Enostarševska družina z očkom zaradi tragedije
Minil je dober mesec od izgube moje ljubezni, ki je bila stara zgolj 31 let. Umrla je nenadno in sicer zaradi hitro napredujočega raka. Še dva meseca nazaj je bila praktično brez težav in sva se pogovarjala o vsakdanjih stvareh in o poroki v prihajajočem novem letu-med prazniki pa je nenadoma začela bruhat in v 3 tednih po selitvi po bolnici umrla. Klic nam je podrl svet… Ostali smo sami ati, sin (še ne 3 leta) ter 6 mesečna hčerka. Naj povem, da sem v razsulu in me gor držita otroka in pa njeni starši (bolj ko moji). Iščem ljudi s podobno tragedijo, da najdem žarek upanja (zaradi otrok), če se lahko s tega sploh poberem. Sem doma iz Maribora, vendar sem pogosto v njenih krajih (okolica Sevnice), saj mi je tam lažje kot v najinem skupnem domu. Tu večinoma vidim, da ste ločenci in to ni primerljiva zadeva, zato upam, da so kakšne sorodne duše za medsebojno duševno pomoč. Prav tako je žalostno pomisliti, ko vidim, da se enoštarsevska družina avtomatska smatra kot mama z otroci–ampak obstajamo tudi atiji. Priznam, da tudi sam menim oz. še imam tradicionalno mnenje, da je mama najbolj sveta v družini–zato me še toliko bolj boli za prihodnost najinih otrok ali bom zmogel vzgojiti neizgubljene duše.
Moje iskreno sožalje za vašo izgubo.
Ne predstavljam si, kako boli izguba in kakšna praznina je nastala ob njenem odhodu.
Zmogel boš, ker boš moral, ker te bosta dva vajina srčka poganjala naprej.
Prosi za pomoč vsepovsod, kjer jo lahko dobiš, da prebrodiš te težke dni.
Ko se boste pobrali, bo lažje, imeli boste svoj ritem in svoj tok življenja na novo.
Poznam mladega gospoda, ki mu je žena tudi umrla za rakom, imela sta tudi čisto malega otroka. Bila je ljubezen njegovega življenja. Vsi so mu pomagali, odžaloval je svojo bolečino. Sedaj ima drugo partnerico in še enega otroka. Ona je tudi lepo sprejela in skrbi za prvega otroka. Kliče jo mama.
Prijateljici je umrl v prometni mož. Dva mala otroka. Tudi ona ima sedaj drugega partnerja.
Vse bo še v redu, čeprav žal nikoli več, kot je bilo.
Zagotovo boš zmogel. Za svoja otroka in v spomin Nanjo.
Druge opore ti, žal, ne znam dati.
Vse dobro vam želim!
Dragi očka,
tole je moj tretji poskus da ti kaj vzpodbudnega napišem. Najprej se bi ti lepo zahvalila, da si se tu sploh oglasil, ko vse skupaj zgleda kot razprava norcev…..
Temu kar ti je napisala Fighter se lahko le pridružim. Sama misli nisem znala tako toplo oblikovati.
Sicer smo tudi mi ostali brez očeta in moža a na drugačen način. Mi se lahko vsaj še kregamo, ti pa se lahko le jeziš na onega zgoraj, da kaj takega, kot se vam je zgodilo sploh dopusti.
Pa vendar živi naprej! Pravično je da vsaka bolečina mine, tudi tvoja bo nekega dne.
Morda le to, če bi jaz pustila moža in otroke, bi želela, da zajemajo življenje s polno žlico in vesela bi bila, da bi jih nekega dne spet pobožala tudi topla ženska dlan.
Ko je pri 35 letih čez noč odšla moja najboljša prijateljica iz otroštva, je prav tako zapustila dva otročiča. Njenim staršem dolgo nisem izrekla sožalja, ker me je bilo sram, da je meni dano živeti njej ne. Enostavno nisem mogla pred njih, pa nisem bila ničesar kriva. Zaradi otrok si ne dopusti takega samoobtoževanja. Vsi ki vas imajo iskreno radi bodo razumeli, da morate živeti dalje.
