Je bila moja napaka? Kako ga dobiti nazaj?
Priznaš napako in poveš razlog, zakaj si to storila. Fajn je, da si poštena do sebe in poveš tako kot je bilo. Potem pa lahko samo čakaš, človek se mora sam odločit na podlagi občutkov, če ti je za verjet, zaupat ali se mu razlog zdi upravičen, ali lahko napako spregleda ali pa ne.
Ker sem bil ne tako dolgo nazaj v podobni situaciji te popolnoma razumem. Kako dolgo vztrajati? jah če ga resnično ljubiš morda globoko v sebi ne boš nikoli hotela nehati vztrajat. ja tud js sm imel enak strah glede tega da je ne bi nadlegoval a vendar vseeno ohranil nek stik. najdi neko razmerje med tem vsekakor če boš vsak dan pisala ali klicala je to nadlegovanje, počakaj nekaj dni in nato recimo pokliči ter vprašaj če ima morda čas za kavo. vendar če reče ne ali se sploh ne javi ne bodi prizadeta ker razumeti moraš tudi da verjetno on do tebe goji zdaj neko “zamero” če lahko tako rečem. vsekakor je najboljše da se poolnoma umakneš za vsaj 1 mesec vendar te popolnoma razumem če tega ne boš mogla storiti ker tudi jaz nisem mogel sprva. eni bodo rekli da to pomeni da svojega partnerja po tem takem nimaš zares rada ampak to je navadno sranje =).
Če je bila to enkratna napaka mislim, da rabi samo čas. Pusti teden, štirinajst dni. In odvisno koliko njemu ta “napaka” pomeni.
“napaka”, ki se pa ponavljala pa vprašanje,koliko bosta sploh še imela zaupanje drug v drugega. Tukaj pa bolj pride tisto pusti času čas. Ko pokliče pokliče. Če ne pač ne.
Naj misli, kar želi. Če mu je mar zate, bo že on vzpostavil kontakt. Saj s tem, ko si mu dala vedet, da ti je žal, mu nisi sporočila, da greš naprej brez njega. Razen, če želiš nekoga priklenit nase na silo, brez da si sam tega želi.
Problem je v tem, da moraš najprej sama vedet, kakšen odnos si želiš z nekom. Če ti ni težko vedno “capat” na kolenih za nekom, ko nardiš kakšno napako, potem počni to tudi sedaj. Mogoče si on želi tega, vendar potem bodi pripravljena, da bo tako vedno, ko bo kaj zagustilo. Mogoče sploh ti nisi storila nobene napake. Mogoče te je samo on v to prepričal, ker ni pripravljen prevzeti odgovornosti ali priznati, da je morda kriva njegova občutljivost. Mogoče te je lažje prepričal v to, ker se ga preveč bojiš izgubit on pa je morda neodgovoren, misli, da sam ne dela napak in od tebe pričakuje, da se mu klanjaš. Ne vemo, ker ne vemo, kaj se je zgodilo med vama. Dejstvo pa je, da po mojem mišljenju mora bit človek sam pripravljen prit nazaj zato, ker se mu zdi vredno zaradi mene (v tem primeru zaradi tebe). Če ni pripravljen, potem ne vem, kak smisel ima. Odvisno je tudi od tega, kako dobro se poznata. Veliko odprtih vprašanj je, ki jih boš morala sama rešit oziroma jih bosta morala skupaj.
Dejstvo pač je, da sem lagala, ker ga nisem želela izgubiti. To je srž problema. Lagala sem o nekem dejanju, ki je bilo posledica njegovega odnosa. Ampak kot pravim, lagala sem, čeprav je to nekaj, kar je totalno v nasprotju z mojimi načeli. Zelo grdo je bilo od mene, ampak tudi zraven njegovih dejanj mi ni bilo lahko. Obema je iskrenost zelo pomembna, če dodamo še trmo, pa…je pa najbrž konec. Prvič mi je nekdo tako pomemben, zato ne znam dalje. Ga pustim, da se umiri? Mu dam vedet, da nisem pozabila? Kako sploh veš, da nekdo resno misli, ko zapiše, da “ga pustiš pri miru”?
Nikoli ne moreš vedet, ravno to je “čar” življenja. Ne moreš vedet, kaj je prav v danem trenutku. Zame je prav le to, da vedno govorim resnico. Tako nimam nikoli slabe vesti, ne glede na to, kaj se zgodi. Verjetno se mora človek nekajkrat opečt na svojih lažeh, da pride do tega spoznanja.
Poslušaj svoje občutke, le tako boš prišla do pravih spoznanj. Če je v tebi nemir, ga lahko preženeš na različne načine. Sama moraš spoznat, kateri so ti načini, le tako boš naslednjič vedela, kaj je prav.
Postavi se v njegovo kožo, kako bi se ti počutila, da ti nekdo laže, medtem, ko ti je kruto pomembna iskrenost. Kako bi se v prihodnosti lahko zanesla na takega človeka. Človek je sposoben marsikaj obljubiti in povedati o sebi (lepega), ko pa pride situacija pa pogosto ravna drugače. Dejanja štejejo, besede izgubijo ves pomen ob nekom, ki se zlaže, pa če tudi je to iz strahu. Lahko se zgodi, da ne mogel čez to, mogoče potrebuje nekaj več časa. Verjetno si te ni predstavljal v takšni sliki (da mu lahko tudi lažeš), človek ki razmišlja predvsem preko slik, ponavadi potrebuje več časa, da se sprijazni s to novo sliko, po drugi strani pa mu je težko sprejet to novo sliko, saj težko ponovno zaupa. Verjetno pa se bo oglasil.
