Biti ženska v moškem svetu
Pozdravljeni vsi skupaj!
Veliko se zadnje čase govori o avtentični ženski. Nekaj sem prebrala o tem in razmišljam, da bi se pridružila kakšni skupini, ženskemu krogu postala pa sem bolj občutljiva za to temo in kar sem opazila je, to da je ta svet resnično narejen po meri moških. Kadar izražam čustva, mi vedno govorijo, da sem preveč čustvena. Ja kakšna pa naj bom, če sem taka v sebi, zakaj bi se morala skrivati, kdo sem. Po drugi strani, pa je partner ves vesel, kadar izražam ljubezen do njega. A to pomeni, da ja pozitivna čustva ja, negativna pa ne. Ampak tako ne gre. In sita sem tega, da mi ves čas govorijo, v službi delam v moški družbi, da preveč kompliciram. In potem se vedno počutim tako strašno nesposobna, čeprav naredim toliko kot drugi, če ne še več. Zdi se mi, da je težko biti resnično ženska v svetu v katerem živimo. Kakšne pa so vaše izkušnje? Koliko ste lahko avtentične oz. pristne?
Meni ena najljubših tem- avtentična ženska. Vsekakor vas spodbujam, da se pridružite kakšni skupini za ženske, v ženski krog. Ženska energija povezuje in veča avtentičnost. Avtentičnost pomeni, da si tak kot si, da se ne pretvarjaš, ne nosiš maske ampak si upaš svetu pokazati, kdo si v resnici. Seveda se sam odločaš v katerih situacija in v kakšni meri. Zavedaš pa se ves čas, da imaš pravico biti to kar si, da si v redu tak kot si in da se zavedaš tudi to, da si se skozi leta nekoliko izgubil, da si pozabil na določene vidike samega sebe. In da je sedaj mogoče čas, ko si velik in samostojen, da te izgubljene dele sebe ponovno poiščeš in jih sprejmeš. Saj le, če si celosten, lahko zajemaš življenje v celoti, uživaš v vseh vidikih, ki jih življenje nudi. S tem, ko si ženske vzamemo pravico, da smo lahko ženstvene: bolj čustvene in bolj komplicirane – jaz temu pravim, da vidimo več stvari in jim damo pozornost – so tudi moški lahko bolj moški. Ne pa, da je tako kot je sedaj, kar vse nekaj pomešano: ženske, ki se obnašajo kot moški in moški, ki se obnašajo kot ženske. Tudi moški se lahko bolj najde ob ženski, ki je ženstvena. In obratno, ženska lahko zacveti ob moškem, ki se zaveda svoje moškosti. Saj pravi moški, bo vedno cenil žensko, ker to imajo že v genih, samo veliko jih to pozabi. Mogoče je sedaj čas, da se moški ponovno spomnijo, kako čudovite smo ženske in kako pomembno je, da nas cenijo. Same pa lahko k temu pripomoremo s tem, da se cenimo in si dovolimo izstopati, biti to kar smo, truditi se, da nam je dovoljeno biti v družbi to kar smo. Vsaka zase svoj svet.
Zdi se mi, da problem ni v vrsti čustev in želji po njihovem izražanju, temveč v načinu njihovega izražanja.
Dejstvo je, da je čutenje tisti avtentični del, ki je vedno ok. Čustva sama po sebi so vedno ok, ne glede na to, kakšna so.
Kako se na ta čustva nato odzovemo in jih kažemo navzven pa je že nekaj drugega in je povezano tudi z vzgojo in vzorci, ki smo se jih priučili/ kopirali iz okolja. Ne gre za to, do bi čustva želeli tajiti, ampak za to, da jih izrazimo na situaciji primeren način. Pomembno je, da se imamo v oblasti in odreagiramo umerjeno. V poslovnem svetu je to še bolj pomembno, saj je prag tolerance za odstopanja od sprejetega načina vedenja nižji.
V bolj neformalnem okolju smo v družbi ljudi, katerih toleranca je podobna naši. Tisti, ki se z našim načinom odzivanja na čustva ne strinjajo, pač ne bodo v naši družbi.
V formalnem okolju pa je drugače, saj smo v stiku s širšim krogom ljudi. Torej tudi z ljudmi, ki enaka čustva izražajo drugače kot mi. Določeni odzivi zato presegajo prag zaželjenega, oziroma sprejemljivega.
Recimo izražanje jeze s povzdigovanjem glasu ne izraža spoštovanja in zato ni primeren način komunikacije. Za formalno okolje to velja praktično brez izjem, v zasebnem okolju pa je to stvar dogovora sodelujočih. Nekateri to pač tolerirajo, ker so tudi sami jezo vajeni izražati na tak način.
Težko pa bi rekla, da je to stvar spola ali avtentičnosti. Gre za stvar vzgoje, navade, pridobljenih vzorcev in posameznikove osebnosti.