Če boš pa kaj rabil napiši. Morda ti uspemo pomagati.
pozdravljen tudi z moje strani.
v društvu hospic imajo srečanja žalujočih, odraslih in otrok. morda se obrneš tja po pomoč. link[/url]
kar imam sama izkušenj so partnerju in otrokom pomagali bližnji sorodniki. pri tem je sicer ena zanka, a to ni pravilo. namreč … so primeri, ko je žena po moževi smrti ostala v isti hiši z otroki, hiša pa je zgrajena v bližini (lahko tudi soseščini) moževih staršev in ta žena je izjemno težko kasneje dobila novega partnerja, čeravno je minilo 10+ let od moževe smrti. temu pravim zanka, ampak ti o tem najbrž sploh ne razmišljaš.
vsekakor bodi za otroka v prvi vrsti odgovren ti, ti določaj pravila in ti prvenstveno skrbi zanju. kajti če ne boš, ju bosta vzela ženina starša “za svoja” in ti boš postal samo obisk.
kar se pa sicer primerljivosti ločencev in vdovcev tiče, pa obstaja ena skupna točka in to je organizacija življenja. 🙂 poskrbi za finance, če je bila žena zaposlena morata po njej otroka dobivati pokojnino (mislim pa, da je pogojena z leti zaposlitve). organiziraj si obveznosti – služba, družina (nakupi, dom, čas z otroki) tako, da ne boš pod stresom in v večnem hitenju, sploh pa najprej si vzemi čas in odžaluj, ker je starejši otrok star 3 leta mislim, da se tudi zaveda izgube in sta si lahko v pomoč pri žalovanju. seveda na otorku primeren način.
vsekakor se pa obrni na hospic, tam imajo srečanja za odrasle in otroke.
Pozdrav vsem, hvala za odgovore. Trenutno se spopadam z veliko krizo in brez sorodnikov najbrz sploh ne bi šlo. Sem tudi obiskal Hospic in psihologa pa noben ne pozna skupine, kjer so ljudje izgubili partnerja. Skratka našo družino je doletelo nekaj strašansko redkega in to še dodatno vsuje sol na rano, saj se vprašaš zakaj ona in zakaj mojima otrokoma…tako hitro. Dejansko je šla v najlepših letih in kjer z otroci preživljaš najlepše trenutke, preden si začnejo delat svoja življenja 🙁 Da ne omenjam, kako veliko srce ima(ne morem napisati je imela, ker jo še vedno iščem) moja zaročenka in nesojena žena 🙁 Noči so mi prekratke, saj jo poizkušam sanjati, tako kot sem jo takoj po smrti…
Antares8:
lepo, da si se nam zopet oglasil. Prav je, da ti sedaj stojijo ob strani in ti pomagajo po svojih močeh. Vsi kdaj rabimo oporo, rame za zjokati/nasloniti se nanje, vsi rabimo pomoč prijateljev. In, dobro se mi zdi, da ti vzameš njihovo pomoč. V takšni situaciji še toliko bolj.
Najhuje je, ker odgovora na vprašanje Zakaj – ni. Ni zaključka, ni tolažbe s te strani. Ni nobenega minimalnega olajšanja, ker bi razumeli. Da bi vedeli zakaj se zgodi nekaj tako hudega in dokončnega. Upamo, da bomo lahko, v zadnji stopnji žalovanja, to sprejeli in s tem živeli. Da bomo znali s tem živeti do konca. Da bomo znali otrokom biti v oporo in jih potolažiti, ko bodo to potrebovali. Jim dati odgovore na njihova vprašanja. Jim olajšati njihovo rano ter praznino. Želim si in upam, da bomo lahko.
Ona bo vedno s teboj, v očeh vajinih otrok, v njihovih objemih in v njihovi ljubezni.
Eden izmed najlepših filmov, na to temo, je zame Gillian za 37. rojstni dan. Morda ti kaj pomaga.
Bo bolje. Sčasoma. Bolečina se bo zmanjšala in bo otopela njena ostrina.