Predlagam, da malo ignoriraš ta tvoj strah (raziščeš česa se v resnici bojiš) in ne narediš na podlagi le tega še ene neumnosti, to je, da ga zasipavaš z sms-si, klici, maili, ker se lahko zgodi, da bo dobil občutek, da si odvisna od njega, kar pa spet ni prijeten občutek zanj. Vsaj zame ne bi bil.
Zaradi strahu, da bi ga izgubila, si se morala zateči v neresnice. Sedaj ga boš izgubila, ker globoko v sebi verjameš, da ga nisi vredna. Nebi se zgodilo, kar se pač je, če bi bolj zaupala vase. Če bi vedela, da si popolno bitje, vredna ljubezni.
Če nekaj hočemo doseči s silo (lažjo) je tako, kakor bi z eno roko gradili, z drugo pa takoj podirali za sabo. Ne glede, kaj se bo med vama sedaj zgodilo, se v svoje dobro v bodoče vedno odločaj za resnico.
Tudi v situaciji, ki je nastala lahko pomaga le pošten in odkrit pogovor med vama. Če boš le še dobila priložnost. Potrudi se zanjo – čimprej.
Ko živimo z nekom, ki nam pomeni vse na svetu, prihaja tudi do nesoglasij in “napak”. Tega ne počnemo zanalašč. Kadar stvari iskreno obžalujemo in se trudimo popraviti nastalo škodo, si zaslužimo, da nam ljubljena oseba tudi odpusti. Saj nihče ni vsemogočen, vsi delamo napake. Sprašujem se, kakšna je ljubezen dveh, ki jo odpihne že prvi piš vetra. Če ti fant noče odpustiti že prve napake, kaj ob njem lahko pričakuješ v prihodnjosti, ko pridejo še dosti težje preizkušnje?
Ti ga sama ne moreš dobiti nazaj, on si mora želeti priti nazaj k tebi. Če si bo, ti bo to verjetno pokazal.
Pusti mu čas za razmislek. Največ, kar lahko narediš ti, je da sprejmeš posledice svoje slabe presoje v tistem usodnem trenutku in tako pokažeš svojo zrelost. Laž lahko pusti globlje rane kot sekira.
Zdi se mi, da vem kaj čutiš. In tale sram zna biti precej huda pokora. Se boš zaradi tega sedaj počutila še bolj nevredno? No, na žalost ti to ne bo kaj dosti koristilo.
Poglobi se vase. Osvoji lekcijo. V mislih si predstavljaj najhujši scenarij, ki je v vajini zgodbi mogoč. Sprijazni se z njim. Sprejmi vse posledice svojega dejanja.
Nato pa se zberi, “zavihaj rokave”. Pomirjena in samozavestna v miru poskušaj rešiti, kar se rešiti da.
Predlagaš, da ga pustim popolnoma na miru? Ali naj še vseeno poskusim vzpostaviti kakšen kontakt? Bojim se, da tudi če bi želel nazaj, zaradi svojega ega ne bi…
Sicer pa hvala za vaše nasvete, očitno bo treba res sprejeti dejstvo, da ni povratka.[/quote]
Ne morem odgovorit, ker ga ne poznam, pa tudi če bi ga, ga ne bi mogla poznati tako dobro, da bi vedela, kako se odziva v “zakonskih” težavah.
Če mu bo napoti zgolj in samo ego, je zate tako ali tako bolje, da sta nehala. So situacije, ko je slabo, če pustimo govoriti ponosu in lastnemu egu.
Spoštovana,
zares slab občutek. Povem ti še mojo izkušnjo! Moja bivša je zavestno lagala. Ko sem ugotovil njeno prvo laž, mi je rekla, da je lagala zato, da me ne bi prizadela. Oprostil sem ji. Potem pa je (debelo) lagala naprej, kar sem ugotovil šele, ko sva se poročila. Sedaj sem ločen (ona je odšla od mene in tudi potem lagala o najinem odnosu).
Sam partnericam vedno povem po pravici in to tudi v primeru, ko so posredi hude zadeve. Če na določena vprašanja ne morem odgovoriti (recimo, nekdo me je prosil, da zaupane stvari ne povem naprej), potem povem direktno, da zaradi objektivnih razlogov na vprašanje ne bom odgovoril.
Ne prenesem več zavestnih laži od partneric in to povem vsaki ob začetku zveze. Po moji ločitvi sta že dve »odleteli«, ko sem izvedel za zavestne laži. Čeprav je bilo z njihove strani veliko moledovanja, da ne bodo tega več storile, in da bi prišle nazaj, jih nisem sprejel. Danes so bivše!!! Če ju slučajno vidim na cesti, ju samo pozdravim, spregovorim še besedo ali dve o vremenu ali počutju in grem hitro naprej!
Sam delim laži na zavestne laži in bele laži. Človek se v povprečju zlaže 20 x na dan in teh 20 x so pretežno posredi samo bele laži. Bele laži so laži za tista dejanja, za katere se človek podzavestno zlaže. Primer: Če mene kdo vpraša kdaj sem prišel v službo podzavestno rečem, da ob sedmih, v resnici pa sem lahko prišel pet minut do sedmih ali nekaj minut po sedmi (imamo gibljiv delovni čas). Če me pa vpraša po natančnem času, potem pa pogledam v evidenco.
Zavestne laži pa so zavestne in s človekom, ki zavestno laže, nočem biti v partnerskem odnosu.
LPE
Predlagaš, da ga pustim popolnoma na miru? Ali naj še vseeno poskusim vzpostaviti kakšen kontakt? Bojim se, da tudi če bi želel nazaj, zaradi svojega ega ne bi…
Sicer pa hvala za vaše nasvete, očitno bo treba res sprejeti dejstvo, da ni povratka.[/quote]
Potem ni pravi zate.