Pozdravljeni. Potrebujem pomoč, oziroma bi jo moj partner bolj ampak jo odklanja.
Naj razložim za kaj se gre. Nekaj tednov nazaj sem nenačrtovano zanosila. Ko sem naredila test in videla da je pozitiven, sem bila neizmerno vesela. Kljub temu, da nisva načrtovala nosečnosti.Povedala sem partnerju, vendar na način kot da nisem, čeprav sem bila vesela.Že prej sva se pogovarjala o otrocih in on je vedno hitro zaključil, da je za to še prehitro (ima 33 let, jaz 28), čeprav sem jaz jasno izrazila željo, da si jih želim in da bi jih že imela. Pa je vedno zaključil, da jih bova ko bova imela svoje stanovanje,.. Sva sicer v majhnem najetem stanovanju, jaz z stalno službo, z dobro plačo in bizarnim urnikom, on pa z urejenim oziroma skoraj popolnim delovnikom, kot njemu odgovarja, vendar žal za določen čas. Diplomo še piše. Vsakič ko sem ga poskusila malo potisniti naprej, češ kaj pa diploma se je uprl. Da bo napisal ko bo on to želel, ne pa ko ga bo kdo silil. Naj povem, da je tako z vsako stvarjo. Če mora zamenjati žarnico, jo bo ko jo bo on potreboval oziroma, ko se bo njemu zdelo, da je pravi čas, da jo, čeprav jo bom jaz potrebovala. Skupaj sva malo manj kot dve leti. Te stvari me do sedaj niso motile, drugače pa sva se odlično razumela, izpopolnjevala, si pomagala. Do sedaj. Rekel je da se bova pogovorila. In res sva se. Vse je bilo lepo dokler sem razmišljala isto kot on in se strinjala, da glede na to da je obstajala (kasneje se je ugotovilo, da te nevarnosti ni) nevarnost za poškodbo zarodka, da naredim splav in da si on vzame pol leta časa, da se na novo zanositev pripravi. Da potem pač poskusiva ponovno, ko bo on pripravljen, pa da si bova o nosečnosti tudi kaj prebrala in se nanjo pač pripravila. Mene ne moti, če sem zanosila. Vem da sem dovolj fleksibilna, prilagodljiva, da bom zmogla. Tudi sama. Ponudila sem mu možnost, da si vzame tega pol leta, se preseli v svoje stanovanje in se pač pripravi. Pa je rekel da se ne more če čuti pritisk, da se ura odšteva. Pa sem rekla naj odmisli, da pač nisem noseča. Niti tega ne zmore. dam mu prostor in možnost da se sestavi. Da živi sam, brez obveznosti, brez tega da me gleda kako mi je slabo, kako hodim sama v trgovino. Zakaj potrebuje čas on. In vso pozornost…. Rekla sem tudi, da potem naj raje gre in bom pač sama z otrokom, ker splava ne mislim delati, glede na to da je pravi čudež da sem zaradi zdravstvenih vzrokov sploh zanosila. Vprašala sem ga tudi kako se mu zdi misel, da če bo potem v redu če bo on čez pol leta pripravljen jaz pa ne. Po vsem mirnem pogovarjanju, mi je na koncu rekel, da če bom vztrajala s tem, da naj se odločim, koga bom pač imela na vesti. Ali njega, ker bo naredil samomor, ker ne bo prenesel tega pritiska ali pač zarodek. ? Ali živim z osebnostno nedoraslim fantkom?

Lepo pozdravljeni!

Je bil vajin odnos resnično dober? Kakšno je bilo njegovo otroštvo? Odnos s starši? Mamo?

Sicer premalo poznam vaš primer, a vseeno vaš partner ne more sprejeti svoj del odgovornosti. Najverjetneje zaradi strahu, ljubosumja, nezrelosti…
Nikakor ni prav, da vas izsiljuje in tega si ne smete nikakor dopustiti!

Razmišljate zelo trezno. Težko je soditi in tega ne želim, bi se pa sama na vašem mestu za nekaj časa odmaknila od njega (da vidite kaj je pravzaprav na stvari) in se v miru pripravljala na kljub vsemu najlepše obdobje v življenju ženske…

Toplo vam priporočam psihoterapijo, saj boste s pomočjo le te močnejša, stabilnejša…Lahko me kontaktirate…

Vse dobro vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555