Vse dobro!
no, to da nahospicu nimajo skupin za sorodnike me čudi, saj je na njihovi spletni strani zapisano, da so.
kar se sicer tvojega občutka tiče, da si sam in redek primer, naj te “potolažim”, da nisi ne sam in ne redek. v naših skupinah je bilo kar nekaj vdov / vdovcev, med njimi en tak, ki je imel nekajletno hči, žena pa mu je v visoki nosečnosti umrla kar tako, sredi belega dne. strašno res, ampak se je pobiral tudi z druženjem v naših skupinah.
poznam žensko, ki je z možem posvojila dva majhna otroka, nekaj let zatem pa je mož hudo zbollel in umrl. tudi to je bila tragedija, žena se je spopadala s situacijo popolnoma sama, brez sorodnikov in prijateljev. na srečo ali kaj je slišala za naše skupine in se nam pridružila.
pa ženska, ki je sredi belega dne po radiu slišala za prometno nesrečno v mestu, kjer je delala, nedaleč od njene službe pravzaprava,in ji na kraj pameti ni padlo, da bi lahko bil mrtvi v prometni nesreči njen mož. si moreš mislit, kako ji je bilo, ko so jo poklicali policisti.
skratka zgodb o tem je ogromno. tudi o samomorih. na naših skupinah sem spoznala žensko, katere hči je na podstrešju našla obešenega očeta.
hočem ti povedat, da še zdleč nisi sam v tem, mi je pa iskreno žal, če v hospicu nimajo srečanj za svojce. če si iz mojih koncev (pomurje) ti lahko pomagam jaz vsaj kar se pogovora tiče in organizacije v družini, če pa potrebuješ kaj več, pa res ne vem kam se potem lahko obrneš.
Ponovno hvala za odgovore. Vsaj kaj se tiče Maribora, ni skupine za izgubo partnerjev, ampak so za izgube otrok, kar pa je tudi tragedija. Se zavedam, da nisem edini s tako izgubo, ampak v teh primerih se vsak počuti sam. Katarina, sem iz MB in Pomurje ni daleč, če poznaš te skupine ljudi, da se srečamo. Hvala za vsako pomoč in nova poznanstva.
Ne, ne morem se postaviti v tvojo kožo. Niti približno.
Žalovanje je proces in reakcije so lahko/bodo čudne. Vem pa, vsak trenutek, ki ga pustiš otrokom in sebi v lepem bo ostal lep. Tudi ona in izgleda vsi okoli tebe si to želijo.
Zbiraj trenutke! Vsak trenutek kot, da je zadnji!
Pa še, prijavi se, pridi na Chat, piši, sprašuje, komentiraj… naj te ne zanese ŽIVI DALJE! Ja, žal lahko ti rečejo, da ne znaš žalovati, ker boš zbiral trenutke.
Kmalu bo minilo eno leto odkar se je tudi v naši družini zgodila tragedija identična tvoji. Le da smo mi izgubili atija oz. partnerja tudi zaradi hitro napredujočega raka. Bila sem na dnu, vse kar sem zmogla je bilo spanje in branje knjig na temo umrljivosti (še vedno me zanima, kje je). Imam dva otroka (8 in 12 let). Iskala sem pomoč pri psihiatru, ki pa mi ni mogel pomagati, je rekel, da bo treba dati skozi proces žalovanja. Pri tem so mi v veliko pomoč starši, brat, soseda, sodelavci, prijateljica, ki mi vsi pomagajo po svojih močeh. Popolnoma te razumem, vem kaj doživljaš, saj se spopadam z zelo podobnimi občutki. Sem s Štajerskega konca, blizu Maribora. Če bi želel pogovor, se javi. Mogoče nama uspe drug drugega spodbujati, saj se za nas, ki smo ostali, življenje še ni končalo.
Lp
PS: Če se ne motim, se je za pošiljanje zasebnih sporočil potrebno registrirati.
