Pozdrav vsem!
Da se malo izkašljam tukaj , če se že drugje ne morem.
Navzven smo ljubka prikupna mlada družinica . Uspešni očka- bodoči doktor, pridna, marljiva mamica – gospodinja in predšolska hči ter sin malček. Ni da ni. Navzven.
Na začetku sva se dogovorila, de je bolj smiselno karierno in tudi zaradi financ vlagati več v moževo kariero. Rezultat je, da jaz praskam pri 30 skup diplomo, on pa bo 1,2,3 zagovarjal doktorat in potem, hop, v tujino na post. Doc. V službi dela vsak dan po 9 ali 10 ur, neredko dela tudi ob sobotah in nedeljah. Ko pride domov, se usede za računalnik, kjer še malo dela in programira. Na dan ga vidim po eno uro, največ dve. Na morje smo šli že dve leti za 2 tedna tako, da je bil on z nami za vikende, ostalo pa sem bila sama z otroci. In vsako leto že 5 let, gre vsaj na 3 ali 4 konference, ki trajajo od 1 do 2 tedna.
Sprva sem ga pogrešala, zdaj pa mi gre samo še na kurac ko ga gledam tisto malo časa. Zakaj? Evo primeri:
Pride po 2 tednih iz mrzlega kraja domov, komaj stopi skozi vrata, začne slačit hčerki pulover in zraven govori: »Joj, boga moja pikica, mami nima pojma kako te oblači, te hoče skuhat! Saj je vendar za kratke rokave!« In ko mu rečem, da je bila že cel teden tako oblečena in se še ni »skuhala«, ker je bilo pač v Lj. prej 25 stopinj, pa se je shladilo na 15! Njemu pa itak da je vroče, če je prišel iz 5 stopinj na 15! Vztraja na svojem, hči potegne z njim, mi zbije vso avtoriteto, letata okrog naga, pol ko pa hči zboli je pa že nazaj v službi.
Se probam pogovorit o zbijanju avtoritete, ga prosit da tega ne dela več. Očitno nekaj zaupanja vame ima, če ne, mi nebi obesil 24/7 dva otroka, torej naj mi zaupanje še izkaže in ne izpodbija na tak način vsake odločitve! Povem, da rada slišim njegovo mnenje o vsaki stvari in da sem vedno pripravljena delat kompromise. Omenim, da ima hči probleme z mojo avtoriteto. Njegov odgovor? Ne nima! Otroka sta super, ti kar naprej nekaj kompliciraš pa povsod vidiš probleme. Seveda on ne razume in ne vidi, da mi zbija avtoriteto in da sta otroka res super, če skupaj vsi gledajo risanke tisto eno uro. Ne vidi pa kako se hči dere name v avtu, da nimam pojma, da nič ne znam, niti vozit, se oblačit, ne znam pravih stvari kupit v trgovini, in oh! zakaj sem tako butasta… (vse to so njegove besede iz njenih ust).
Po zagovoru doktorata se odloči, da si bo vzel teden dni dopusta in naj jaz izberem destinacijo ter organiziram vse, ker on, seveda- nima časa. Izberem Tenerife. Jok, brate, odpade, ker je sit potovanj. (zakaj pa pol rine na vse te konference???) Izberem toplice, rezerviram. Me napizdi, ker nimajo takega tobogana kot bi ga on mel! Pa kaj si ti star 5 let ali hči?! Če hočeš iz v terme 3000 povej tako, če pa mi daš proste roke, ker nimaš 15 min. cajta, da bi se skupaj odločil, pol pa nimaš da piskaš!
Že 6let nisem dobila nobenih pravih daril za rojstni dan, novo leto, valentinovo… In s tem ne mislim diamante in kile zlata, ampak neko darilo, pozornost samo da je IZ SRCA! Jaz sem mu vedno dala nekaj (narisala sliko, napisala pesem, pulover, lcd monitor, igračo helikopter…) Nekaj kar si je res želel ali rabil oz. nekaj iz sebe. On mi je v cca 6 letih uspel skupno ob vseh priložnostih podariti: puder (napačen odtenek), ker imam mozolje in sem grda, karo zvezke (za fax), potem ko sem bila absolventka, activity (ker sem mu pojamrala, da nimam več prijateljev in mi je dolgčas doma bit sama z otroci) ogromen kamen/obesek (ker sem direkt povedala, da hočem darilo) iz najbližje prodajalne čez cesto, in tehtnico (ker sem se po 2 otroku zredila in sem hujšala).
Če sva sama več kot 5 minut si nimava kaj za povedat. Na prigovarjanje pove kaj o službi (nimam pojma kaj počne, on pa ne zna »po kmečko« povedat), jaz mu povem da perem, likam, pospravljam, sesam, pomivam, čistim, hodim v trgovino… (karkoli pač je trenutno na sporedu) in to je to. Potem se glupo gledava in greva vsak po svoje.
Včasih se mi zdi da sem samohranilka in da prihaja en tujec spat k meni in zjutraj gre.

