Pozdravljeni.

Dolgo sem razmišljala, kako naj uredim svoje misli in vas vprašam za nasvete, ki si jih želim. Upam, da bo pisanje imelo rep in glavo, že vnaprej pa se zahvaljujem vsem, ki si boste vzeli čas in mi namenili kakšno besedo.

S fantom sva v srednjih dvajsetih. Skupaj sva, lahko bi rekli, celo najino življenje, saj sva se spoznala precej mlada. Oba sva pred tem že imela ne ravno briljantno zvezo, v najino pa sva se podala, ko sva bila že nekaj let prijatelja in tako poznala precej plusov, pa tudi kakšen minus drug drugega. Najina zveza je lepa, to lahko trdim. Vanjo sva vedno vlagala veliko časa in tudi komunikacije, zato do večjih šumov nikoli ni prihajalo. Spori so, kot v vsaki zvezi, vendar jih vedno rešiva sproti in ne kuhava mule. Lahko rečem, da skrbiva, da je obema lepo.

Po končanem študiju sva si oba našla delo, moje sicer malo manj plačano, kot njegovo, a živiva lepo. “Problem” je, da živiva v ločenih gospodinjstvih. Prihaja čas, ko se odločava, da to spremeniva. Da greva na svoje, se poročiva in začneva delati na družini. O tem sva se že veliko pogovarjala, veva kakšne vzgoje si želiva, kaj želiva nuditi otrokom in tudi drug drugemu v razmerju. Veva, da sva na vse to pripravljena (v času študija sva živela skupaj v Lljubljani, zato veva, kako funkcionirava skupaj v enem gospodinjstvu), tudi družini naju podpirata in težko bi bilo lepše. Težava se pojavi, ko vidim njegov strah. Vse bližje kot je najina odločitev, kam se bova selila (bo to v mansardi hiše njegovih staršev, bo to v samostojnem stanovanju v mojem kraju), vse težje jo sprejmeva. Oziroma jo težko sprejme on.

Najprej se mi je zdelo, da je povezano s financami, da ne želi iti na svoje, ker želi varčevati za prihodnost (in zato ugodneje živeti pri njegovi družini, kar je bil eden izmed sporov (torej, ‘potreba’ po kopičenju denarja), ki sva ga že pred časom rešila), zdaj pa vse bolj vidim, da ga je res strah. Morda tega, da nisva več brezskrbna najstnika. Potem pa je pred tedni rekel nekaj, kar me je zabolelo in še vedno boli. “Ko bova šla na svoje in me boš videla vsak dan, se me boš pa naveličala.” Zabolelo je, ker sem videla kako pristno to misli in se tega boji. Vem, da je njegova ljubezen do mene izjemna. Tudi moja do njega je in samo hvaležna sem, da so bili planeti tako poravnani in sva se pred toliko leti spoznala. Jaz pa nočem, da ga je strah. Nočem, da vidi nevarnosti, ampak želim, da vidi priložnosti, da vidi veselje, da vidi koliko lepega naju skupaj še čaka.

Hvaležna bom, če mi priporočite kakšno branje ali pa podate nasvet, kako opogumiti partnerja. Kako mu dati tisto trdno vero, da je varen, da so varna njegova čustva in srce. Ta njegova nesigurnost, ta strah pred izgubo, ko vidim v njegovih očeh paniko, da bi ostal sam … to bi želela zredirati, pa mogoče stvari delam narobe? Dajem mu pozornost, prisluhnem mu in prigovarjam mu, a se trudim, da ne izpadem vsiljiva. Kako lahko še pristopim k njemu, kako ga lahko pomirim?

To je popolnoma razumljivo kaj dela tvoj fant. Iskren človek ki ima svoje strahove. Mislim da je prva stvar ki jo moraš narediti ta da ti pove vse. Naj pove zakaj tako misli, naj ti pove vse kar mu leži na duši. Moški smo ljudje ki premlevamo v sebi in redko komu povemo. To da ti je tako iskreno rekel je jasen dokaz da ti zaupa, lepo da si to prepoznala. V glavnem pogovorita se iskreno, spodbudi ga da ti pove vse in ti povej njemu. Tukaj se ne gre za to da ti ne zaupa ali karkoli, gre se za naravo človeka ki ima strahove (kot vsak) vendar se jih boji povedati ker se boji odziva. Samo pogumno in srečno vama želim. Mislim da imata zrele nastavke za dolgo zvezo.