Pozdravljena Energija77,
Moje sožalje. Vam mora biti še posebej hudo, saj so pri izgubi že otroci razumeli kaj se dogaja 🙁
Tudi meni imam občutek, da psiholog ne pomaga, saj ne gre za neko fobijo katera je fiktivna in jo je treba pozdravit. Tukaj gre za izgubo najpomembnejše osebe. Me veseli, da si se pripravljena o tem pogovarjat, ker težko najdem ljudi. V Posavju sem že poizkušal dobiti pogovor z očetom, ki je tudi izgubil partnerko pa si ne želi o tem pogovarjat- pa je minilo že več kot 5 let od tragedije, tako da zdaj lahko vidima kak je to hudo. Si registrirana, da ti pustim kontakt ? LP
Pozdravljeni še iz moje strani,
in najprej iskreno sožalje. Kakršna koli smrt prinese s seboj ogromno bolečih čutenj, ki se v prvih dneh, tednih, mescih kar vrstijo. Sama bolečina ob izgubi je težka, saj vzbudi veliko vprašanj, dvomov in obžalovanj. Hkrati pa se žalujoči soočajo z dejstvom da ne bo več tako kot je bilo. Nekaterim se novo nastala situacija zdi brezizhodna, pred sabo ne vidijo ravno lahke poti. Vendar človek zaživi, ko gre čez celoten proces žalovanja, od točke do točke, brez preskakovanja in švinglanja. V grobem more čez:
1. ŠOK ob izgubi ljubljene osebe;
2. ZANIKANJE, da temu ni tako;
3. BOLEČINO, ker smo nekoga izgubili;
4. KRIVDO za vse stvari, ki smo jih oziroma nismo izrekli, naredili;
5. DEPRESIJA zaradi občutka krivde (Na tem mestu je potrebno dodati, da to ni nujno depresija v smislu zdravljenja z antidepresivi, le občutek krivde, osamljenosti, nezmožnosti in lenobnosti, ter želja, da nas za trenutek mogoče ne bi bilo. Nič kar bi morali vzeti kot pokazatelj nečesa novega in slabega, je zgolj prehodna faza.);
6. občutka IZČRPANOSTI in IZDANOSTI, ker nam je bil nekdo vzet;
7. občutek OSAMLJENOSTI.
Ko gre posameznik čez vse te faze, ki v povprečju trajajo do 3 let, lahko rečemo, da je izžaloval nekoga. Spomini na umrlega ostajajo, vendar dejstvo, da ga ni več, ni več boleče.
To je tisto, kar morate narediti, če želite zaživeti. In vsak terapevt bi vas moral znati popeljati čez te faze.
Če v vašem kraju ni podporne skupine, pojdite na individualno terapijo in če ima terapevt čut, ter mu ni samo za denar, se bosta lahko tudi tu uskladila, ker ta proces ne boste mogli urediti v 3 mesecih, kot je običajna praksa pri večini.
Glavo gor in ne obupajte, pred vami je še veliko lepega, le verjeti morate v to.
Pozdravljen!
Evo… ena s podobno kruto usodo…
Pred slabimi tremi leti mi je umrl partner in ostala sem sama z dvema šoloobveznima otrokoma. Prav tako se je vse zgodilo dobesedno čez noč. Bili smo idealna družinica, imeli smo vse, čez dober mesec dni pa sem bila vdova in življenje se nam je sesulo v prah.
Zjutraj nisem mogla vstati iz postelje, ker mi je šlo na bruhanje, vsake pol ure sem jokala, otroka sta se mi grozno smilila, kakšna krivica se jima je zgodila,… Še bi lahko naštevala v nedogled o takratnih občutkih, ko je življenje zgubilo ves smisel in čar.
Potem pa mi je prijateljica, ki je svojo mamo izgubila pri 14 letih, dala misliti. Dejala mi je, da se je s smrtjo mame pač sprijaznila in je s tem živela, da pa jo je strašno bolelo, ker je tudi njen oče ” nehal ” živeti, ko je mama umrla. Ni imel nobenega veselja do življenja več, nikamor več niso šli, ni imel več hobijev, ni hodil v družbo,… Sicer je za hčerki skrbel, bil prisoten, vendar se je umaknil v svoj svet, bral knjige o posmrtnem življenju, dvakrat na dan hodil na ženin grob,… In to pravi, da jo je prizadelo in zaznamovalo veliko bolj kot mamina smrt. Zato me je v solzah prosila, naj živim dalje in naj otrokoma nudim čim bolj normalno življenje.
Njene besede so mi segle v srce in še danes imam pogosto pred očmi najin takratni pogovor.
