Pozdravljeni!

Glede na simptome, se mi zdi da sem depresivna. Sama sebe več ne poznam, saj sem načeloma pozitivna oseba in tudi ostali me vidijo kot vedno nasmejano. Vendar je to samo trenutno stanje, nihče ne razume, kako se počutim ko sem sama.

Nasploh se vedno “sekiram” zaradi majhnih stvari, tudi če niso pomembne. Nimam volje, da bi naredila karkoli, stvari, v katerih sem včasih uživala (ustvarjanje, šivanje) me ne veselijo več, veseli me samo ideja o ustvarjanju, vendar nikoli ničesar ne naredim. Večkrat imam občutek tiščanja v prsih, včasih imam dneve, ko cel dan ležim in se smilim sama sebi. Vedno me skrbi za svoje najbližje – “čakam” na tisti dan, ko se bodo grozni scenariji v moji glavi uresničili. Seksam zaradi partnerja, načeloma uživam v seksu z njim, vendar nikoli nisem sama pobudnik, nimam potrebe po tem. Imam dneve, ko me tako tišči v prsih, da bi lahko jokala.

Naj povem še, da sem se pred enim letom odselila od doma k fantu. Sedaj živiva v isti hiši kot njegovi starši, jaz brezposelna cele dneve doma, on dela do 5h, ko pride domov, pa dela še od doma v svoji sobici.

Včasih se mi zdi, da nima smisla – službe ne dobim, občutek imam, da njegovi starši skoz spremljajo kaj delam, in da me gledajo postrani, ker sem doma. Čeprav imava svoje nadstropje in jih ne izkoriščam.

Ne razumem, kako sem lahko iz sicer malo zasanjane, pa vendar vedno pozitivne osebe prišla do tu. Brez volje, ne najdem več veselja v ničemer. V bistvu mi je najbolj grozno to, da imam polno idej, kaj bi počela, kam bi šla in kaj rabim, da bom srečna, potem pa dejansko nikamor ne grem, nič ne naredim in dnevi kar letijo mimo mene, jaz pa namesto da bi končno začela živeti po svoje, se utapljam. Tudi cilji me ne motivirajo več – včasih, če se mi kaj ni dalo, sem se spomnila na cilj in sem potem stisnila zobe in dokončala stvari. Sedaj se sicer spomnim na cilje, ampak me ne vlečejo naprej.

Kakšno je vaše mnenje? Naj si poiščem pomoč? Ker bi rada začela uživati v svojem življenju, pri 26 bi morala to biti moja najboljša leta…

Hvala za pomoč.

Lp, malena

Pozdravljeni Malena,

se opravičujem, da tako dolgo niste dobili nobenega odgovora- ne iz moje strani in ne iz strani koga izmed bralcev foruma. Ne vem, če še spremljate forum in srčno upam, da ste si v tem času poiskali kakšno pomoč- formalno ali pa neformalno. Glede na okoliščine v katerih ste se znašli niti ni čudno, da se počutite depresivno in brez volje. Ste še vedno večino dneva sami v okolju, ki vam ni najbolj domače? Imate koga s komer se pogovarjate o svojem počutju? Kako je s partnerjem zdaj, ve kako se vi počutite?

Oglasite se, če ste še tu in povejte kako vam gre, poskusili bomo skupaj poiskati kam se bi lahko obrnili v svojem okolju in najlažje prišli do pomoči,

lep pozdrav,

Bernarda