Puma, hvala za te besede.
Vem, da so strahovi razumne reakcije na življenje, vsak jih ima. In vem, da proti problemom, s katerimi se soočajo nekateri, to ni ‘omembe vredno’. A meni je pomembno in lagala bi, če bi rekla, da sem mirna. S svojo bolečino in strahovi sem se vedno znašla in šla čeznje, s strahovi fanta pa … ne vem. Ne, da ne želim, nikakor ne razumeti narobe. Nasprotno! Želim in se ravno zaradi tega sprašujem na kakšen način pristopiti k stvari, da ne bi rekla česa narobe, da ne bi poglobila njegovega strahu, morda dvomov. Vem, da so to stvari, ki zahtevajo komunikacije in k sreči sva dobra v njej. A moški načeloma razmišljate drugače kot ženske in morda tudi kakšna moja beseda ne bi bila razumljena, kot meni zveni v glavi.

Ne vem, če jasno govorim. Samo pomiriti želim osebo, ki jo ljubim z vsem srcem in ji želim dati vedeti, da je varna in da se je nikakor ne bom naveličala, ker na tem razmerju delava preveč, da bi se sploh lahko kdaj dolgočasila ali pa karkoli jemala za samoumevno. Oba, da ne bo pomote.
In hvala za zadnji stavek. Pomeni veliko.

Preprosto ti naj pove zakaj tako misli. Mogoče misli da ti ni sposoben nuditi tistega kar si zaslužiš (zelo pogosto pri moških). Mogoče ga je zgolj strah novih stvari. In ja čisto te razumem, ti samo vztrajaj.

Sploh pa to da znaš tako brati njegove poteze veliko pove o vajini izvrstni povezanosti. Upam da je tudi iz njegove strani tako. 🙂

S tem sem se srečal pred 10. leti, ko sem prvič imel opraviti z dekleti v smislu, da sem se z njo pogovarjal še o čem drugem kot le o tem, kaj bo za kosilo in kaj moramo narediti na faksu. Ni mi uspelo iti preko strahov, zato sem z njo 3 mesece pozneje brez pojasnila prekinil stike. Upam, da se ne bo to njemu zgodilo.

@ Puma, če se po zgoraj napisanem mogoče ne vidi dobro, bom vseeno dodatno poudarila. 🙂 Ja, tudi on je tak do najine zveze in ravno zato nisem nikoli za hip podvomila v najin uspeh. Le … ljubljenega želimo vedno zaščititi in odgnati njegove strahove. Zdi se mi, da je tvoj “ni sposoben nuditi tistega kar si zaslužiš” kar glavica na žebljico, saj je tak tip človeka, da bi mi dal cel svet in mu še ne bi bilo dovolj. Če bi bilo več ljudi kot je on, bi bil svet lepši kraj. In govorim brez trohice hinavščine ali česarkoli, le iskreno mislim, da je krasen moški.

@ podobna izkušnja – morda se motim, a verjetno izkušnja vseeno ni tako podobna? Namreč, pri nama nikoli ni bilo samo imeti se fajn in živeti za trenutek, pač pa sva iz precej aktivnih družin, ki so naju že od nekdaj naučile gledati tudi v prihodnost in sva se o tem pogovarjala že dlje. Tudi koraka naprej si želiva in verjamem, da sva ga zmožna in morda dajem napačen vtis, a tudi on si ga želi. Ni to “samo moja stvar”, če me razumeš? Upam, da ob naslednjih srečanjih z dekleti (ko je naneslo tako daleč, da sta se odločala za resnejši korak/pogovor) nisi vsakič prekinil vseh stikov brez pojasnil? To se vseeno sliši malo … strahopetno? Meni je razmerje projekt, ne nekaj kar ti je dano. In s projektom se je treba ukvarjati, ga piliti in izvajati. Ko mi kdo reče “kok je lepo vama” moj odgovor ni “ja, imava srečo” ampak je “ja, delava zanjo”. Pa ni to zgolj odziv na tvoj komentar, še manj pa napad. Morda samo manjši izliv, paše duši. 🙂