Sklenila sem ( čeprav mukoma, s cmokom v grlu, objokanimi očmi in izčrpanim telesom ), da moram naprej zaradi otrok.
Bala sem se, kako bosta otroka funkcionirala v šoli, kakšen bo njun učni uspeh,… pa moram povedati, da sta vse skupaj res presenetljivo dobro prenesla, brez kakršnihkoli posebnih izpadov, njun uspeh v šoli je vseskozi ostal odličen, njuno obnašanje vzorno. Ko sem enkrat planila v jok in jima dejala, da se mi smilita, ker nimata več atija, mi je starejši sin dejal, da mi smo mi to izgubo pač že dali skozi, druge pa še čaka ( pa sta atija naravnost oboževala ). Prosila sta me, da naj ne jokam več, naj ne bom cmera in da sta sicer tudi onadva žalostna, ampak da tako pač je in da ne moremo nič spremeniti. Seveda sem ob njunemu dopovedovanju jokala kot dež, vendar je bil to spet kamenček na poti k počasnemu prebolevanju.
Veliko mi je pomenil tudi pogovor z znancem, ki je izgubil ženo v prometni nesreči in ostal sam z dvema zelo majhnima otrokoma. Razložil mi je, da gre, da je vsak mesec malo lažje, da moraš živeti naprej, da sta njuna otroka ( ki sta zdaj že študenta ) vse preživela brez kakšnih velikih pretresov in sta danes zelo pridna študenta, športnika, skratka vzorna otroka.
Jaz pa sem obnovila stike s par prijateljicami, ki sem jih prej zanemarjala in sklenila nekaj novih prijateljstev ( k sreči imam službo, v kateri sem veliko v stiku z ljudmi). Imela sem srečo, da sem naletela na ljudi, ki so mi nekako dali nek nov pogled na svet, me napolnili s pozitivno energijo, me pripravili do tega, da sem šla v družbo, da sem se počasi ( res je sprva bilo težko in se mi je kar malo upiralo ), vendar vsakič malo bolj tudi sprostila in se celo zopet znala nasmejati.
Danes je situacija taka, da živimo dokaj običajno življenje. Še bolj smo se povezali s sorodniki, s katerimi gremo skupaj na vikend, na izlete, počitnice, smučanje,… Redkokdaj smo sami, pri nas je ob vikendih vedno polna hiša otrok ( nečaki, sošolci,… ). Zdi se mi, da so iz tistega začetnega občitka dolžnosti, da delijo z nami žalost in nam z druženjem pomagajo prebroditi težke trenutke nastala iskrena prijateljstva in da se danes družimo zato, ker nam je lepo skupaj.
Včasih smo pogosto jokali skupaj, danes rečemo, da nam je očitno usoda to namenila.
Pa še nekaj, kar se mi zdi zelo pomembno. Mi smo s partnerjivimi starši in sorodniki obdržali stike, kor smo jih imeli prej ali pa jih celo poglobili. Za otroka se mi to zdi zelo pomembno, pa tudi meni je lažje, ker imam občutek, da me cenijo in se nam niso odpovedali. Mi je precej lažje pri srcu, ker je tako.
Ok, verjetno bo dovolj, ker sem se precej razpisala.
Lahko pa pritrdim, kar so ti nekateri že napisali… sčasoma je lažje, solze se izsušijo, pridejo takšni in drugačni dnevi, vendar vidiš, da se da živeti naprej, da življenje kljub vsemu ima smisel 🙂
Veliko poguma ti želim!
Antares8:
oprosti, prej nisem prišla do neta, zato ti odpisujem sedaj. ja, ali vidijo tvoj mail ali pa mojega. :))) prijavljena nisem več tukaj, tako da … si pa mail izmisli in ga napiši. brez muje se tudi čevelj ne obuje. baje.
glede na to, da sem pred leti imela take skupine in v njih tudi vdovce / vdove vem, da vam druženje veliko pomeni, pa tudi vašim otrokom. organizirate se lahko tudi sami in se redno dobivate, bi bilo pa fino, da je v taki skupini vsaj nekdo, ki je prvo žalost že odžaloval, ki torej ni čisto na sveže v žalosti.