Pozdravljeni!

Stara sem 21 let. Zadnje čase imam določene spomine iz otroštva, za katere ne vem, če so resnični ali ne. Zanima me kako naj to ugotovim… Ti spomini so se pojavili že kdaj prej, a sem samo sebe prepričala, da se to ni zgodilo. Zadnje čase pa si tega ne morem spraviti iz glave, čeprav poskušam… Ravno zato me zanima kako naj vem, če se je to sploh dejansko zgodilo.
Ne vem koliko sem bila stara, ocenjujem, da je bilo v nižjih razredih osnovne šole (ali prej?). Starejši brat (5 let starejši) me je prepričal v to, da sem ga zadovoljevala z roko in z usti. Tudi on je poskusil z oralnim zadovoljevanjem mene. Enkrat je poizkušal s penetracijo, ampak me je bolelo, bila sem preozka. Nato je odnehal. Nikoli ni bil nasilen. Je to tudi spolna zloraba? Čeprav ni bil nikoli nasilen, se mi zdi kot da sem bila prisiljena v to, saj pri teh letih to ni mogla biti moja izbira. Ali pač? Sem bila kriva sama, ker nisem pač rekla ne? Mogoče zato, ker sem ga vedno kovala v zvezde, saj je moj starejši brat. Je možno da se tega spominjam sedaj, ko se ne razumeva več tako dobro in ga nimam za nekaj več?

Ne vem več kaj je res in kaj ne… Ne vem kaj naj naredim… Morala sem dati to ven iz sebe, saj razmišljam samo o tem, namesto da bi se skoncentrirala na učenje. Ne da mi miru pa sploh ne vem, če se je dejansko zgodilo… Kaj naj naredim glede tega?

(Se opravičujem, če je napisano zelo nesmiselno, brez repa in glave, ampak nikoli še nisem govorila ali sploh zares podrobno razmišljala o tem.)

Živijo!
Jaz sem že parkrat pisala v tem forumu in bom danes poskusila ti povedat mojo zgodbo. Mogoče ti bo koristna. Imela sem more že kot otrok. Sanjalo se mi je o posilstvu in druge grozne stvari. Pri dvajsetih me je ponoči dušilo, a sem vse skupaj vedno znova dala na stranski tir in se prisilila, da ignoriram svoje počutje in živim naprej. To je pač bil moj proces preživetja. Pri tridesetih pa me je tako zlomilo, da nisem mogla več naprej. Spominjanje je postajalo vedno bolj vsiljivo in tako kot ti, nisem verjela, da bi lahko bilo kaj od tega res. Moja terapevtka mi je zagotovila, da če vse to ne bi bilo res, bi samo od sebe odnehalo in me ne bi več mučilo. Ne skrbi, če ne boš mogla temu takoj verjeti. Jaz tudi nisem. Vseeno boš pa sama sčasoma ugotovila, da nekateri spomini ne morejo biti ponarejeni, ker ne odnehajo in se počutiš v miru s sabo samo, če jih sprejmeš. Pri meni se je začelo tako, da sem slišala neke čudne stavke in nisem znala najti en kontekst zanje. Nato so prihajale slike. Potrebovala sem eno leto in več, da sem si priznala, kaj se je zgodilo.
Za tem sem se zelo potrudila, da bi šla naprej in moram reči, da sem se kar dobro počutila. Minilo je približno eno leto in en dan, sredi belega dneva me sodelavec v hecu prime od zadaj. Vem samo da me je vrglo daleč stran in takrat so se spet začeli flashi. Groza me je bilo, ker nisem hotela doživeti spet tisto grozo, ko se zbudiš vsako jutro in se sprašuješ, ali je to res tvoje življenje, ali se je to res zgodilo. Ampak občutek je bil isti kot prvič, ko se je začelo spominjanje. Po eni strani je bilo lažje, ker sem poznala pot, po drugi me je zajela groza, ravno zato ker sem vedela, kam to pelje. Strah me je bilo tega, kar bom zdaj odkrila. Kje sem zdaj? Odkrila sem že zlorabo, posilstvo in iskreno mi ni vseeno. Moje življenje je postalo veliko bolj boleče, ampak veliko bolj resnično. Včasih se gledam v ogledalo in se sprašujem, kako sem lahko pozabila tako grozljive stvari, ampak očitno je bil edini način, da bi preživela. Verjemi svoji intuiciji! Če globoko v sebi čutiš, da se je zgodilo, potem se pa je. Vsakič ko si boš verjela, boš si dala pravico do življenja. Nekaj iz mojih izkušenj. Kaj več pa ti bo povedala gospa Maja, ki se s tem veliko dlje ukvarja.
Lp in veliko veliko sreče ti želim!!!

