pozabi!
Še tebe povabim na ples po slovenskih vodah.

Moker veselo se skrijem med žitnimi klasi
na polju, kjer s soncem pridelek zorim,
smuknem v vinograd za hišo domačo na vasi,
pridelka se novega v cvetju s teboj veselim.

Kam sem pozabil zaviti še v svoji radosti?
Asfalta, betona, sem pustih izognil se mest?
Tam šele duša je moja igriva zadosti!
Pometiva skupaj vso žalost iz ulic in s cest!

Rože dehteče pobožal bom čisto narahlo,
da še bolj mogočno ti v tihih nočeh zadiše.
S pticami pel pod nevihtno nebo bom zatohlo.
Še tvoja naj pesem potrebnim ogreje srce!

Primi trdno me, če kdaj se mogoče spozabim
in s točo, nevihto ti sinje nebo potemnim!
Blisk je le vrisk, ki ga v prsih razvajenih nosim
in grom je beseda edina, ki jo govorim.

Ptice se v jatah zbero, ko zapel bom jeseni,
odvrglo bo listje še zadnje ponosno drevo,
zima potuhnjeno z mrazom in slano se ženi,
a v najinih srcih bo vedno pomladno toplo.

Včasih pa le mi moči za kak hip oslabijo.
Omahnem za prvi cerkveni zvonik,
gledam oblake, ki daleč nad mano lebdijo
in sonce nad njimi kot velik bleščeči zlatnik…«

Veter je šel in sem sama ostala med vrati.
Nekoč pa za vetrom za zmerom odidem na pot:
bom naučila stotere ga pravljice brati!
Ne joči takrat in prisluhni mi – vetru povsod.[/i]

Tole knjigo sem prebrala že pred leti in se me je resnično dotaknila. Velikokrat sem se spomnila na to gospo, kako živi in kako je z njenim zdravjem. Škoda, ker se je njeno življenje prekmalu končalo. Naj počiva v miru, po vsem trpljenju, ki ga je prestala.

Tudi jaz sem knjigo prebrala ponovno te dni. In kar verjeti ne morem, kako hitro beži čas. Volja, tista neverjetna moč sije iz vsake prebrane besede in MimaŠ, ki jo je napisala, je bila in bo oseba, ki je lahko marsikomu vzor. Bodi z zvezdami.

Bila je nekaj posebnega, naj počiva v miru.

Velikokrat se spomnim na Mimo. Spomin nanjo mi daje moč. Občutim globoko hvaležnost za njeno pisanje.