Nikoli še nisem imel punce
Pozdravljeni!
Star sem 18, nekako povprečen najstnik kot vsak drug, sem družaben, komunikativen, imam prijatelje, ki me podpirajo v življenju in vem da mi bodo stali ob strani Pri puncah pa sem bolj sramežljive sorte in ne najdem nekih besed , zato še jih nisem imel do zdaj nič. Pri večini mi pogovor ni problem, niti v živo niti na socialnih omrežjih, kot je pač naneslo pri eni punci, s katero sem po letu dni vsakodnevnih pogovorov pred kratkim izgubil stike, saj je imela vmes nekako vedno nekega fanta. Jaz sem pa pač upal, da bo kdaj kaj iz tega, ampak pač ni bilo možno, ker sva precej oddaljena drug od drugega. Sicer me zdaj to ravno ne gane več, ampak sem potreboval kar precej časa, da sem prišel k sebi… Kaj naj storim?
Kje se ti pri puncah “zatakne”? Najprej praviš, da si pri njih sramežljive sorte, ne najdeš pravih besed, potem pa, da pogovor ni problem. Kaj pa je problem? Jih vprašati, če bi s tabo “hodile”? Če ja, boš moral biti malo bolj neposreden (in hitrejši). Ko se ti zdi, da imaš “teh pogovorov” dovolj in bi rad nekaj več, ji to povej. Povabi jo “ven”, povej, da bosta samo vidva in ji v tem večeru povej, da ti je všeč in jo vprašaj, če bi hodila s tabo. Karkoli reče, si ne boš mogel očitati, da je nisi vprašal. Že to bo dober občutek (ki ga zdaj nimaš, ker “nikoli ne poskusiš” – vsaj tako sem razbral iz tvojega pisanja; če pa je problem kje drugje, opiši/vprašaj bolj natančno…)
Meni je tole spremenilo svet, ne samo kar se tiče osvajanja punc ampak na splošno pogleda na svet.
Na predlog g. Ivanišina tukaj sprašujem/nadaljujem:
Pri meni težave pri komunikaciji z dekleti. Npr. se mi je zgodilo, da sem dekle nekaj vprašal, pa me je takoj zatem poslala v tri pisane marjetice. Pa ko je na ulici neko dekle pristopilo k meni, sem povsem zablokiral, ona se je samo pobrala naprej. To je rezultiralo v tem, da sem pozno našel prvo dekle, pri 20+ letih, pa še to preko interneta. Do danes se je stanje pri meni nekoliko izboljšalo, še vedno pa sem brez idej, kako nekje zunaj pristopiti k neznanemu dekletu, sploh če te ta ni opazila.
Se še komu to dogaja in kako to rešiti?
Vadita!
Vadita enostavno pogovarjanje z neznanimi ljudmi, ne z dekleti. Na avtobusu, preden sedeš na prost zic, enostavno vprašaj, ali je še frej in potem hvala. V trgovini prodajalki kaj navrzi, ni važno, vreme, gneča, mraz … Zavestno vsak dan trikrat prvi ogovori tujca/tujko. Odziv mogoče ne bo vedno prijazen, večinoma pa.
Recimo zelo brezzvezna scena včeraj: šla sem v trgovino, parkirala zraven avta, kjer je bil zadaj zelo lep (ogromen) pes. Ko sem ga videla, sem se nasmehnila (niti nisem videla, da je v avtu tudi voznik). Ko me je pes videl, je vstal. In potem je voznik odprl zadnje okno, da me je pes lahko povohal … seveda sem vprašala, ali me bo ugriznil, če mu ponudim roko, s tipom sva izmenjala par stavkov, adijo.
Lahko se pa ne bi zgodilo čisto nič. Jaz bi ob pogledu na psa ostala mrtvo hladna, on pa mrtvo hladen ob mojem nasmešku zaradi psa … Nekateri ljudje so enostavno tako zaverovani sami vase, da nič ne vidijo, nič ne slišijo, ali pa tudi če, se jim enostavno ne ljubi. En kolega je punco “pobral”, ko ga je vprašala, koliko je ura … on je pa odgovoril, da ravno prav za eno kavo.
In sta šla na kavo. Danes tega ne sprašujemo več, ker imamo vsi mobitele 🙂
Lepo se napravi ter pojdi na veselico tam je veliko punc .
Vendar se jih najpreje ugleduj potem pa pojdi do tiste ki ti je všeč ter jo povabi na prvi ples .
Če je dekle vesela tvojega povabila na ples se met plesom zgovarjajta v lepih stvareh .
Ko se malce stisneta v objem pomeni da sta zelo lepi par ljubezni .