Se opravičujem,če se boste počutili napadene…
Ampak ne razumem,kako lahko starši svoje otroke tako predalčajo(ne vsi). Če jim sinova,hčerina žena /mož niso všeč jih je treba pa kar dat na stranski tir. In kako lahko tako razlikujejo(spet ne vsi) med vnuki”ljubljenčka” in vnuki tistega katera žena/mož jim ne odgovarja.

Pri nas je že tako mož je tisti,ki ni pripeljal taprave,zato ga starši sploh ne pokličejo,niti vnukov…vedno kliče mož….boli me ker nas pustijo kot da nas ni. Ne razumem! Kakšni starši so to? Pa da ne boste rekli,če za varstvo so bili pa dobri? Pri nas so se uprli,da ne bodo čuvali,medtem ko pri ”ljubljenčkovi”družini pa ni problem ne čuvat,ne nič.

To se mi zdi grdo,grdo do mojega moža.

Kaj pa vi mislite?

Če sem prav razumel, so moževi starši jasno povedali, da se “ne družijo” z vami/družino, ker ste vi “napačna žena” za njihovega sina. Je tako?

Če ni povsem tako, kaj “točno” so vam rekli?

Če je tako,se boste morali sprijazniti s tem, da nimate dostopa do njegovih staršv, dokler se vaš mož ne pogovori z njimi. On jim mora “prepričati”, da vas sprejmejo.

Govorite o “ljubljenčkovi družini” – so moževi starši “vedno” imeli raje moževega brata/sestro ali se je to razlikovanje začelo odkar je poročen z vami?

Nič niso starši rekli,ampak kažejo to preko dejanj oz.tako,da nas ne šmirglajo. Mož je rekel,da je bilo že prej tako,da je bil vedno za vse kriv in ničvreden.

A tako. Najprej ste namreč napisali, da je problem v tem, da se mož ni poročil s “tapravo”. Zdaj pa zgleda, kot da je problem v odnosih med možem in njegovimi starši. Odnosi med možem in starši so se verjetno še poslabšali, ko sta se poročila, ali? Kaj menite, zakaj je tako? Ste za to krivi vi, ker niste “taprava”, ali kaj drugega? Bi v očeh svojih staršev vaš mož sploh lahko našel “tapravo”? Po moje ne. Zato tega problema ne morete rešiti vi, pač pa mož in starši.

Svetujem vam, da situacijo sprejmete, kot je. Največ, kar lahko naredite, je, da ne gnjavite moža zaradi odnosov, ki jih ima s starši. Tako se vsaj ne bosta prepirala zaradi njih.

Če želite, da bi se odnosi spremenili, bo to moral storiti vaš mož v pogovoru s svojimi starši. Ko bo pripravljen na kaj takega, se naj on javi tukaj.

Ne poskušajte vi govoriti s starši namesto njega. Za njih vi niste “taprava” sogovornica in jim “nimate kaj govoriti”. A kot rečeno, to je njihov problem, ne vaš.

On pravi,da se ne živcira zaradi tega in da mu je vseeno. Bolj mene to boli,sploh ko vidim kako druge po rokah nosijo in jimo vsem ustrežejo. In zaradi otrok,ki to tudi občutijo. je pa res,da spremiti jih ne morem. Lahko sprejmem stanje tako kot je ali pa se od vsega skupaj odmaknem. Moram pa reči,da je moj mož vedno pri vsemu pomagal doma in bi bilo že zaradi tega pošteno,da se do njega ne obnašajo tako.
Mož pravi,da se je brez veze kaj pogovarjat,ker ga ne bodo poslušali.
Kaj predlagate? Distanca? Popoln umik?

Ker se zdite v zanjem sporočilu bolj razumni kot v prvem (to se vidi po tonu pisanja in trudu, ki ste ga vložili v pravopis :-), bi morda pomagalo naslednje, čeprav sem vam prej to odsvetoval.

Koliko so stari njegovi starši? Če so upokojeni, toliko boljše (imajo čas brati; poskrbite pa, da bo pisava dovolj velika 🙂

Možu povejte, kaj boste naredili (ne mu “tega delati za hrbtom”), morda vam bo pomagal, ne pustite pa, da vas od tega odvrne, če se ne bo strinjal. Trenutno je to edina možnost, ki jo vidim, da kaj spremenite.

