Pogresa samsko zivljenje?
Zdravo.
Spoznala sem fanta… Sam je naredil prvi korak, dobila sva se, zaljubila. Nato pa po pol leta kot strela iz jansega da on ni pripravljen na zvezo, da je mislil da je, ampak je ugotovil da ni. Da ima vsega dovolj, vsega je prevec, sluzba, sola, resna punca. Enostavno se mu nic ne da. Ko sva skupaj mu je lepo, ko je sam pa pogresa samega sebe, misli da je samega sebe izgubil nekje na poti.
Spoznala sva se preko skupne prijateljice in tisti dan ko sva se videla je bilo to to. Sama sem imela dvome takoj na zacetku, ko je prvic k meni prisel. Ker je mlajsi od mene (21), ker je bila razdalja med nama, ampak vse to sva se zavedala ko sva sla v zvezo, nikoli ni bilo tezav ali dvomov glede tega. Lepo sva se imela, izpovedoval in kazal je ljubezen na miljon nacinov, delal plane…
Zdej so pa vsi plani padl v vodo, vsaka njegova beseda je samo prazna beseda, pocutim se prazno… Mesa se mi nekje med zalostjo, jezo, razocaranjem in zmedo. Sploh ne morem razjasnit kako se pocutim. Pogresam ga tako da se mi zdi da se mi bo na momente zmesalo. Imam toliko vprasanj, pa nobenga pravega odgovora, samo to da pac njemu ni do tega in da upa da bom scasoma razumela.
Obnasa se kot da sem mu breme, kot da sm sam ena stvar vec v njegovem zivljenju ki se jo je reso. Da njemu trenutno tako pase in da zaenkrat misli da je to prava odlocitev. Da ce bi vedela da se mu enostavno trenutno nic ne da, da bi koncno razumela. Nocem biti tecna, res ne, ampak ddobesedno me je zavrgel.
Vikend po tem ko sva narazen sla, sva sla ven vsak za sebe… Je rekel da je mislil da se bo lahko imel fajn, ampak se ni mogel imeti, da ve kaksna budala je in da se trudi najdit samega sebe in s tem tudi prostor za mene. Spet naslednjic da nebo spremenil odlocitve, naj ga ne prepricujem v nasprotno.
Najhujse je ker sem jezna sama na sebe, ker pri svojih 25 letih bi mogla vedet da ni za zvezo, da se neve ka bi rad. Jezna sem ker nism videla znakov da je nekaj narobe, nikoli ni nic omenil, obnasal se je cisto vredu in normalno do zadnjega dne, delal plane in planiral izlet in morje in romanticni vikend… Pisal smse za dobro jutro in lahko noc, vse je bilo vredu. Se pogovarjala sva se dan pred razhodom kako pridem k njemu za vikend, greva na rojstni dan od kolega, kako se mu bo utrgalo ce ne pridem ker me pogresa.
Potem se je pa cez noc odlocil da ne gre vec. Sam se je odlocil, brez mene, a sam veckrat poudarjal da sva v zvezi dva, nisem samo jaz ali on, skupaj se odlocava o pomembnih stvareh.
In ne vem kam naj sama s seboj, vec kot en teden je ze od tega in se kr se pocutim isto. Slabe volje in zalostno. Iscem razloge in razmisljam pa razmisljam, tudi ce se zamotim ko se vedno nekako najdem luknjo da pomislim na njega. Doma me vse spominja na njega, spim na njegovi strani postelje, ko prej nikoli nism. Samo spala bi ker samo takrat ne razmisljam o vsem tem. Analiziram dogodke pred razhodom in ne najdem vzroka in resitve. Nikoli nisem tega pricakovala, cez noc me je zasul z vsem in pricakuje da bom razumela in sprejela vse.
Cakam da telefon zazvoni, ceprav vem da ne bo. Ne pridem mu do zivega, ne pridem mu blizu. Cisto se je oddaljil od mene, ce se le da me ignorira. Ne ve kaj bi mi rekel, edino da to ni bil njegov namen in da mu je zal da si ni prej gor prso da se noce zveze. Sej je iskreno povedo, sam trenutno men to nic ne pomaga.
Cisto sem se cisto zgubila. Nocem novih hobijev, se na novo spoznavat in definirat, vzljubit samo sebe in zivljenje samo. Sem taksna kot sem. Vsi me silijo ven, na zurke, na kave, silijo naj se poberem, da spremenim zivljenje na bonacin.Da si najdem nekoga, s katerim bi hitreje prebolela. Jaz pa bi rada samo prebolela na svoj in podporo bliznjih. Ker tako me se nihce ni prizadel do sedaj in sploh nevem kaj bi.
Vmes sva se pogovarjala ker mi se more nekaj vrniti, ampak je vse tako hladno, zdi se mi da je on bol jezn na mene ko jaz na njega, da sem mu v breme, kot da se jaz cudno obnasam in da nimam oravice bit jezna in zalostna ker se je on pac tako odloco. Da mu je tezko odpisat na sporocilo. V jezi sm ga vrgla iz fbja, v trenutku slabosti dodala nazaj, me je lepo dal na cakanje. Nevem, ne razumem tega.
Se opravicujem za dolg post, ampak sem se morala vsaj malo izpovedati in spacat ven kulkertulk smiselno kako se pocutim.
“Ljubica”, življenje je greznica kompromisov, odpovedovanj, slabih izkušenj in še česa. Kako sta furala s tvojim partnerjem ne vem in me ne zanima, ampak to ni bilo tisto kar si ti videla. Videnje mora biti obojestransko!
Svetovali ti bodo pogovarjanje, dogovarjanje, usklajevanje in kaj vem ka še.
Verjetno imaš še čas poiskati kompatibilnega partnerja.
“Draw first” je običajno dobra rešitev!
Mindstoper, ne bom vam svetoval pogovarjanja, usklajevanja ipd., ker je fant že šel 🙂 Dam vam prav, da si poskušate sami “priti na čisto”, kaj se je zgodilo, zakaj, kako ipd. in ne poslušate tistih nasvetov, ki vas “silijo” v nekaj, za kar se ne počutite pripravljeni (kave, fanti itd.). A pri tem “iskanju same sebe” bodite malo “sistematični”. Ne glejte le na njega, kaj je on naredil, kako se obnašal, pač pa predvsem nase. Zakaj se tako počutite? Zakaj vas je tako prizadelo, da vas je (nekdo) zapustil (kot strela z jasnega)? Od teh (in mnogih drugih) psiholoških vprašanj, boste prišli do bolj “splošnih/”filolozofskih”, npr. kdo je drugi (in kdo sem jaz), v kakšen odnosu (jaz!) želim biti z nekom in kako/v čem prejšnji odnos ni temu ustrezal. S takšnim (samo)spraševanjem boste prišli do svojih “temeljev”/osebnosti (s katero nastopate v odnosih) in ta vaša samoanaliza bo imela nek smisel (in vam pomagala v življenju/naslednjem odnosu). Da pa non-stop vrtite v glavi iste dogodke in jih enkrat interpretirate tako, drugič drugače, pri tem pa je vedno v centru pozornosti on, to vas pa po moje ne bo pripeljalo “dalje”.