Želim vama lepo nedeljo!
K

Karin, če pogledam širše, zasledim podobnosti, vzporednice. 🙂 Pri vama je morda ravno zato toliko bolj čudno, zapleteno, ker se poznata od mladih nog.
Kar se prekinitve stikov z drugimi dekleti tiče, se to več ni zgodilo kot pri prvem dekletu, razen v primeru ko se je izkazalo, da je z moje strani ves trud zaman. Sem bil na vezi z enim dekletom, kateremu se pa nisem upal oglasiti na telefon, saj sem ves čas imel občutek, da bo ravno takrat nekdo vstopil in slišal pogovor. Tako sva se v 3 letih kolikor sva bila na vezi, slišala le enkrat. No, ko sem ji končno predlagal srečanje, je pa ona prekinila vse stike. Pomoje se je ustrašila. Res pa je da se je zgodilo, kar sem predvideval; vizualno mi ni bila privlačna in zato nisem imel motivacije se že prej srečati z njo.
Tudi ne mislim, da je bila prekinitev stikov s prej omenjenih dekletom strahopetno dejanje, prej delovanje primerno trenutnim okoliščinam. Bal sem se vreči karte na mizo ter tega, da bi ona meni dala konec, če bi jo seznanil z vsemi pomisleki in strahovi. Mogoče sem se motil toda imel sem občutek, da ona najinega spoznavanja ni dojemala kot projekt, za katerega se je treba truditi. Že ko sem jo vprašal (bil je marec), kdaj se bova spet videla je njen odgovor bil, če bi jo počakal do poletja. Saj je že dva dni po srečanju bila priložnost za spet se dobiti, toda če bi se dobila, bi vse bilo res na brzino, tega pa nisem hotel. Ko se dobim s kakšnim dekletom, se želim dobiti za cel dan. Pa ko sem ji omenil, da sem povsem brez izkušenj je njen odziv bil “Kako pa to? Kdaj pa misliš kaj doživeti?” To pa ni ravno afrodiziak za nadaljnji potek dogodkov.

Podobna izkušnja to je drugače kot pri avtorici. Drugače pa karin si mogoče pomislili da malce prehitevaš? moški pogosto kimamo samo zato da vas ne prizadenemo, kaj si mislimo pa je druga stvar. Ne vem, zgolj ugibam. Sama najbolje veš kako je prav. S strahovi pa se morata soočiti in jih ne omiljevati ali skrivati.

Točno tako je bilo v primeru tistega dekleta. Sem ji rekel eno, v glavi sem pa imel nekaj čisto drugega. Mogoče pa moja zgodba le ni tako drugačna od avtoričine. Pa kimal sem tudi pri zadnji punci, toda to je že druga zgodba.

V tebi je še vedno opaziti ogromno enega strahu pred ženskami. Ne moreš od neznanke pričakovati, da si bo vzela oziroma načrtovala s teboj preživeti cel dan. To je čist preveč iluzorno. Ženska je pokazala interes, se želela s teboj dobiti, ti pa si jo zavrnil, ker scenarij ni bil točno tak, kot si si ga zamislil. Ob tem ko ni čist po tvoje čutiš, da ji nisi tako zelo všeč, kot si zamišljaš v glavi. Vendar to ni nič drugega, kot strah pred soočenjem z realnostjo. Namreč ta strah ona na drugi strani zavedno ali pa nezavedno čuti (ti mogoče misliš, da ga uspešno skrivaš) in zato ti posledično nameni le kratek čas. Kar bi moral sprejeti z odprtimi rokami, če bi res imel pravi interes. Da bo ženska preživela cel dan s teboj, si boš moral pa z dejanji še prislužit. Hvala “bogu”, da je tako.
Huh stari, daj to malo več riskiraj, sicer ne boš nikamor napredoval pri ženskah oziroma s svojimi strahovi.

@podobna izkušnja …. bolj kot berem, manj skupnega vidim v tvojem in mojem primeru. Morda samo gledam čez druga očala, ampak se mi zdi, da si zgrešil moje vprašanje. Morda se motim. Se pa strinjam z nasvetom, ki ti ga je podal Marko.

@Puma prehitevam? Sicer z gotovostjo seveda ne mislim trditi v svoj prav, a mislim, da razmerje oba dojemava podobno in da si tudi on želi istih stvari, v istem tempu. Je pa vendar pri odločitvah vedno tako, da, ko se gre iz cone varnega ugodja v neko drugo cono ugodja, vsak tehta pluse in minuse. Pa čeravno sta si obe strani ugodja dokaj enakovredni v plusih in minusih. Se motim?

Hvala, že čisto kratko pisanje tu me je spet opogumilo in napolnilo z optimizmom. 🙂