Napišite jim daljše pismo, v katerem jim boste predstavili, kako se počutite, ker ste “odrinjeni”. Pišite samo o sebi in svoji družini, ne obtožujte njih. Lahko pišete o občutkih moža in otrok, a ne za to kriviti njih. Napišite kvečjemu, kako jih vsi pogrešate. Starši morajo začutiti, kako hudo vam je zaradi odnosov med njimi in vami/družino, ne smejo se počutiti napadeni. Na koncu jih prosite, da vas povabijo na pogovor. Počakajte, kaj se bo zgodilo. En teden po poslanem pismu jih pokličite in vprašajte, ali so pismo prebrali. Ostalo je na njih!

Spoštovani!

Za nasvet se Vam najlepše zahvaljujem.
O predlogu se bom pogovorila z možem in potem se bova skupaj odločila.
Sporočim,kako se bo vse skupaj odvilo.

Še enkrat hvala lepa.
Lep pozdrav 🙂

Zakaj si “neprava snaha” sploh želi vse to od čustveno nezrelih ljudi, ki so starši njenega partnerja?
Čemu pisat pismo nekomu, ki ni zrel, da bi razumel vsebino?
Kaj bo imela od tega? Trohico pozornosti ali pričakuje, da bodo potem tudi njo “nosili po rokah”?
Čemu že? :/

On_, če ne zavoljo moža (in sebe), pa zavoljo otrok. Otroci ne razumejo, zakaj se starši in stari starši ne razumejo, čutijo pa, da nekaj ni v redu. Ne razumejo, zakaj oni ne morejo biti pri dedku in babici, bratranci in sestrične pa so lahko, zato so “prizadeti”. Če jim boste rekli, da sta dedek in babica “nestramna” in zatone morejo k njima, tega ne bodo razumeli, pač pa bodo žalostni, da je tako. Stare starše imajo radi (so del družine, del očeta in mame). In ne verjemem, da stari starši ne bi imeli vnukov radi dovolj, da bi jim to pokazali (verjetno jih ne odrivajo, zaničujejo, zasmehujejo ipd., ko so z njimi – če jih, proč z njimi!). Problem je pač med starši in starimi starši in žrtve ne smejo biti vnuki s tem, da “izgubijo” stare starše (“vsi” njihovi vrstniki jih pa imajo)…

Ravno zavoljo otrok NE!
Tu sploh ne gre za “nepravo snaho”, gre za čustveno neuravnovešene starše, ki med sabo nimajo zadovoljujočega odnosa zato se (čustveno) obešajo na svoje otroke (avtoričinega moža) in ta njihov odnos snaha ogroža zato starši vršijo čustven pritisk na svojega sina, tega on ne prepozna (ker njemu je to normalno stanje, v takem okolju je odraščal) in nima moči, da bi se otresel tega izsiljevanja.
Njeno pismo bo zgolj voda na njihov mlin, dokaz, da uspevajo s svojim izsiljevanjem, željo podredit si družinske člane za svoje bolane čustvene potrebe.
In takim naj bi zaupal svoje otroke, jim omogočal stike? Kaj dobrega naj bi otroci imeli od tega?
Hvala lepa, jaz ne bi.

On_, zgleda da poznate situacijo (veliko) bolje kot jaz. Jaz sem izhajal iz normalnega odnosa med starimi starši, starši in otroci, torej tako, kot bi moralo biti. Če pa vi veste, da so stari starši “čustveno neuravnovešeni”, potem bi seveda bilo potrebno svetovati drugače. Ampak kako veste, da so “čustveno neuravnovešeni”? Ker se ne razumejo s svojim sinom? So vsi starši, ki imajo težave s svojimi otroki čustveno neuravnovešeni? Še to: taisti stari starši se zgleda zelo dobro razumejo s svojim drugim otrokom. Takrat so pa čustveno uravnovešeni? So morda tudi šizofreni? Če so, vi to gotovo veste 😉

Spoštovani!

Pustili bomo tako kot je,saj je mož rekel da če bi karkoli pisala, bom še bolj ”usrana”. Pač ne bom nikoli toliko vredno kot uni tadrugi tamladi. Važno,da se midva z možem razumeva in podpirava, si stojiva ob strani,…..
Mi je pa čudno,ker po moji strani so bili odnosi čisto drugačni. Moja stara mama je imela tudi več vnukinj( mene in 2 od strica). Vsi smo se družili in se še vedno. Nikoli nista z atom delala nobenih razlik,skupaj smo šli na izlete,imeli smo skupna praznovanja….veliko smo se družili. Ata na žalost ni več….Lepi odnosi med nami so pa ostali.