Pozdravljena!

Veseli me, da si se oglasila in napisala del svoje zgodbe. Tukaj se je začela tvoja pot raziskovanja. V pomoč, so ti lahko knjigi Pogum za okrevanje in Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. So sicer dokaj težki za psiho, vendar učinkoviti. Priporočam v branje, kadar boš utegnila.
Ob branju knjige, boš podoživljala svojo zgodbo. Ob tem, ti bodo ” prihajale ” slike, delčki celote. Prej ko slej, jih boš povezala in ugotovila, kaj je dejansko bilo res in kaj ne!

Oglasi se še kaj!

Srečno!

Živijo! Upam, da mi bo uspelo ti napisati svojo zgodbo. Zgleda, kot da so tehnične težave. =/
Mogoče ti bo koristna podobna izkušnja. Imela sem more že kot otrok. Sanjalo se mi je o posilstvu in druge grozne stvari. Pri dvajsetih me je ponoči dušilo, a sem vse skupaj vedno znova dala na stranski tir in se prisilila, da ignoriram svoje počutje in živim naprej. To je pač bil moj proces preživetja. Pri tridesetih pa me je tako zlomilo, da nisem mogla več naprej. Spominjanje je postajalo vedno bolj vsiljivo in tako kot ti, nisem verjela, da bi lahko bilo kaj od tega res. Moja terapevtka mi je zagotovila, da če vse to ne bi bilo res, bi samo od sebe odnehalo in me ne bi več mučilo. Ne skrbi, če ne boš mogla temu takoj verjeti. Jaz tudi nisem. Vseeno boš pa sama sčasoma ugotovila, da nekateri spomini ne morejo biti ponarejeni, ker ne odnehajo in se počutiš v miru s sabo samo, če jih sprejmeš. Pri meni se je začelo tako, da sem slišala neke čudne stavke in nisem znala najti en kontekst zanje. Nato so prihajale slike. Potrebovala sem eno leto in več, da sem si priznala, kaj se je zgodilo.
Za tem sem se zelo potrudila, da bi šla naprej in moram reči, da sem se kar dobro počutila. Minilo je približno eno leto in en dan, sredi belega dneva me sodelavec v hecu prime od zadaj. Vem samo da me je vrglo daleč stran in takrat so se spet začeli flashi. Groza me je bilo, ker nisem hotela doživeti spet tisto grozo, ko se zbudiš vsako jutro in se sprašuješ, ali je to res tvoje življenje, ali se je to res zgodilo. Ampak občutek je bil isti kot prvič, ko se je začelo spominjanje. Po eni strani je bilo lažje, ker sem poznala pot, po drugi me je zajela groza, ravno zato ker sem vedela, kam to pelje. Strah me je bilo tega, kar bom zdaj odkrila. Kje sem zdaj? Odkrila sem že zlorabo, posilstvo in iskreno mi ni vseeno. Moje življenje je postalo veliko bolj boleče, ampak veliko bolj resnično. Včasih se gledam v ogledalo in se sprašujem, kako sem lahko pozabila tako grozljive stvari, ampak očitno je bil edini način, da bi preživela. Verjemi svoji intuiciji! Če globoko v sebi čutiš, da se je zgodilo, potem se pa je. Vsakič ko si boš verjela, boš si dala pravico do življenja. Nekaj iz mojih izkušenj.
Lp in veliko veliko sreče ti želim!!!