Mogoce pa je bolj problem v temu, da se on v resnici boji dokoncno vezati oziroma si ” zapecatiti” prihodnost. Glede na to, da sta zacela tako mlada in najvejretneje pred tem nista imela toliko partnerjev, ga mogoce to skrbi. Zivimo v casu kjer se odgovornost pri mladih iz leta v leto prelaga in vedno vecji pomen, posledicno dajemo izitku. Mogoce si zeli biti se s kaksno punco, poskusiti se kaksno zabavo pa ti tega ne zna povedati. Verjamemm da te ima zelo rad in je navezan nate, ampak mogoce ga misel o “popolnem odvzemu svobode” dusi, ga je strah. Dolocene stvari sem napisal v narekovajih, ker jih sam ne dojemam tako. Je pa res, da sem se porocil pri 31 in imel prej kar nekaj deklet. Tako sem resnicno vedel da ne rabim noc vec ” probavati” in je ta tista prava. Ko pa sem bil star 23 et in sem imel dekle, za katero sem mislil da jo ljubim, enake strahove kot so vpisani zgoraj. Tako sem takrat dojemal situacijo, saj sem bil premlad da bi vedel ce si to resnicno zelim. Seveda me je deklica pustila, ko je moje strahove resnicno spoznala. Bilo mi je zelo zal, ampak cas je pokazal da je ravnala prav. Oba sva sedaj srecno porocena, vendar vsak s svojim partnerjem. Upam da uredita zadevo tako, da bo za oba najbolje. Lp

@Marko, danes bi ji dal jasno vedeti, kaj in kako je na stvari, pa bi se potem pogovarjala naprej. Pa ni pomembno, če je ona zame neznanka oz. jaz zanjo neznanec, pa to takrat na nek način nisem več bil, saj je pred tem prišlo do spoznavnega srečanja.
Ko omenjaš strah pred ženskami, ne moreš posplošiti ker nisem več ista oseba kot takrat. Ter da si je treba z dejanji prislužiti… včasih ni potrebno veliko, da si nekaj prislužiš.

@Karin, rekel bi da se z Markom strinjaš, ker v tvojih očeh zliva vodo na tvoj mlin. No, jaz v delu zgodbe vidim kar enakost. Zna biti, da je v maretovem pisanju kar nekaj resnice. Upam da vama uspe rešiti zagato, toda bodi pripravljena na vse, tudi na pesimističen scenarij. Namreč pri tebi je resnično zaznati veliko strahu. Kar pogumno naprej.

Verjetno je res to. Ironično pa je, da ravno ko se človek odseli od staršev in se osamosvoji, šele postane svoboden oziroma svobodnejši. Če mu seveda gre dobro oziroma se dobro kosa z izkušnjami na življenjski poti. Nekateri se pač bolj varno počutijo v kletki.

Super, če nisi (in si boljši). Bral sem te, kot da je to bila tvoja izkušnja pred kratkim.

Karin89, mislim, da jemlješ preveč stvari nad katerimi v resnici nimaš vpliva, na svoja ramena in verjetno bo, če bo opazil, da se zelo sekiraš, to prineslo slabšo energijo med vaju, kot bi si želela. Sploh če stvari ne bodo izgovorjene in razumljene.

Morda mu daj še malce več časa, saj ne zorimo in se ne odločamo vsi v istem trenutku, sočasno. To so pomembne odločitve in vsekakor je tu odprl velik del svoje intime in z njimi zelo močno tvegal, da bo zavrnjen. Mnogim se to sliši, kot izrek šibkosti, jaz pa pravim, da je to zelo pogumno. Povej mu to in pokaži mu to z dejanji, z nežnostjo. Da je moški izgovoril tak stavek, glej, aplaudiram mu. Ko sem jaz bivšemu zaupala iste (zame najbolj boleče in intimne) besede, se je kmalu odselil …

Z dejanji mu pokaži, da mu boš stala ob strani in da nikamor ne greš, da te osrečuje in da je zate to to. Daj mu občutek zaupanja. A vse to naj bo spontano, saj na tej poti ne smeš prevzeti njegovih strahov in odločitev – so le njegove in sam bo moral čez to. Ti si lahko le ob njem, sočutna, nežna in ljubeča.

Mislim, da imata čudovit odnos in da je tole le ena od ključnih stvari, kjer sta si lahko v oporo.
Vse dobro vama želim.

Malo preberi kaj pišeš.
Razmerje oba dojemata podobno, želita si istih stvari. Vmes na dolgo in široko pišeš o tem in onem in se blazno trudiš ispasti zrelo in pametno (ko gre za razmerje).
Moj pogled na napisano. Če je vajina ljubezen tako pristna in lepa in oh in sploh neverjetna, z njegove strani ne bi bilo strahu pred skupnim življenjem. Če nekoga ljubiš, ne premišljuješ, te ni strah, si spontan.
Dvomim, da ga je strah, da bi se ga naveličala….strah ga je nečesa, samo ne upa povedati po resnici. In on že ve zakaj in česa.
Ti pa še naprej živi v milnem mehurčku…

Če bi sklepal po sebi, se strinjam z Maretom 1234. Tudi sam nisem šel na svoje do 33. leta s sedanjo ženo. Prej sem imel par dolgih zvez, vendar me je bilo strah točno tega in dajal skozi isto kot je Mare 1234. Očitno prej nisem bil dovolj zrel.