Vseeno hvala lepa vsem za napisane besede

Lep pozdrav

Taja

Razumem vas Taja. In vaš odnos s starimi starši (in z bratranci in sestričnami, za katerega so skrbeli z družinskimi druženji) je dokaz, da se za odnose splača potruditi (če nič druga, pa zavoljo svojih otrok). Seveda pa le vi sami veste, do kam ste za to pripravljeni iti.

Ker ste zgleda to temo zaključili, je jaz nimam namena “umetno podaljševati”. Me je pa v vašem zadnjem sporočilu “zmotila” besedica “usrana”: Ste zaradi odnosov s taščo in tastom res prestrašeni ali ste se zmotili in bi moralo pisati “usrala” oz. “zasrala”, torej poslabšala?

In še enkrat želim poudariti, da ni vaš problem, če vas njegovi starši “ne marajo”. To je njihov problem. Vi ste enakovredni kot “tadrugi tamladi”, le njegovi starši tega ne vidijo oz. si ne znajo/morejo priznati.

nekako takole, ja

hvala lepa

Taja

Starši naj bi svoje otroke imeli enako radi, če jih imajo se nekako strinjajo tudi z njihovimi življenjskimi odločitvami, če le niso preveč ekstremne.
Če so čustveno uravnovešeni se do odraslih otrok obnašajo enako, vsaj trudijo se za to, česar iz napisanega ni razbrati. Torej?
A po vašem obstaja kakšna racionalna razlaga za tako stanje kot je opisano v začetnem prispevku?

PS
retorična vprašanja

To je spet (vsaj malo) odvisno od tega, kako se ona do njih vede. Vredno je le razmisliti o tem, ali je to njeno vedenje dovolj spoštljivo ali pa je res težava samo na drugi strani.
Razumljivo je, da se avtorica postavi na stran moža, medtem, ko ga starši “kritizirajo”, zato dvomim, da stopi na njihovo ozemlje z zaupanjem. Temu primerno je tudi vedenje, ki se lahko njihovim staršem zdi neupravičeno oziroma zelo nespoštljivo. Manjka razumevanja, verjetno na obeh straneh.

Marko, se strinjam, da je “krivda” verjetno na obeh/vseh straneh. Za odnos sta vedno potrebna dva, zato samo eden ne more biti kriv za njegovo kakovost (v teoriji se to imenuje interpunktuacija, pomeni pa, da drugi vpliva na moje vedenje). A Taja je na zgodbo odnosa med moževimi starši in svojo družino vezala tudi vprašanje lastne vrednosti, zato sem odgovoril njej v prid. Za drugačen odgovor bi potrebovali daljšo “obravnavo”, za katero dvomim, da si jo uspemo tukaj na forumu privoščiti. Hvala za popravek!

On_ , Marko in zgornje odgovarja tudi na vašo razlago. Morda so starši “čustveno neuravnovešeni” zato, ker je tudi sin “čustveno neuravnovešen” do njih. In ker minus in minus da plus, so verjetno (kot se je izkazalo) “vsi” zadovoljni s tem odnosom.

To je spet (vsaj malo) odvisno od tega, kako se ona do njih vede. Vredno je le razmisliti o tem, ali je to njeno vedenje dovolj spoštljivo ali pa je res težava samo na drugi strani.
Razumljivo je, da se avtorica postavi na stran moža, medtem, ko ga starši “kritizirajo”, zato dvomim, da stopi na njihovo ozemlje z zaupanjem. Temu primerno je tudi vedenje, ki se lahko njihovim staršem zdi neupravičeno oziroma zelo nespoštljivo. Manjka razumevanja, verjetno na obeh straneh.[/quote]

Pozdravljeni!

Še,da malo odgovorim…..ne vem kje je problem,saj sem bila,dokler smo živeli še skupaj zelo ustrežljiva,pomagala,bila prijazna,čaje kuhala,vabila na kosila,jih crkljala,nikoli se nismo skregali….medtem ko drugi niso nikoli pomagali,ko so bili bolni so se umaknili v velikem krogu,da se ne bi nalezli…res pa je,da midva z možem nimava raznih doktoratov kot unadva. Na to so pa ,kolikor sem slišala zelo ponosni. Je pa vmes tudi dosti ljubosumja na moje,ker nam tudi dosti pomagajo…tako,da smatrajo,da jih ne rabimo….ne vem. Tudi pri vastvu je bilo pri nas odlonjeno,pri drugih pa ni problem. Tukaj je več stvari. Najbolje da se umaknemo.
Bova pa midva ,ko bova babica in dedek ravnala čisto drugače,predvsem bova pravična. Trudiva se že zdaj ,da ne delava razlik in če kupujemo škornje,jih dobijo vsi najini otroci ali pa nobeden. Hvala bogu tudi moja dva men najinimi otroci ne delajo razlik.

Marko je napisal stvari za katere ne moreš, da se ne bi strinjal, vendar se tu spregleda, da so starši vzgajali sina in ne obratno. Oni so tisti, ki pogojujejo odnos. Tu ne govorim o krivdi, ker iskat krivca je neproduktivno, govorim o tem, da je treba razumet nekaj preprostih stvari in se z njimi pač sprijaznit, hkrati pa ne dovolit, da te še bolj pohodijo oz. stopnjevat napetost.

Hlepijo po občutku večvrednosti/pomembnosti – infantilno razmišljanje.
Še dokaz več, da ti ljudje niso dorasli svoji vlogi, žal.
Mislim, da ves trud in napor, ki bi ga avtorica vlagala za dosego cilja, ki si ga želi, bi bil zlorabljen za namen, da se jo še bolj poniža in očrni – čustveno zlorabi.

Moj nasvet: imejte stike kolikor je to nujno potrebno, ostalo pozabi.

To je spet (vsaj malo) odvisno od tega, kako se ona do njih vede. Vredno je le razmisliti o tem, ali je to njeno vedenje dovolj spoštljivo ali pa je res težava samo na drugi strani.
Razumljivo je, da se avtorica postavi na stran moža, medtem, ko ga starši “kritizirajo”, zato dvomim, da stopi na njihovo ozemlje z zaupanjem. Temu primerno je tudi vedenje, ki se lahko njihovim staršem zdi neupravičeno oziroma zelo nespoštljivo. Manjka razumevanja, verjetno na obeh straneh.[/quote]

Pozdravljeni!

Še,da malo odgovorim…..ne vem kje je problem,saj sem bila,dokler smo živeli še skupaj zelo ustrežljiva,pomagala,bila prijazna,čaje kuhala,vabila na kosila,jih crkljala,nikoli se nismo skregali….medtem ko drugi niso nikoli pomagali,ko so bili bolni so se umaknili v velikem krogu,da se ne bi nalezli…res pa je,da midva z možem nimava raznih doktoratov kot unadva. Na to so pa ,kolikor sem slišala zelo ponosni. Je pa vmes tudi dosti ljubosumja na moje,ker nam tudi dosti pomagajo…tako,da smatrajo,da jih ne rabimo….ne vem. Tudi pri vastvu je bilo pri nas odlonjeno,pri drugih pa ni problem. Tukaj je več stvari. Najbolje da se umaknemo.
Bova pa midva ,ko bova babica in dedek ravnala čisto drugače,predvsem bova pravična. Trudiva se že zdaj ,da ne delava razlik in če kupujemo škornje,jih dobijo vsi najini otroci ali pa nobeden. Hvala bogu tudi moja dva men najinimi otroci ne delajo razlik.[/quote]
Verjamem, da ne veš. Včasih je dovolj že samo pogled v očeh (navajam kot primer), da drugega postavi v obrambno (napadalno) držo. Pri tebi to verjetno ni, ker bi to bilo običajno le na začetku, dokler ne pokažemo drugih lastnosti.
Ljudje imamo določen vzorec vedenja, ki enim ugaja, druge pa plaši oziroma jih spravlja v neugodje. Kot je rekel moj soimenjak, drug na drugega vplivamo neprestano, včasih bolj, kot se tega sami zavedamo, včasih bolj, kot bi si to sploh želeli. Včasih je zato določene stvari pač potrebno sprejeti, rešitev problema morda odložiti na kak drug čas itn. O takih stvareh je zato “najbolje” odkrito govoriti, če imamo res veliko željo nek odnos spraviti na višji nivo. Vendar odkrito tudi ni vedno dovolj, če se drugi ob tem “spet” počuti “krivega”, napadanega.
Mogoče je res tako, kot praviš. Ker nimaš doktorata. Dovolj je lahko, da imata starša od partnerja kake predsodke glede ljudi, ki niso visoko “izobraženi”, da se ne razumete. Ampak spet ni nujno. Za neko natančno analizo bi morali poznati tudi pogled teh staršev nate.