Za konec pa najboljše: Vsi znanci, sosedje, tašča, njegova babica teta, dedek in ostala žlahta (ki sestavljajo dobršen del sosedov), pa še tričetrt moje žlahte mi kar naprej pravi, da imam neverjetno srečo da sem dobila takega moža. In da imam tako lep zakon in družinico. Očeta ki je skrben, ljubeč in dober v službi! Kako mi je sekira v med padla! Joj, kok me včasih prime da bi kričača!!!! Nekajkrat sem nekaterim povedala, da ni vse tako lepo kot se zdi, da je npr. redko doma. Joj, sem jih dobila po buči! Ja seveda da ga ni doma, če pa hodi v službo, da imaš ti denar za zapravljat in podobno. Resnica pa obratna, vozimo se v mojem avtu, živimo z mojih otroških doklad, da pa plača tu pa tam plača nove čevlje otrokom pa bunde se mi zdi pa normalno, saj so njegovi otroci! In nihče od nas nima Desigualovih cunj in Burberija, največje »firme« nosi on (btw, oblek si ne kupuje sam, sem mu jaz nosila domov različne cunje in potem hodila nazaj v trgovino po druge številke in menjavala kar mu ni všeč…) In ko jim to na lep način povem, kar buljijo vame, kot tele v nova vrata. Potem pa lajnajo naprej, da sploh ne vem kako se mi lepo godi in kako so drugi revčki.
Žena od moževega brata ima prav tako 2 otroka, pa zakon ni špilal, sta se sporazumno ločila in imata še vedno redno stike. Ženska ima privat varstvo namesto vrtca, pa še za doma varuško, kar naprej ji njen brat pa mama rit odnašata in za nameček še bivša tašča in babica od bivšega moža redno hodita na obiske in ji merkata otroke, pa redno kakšen stotak stisneta v roko, ker so tako revčki. Ja, je »kao« samohranilka, žura ga pa bolj kot js na faksu! Ji še na misel ne pride, da bi se ustalila s kakim decem, če je pa tako kot je čist super! (To mi je sama rekla).
Ona je revčka samohranilka, brez pomoči in prijateljev, sama na svetu, jaz pa sem razvajena edinka, ki ne zna ceniti tistega kar ima.

A imam edina jaz take probleme ali je še kje kdo?

Jebenti, včasih me ima samo zaradi sosedov in familije, da bi se ločila, denarja bi imela več, otroke imam pa itak na grbi bolj ko ne skos sama. Potem bi se pa čudežno preobrazila iz razvajenke v ubogo revico, delala bi pa kvečjemu manj kot prej. (Zakaj to ne naredim? Ker imam rada svojega moža. Vsaj tisto kar je bil pred 10 leti. Ker ne vržem takoj stvari ki se pokvari, ampak jo probam prej popravit).

Uh to pa je bil kašelj, tak oslovski, a ne? 🙂

Mož te ima za samoumevno, ker sta se odtujila, ker se ne pogovarjata, ker nista nič skupaj oz premalo. Očitno je še bolj štoraste sorte (kar smo itak vse deci… 😉
Odločila sta se, da je bolj smiselno vlagat v kariero (moževo) in sedaj vsaj tebi to ni več všeč. Ravno tako otroci kažejo (skozi svoje obnašanje), da jim manjka očeta pri vzgoji, ki bi jih moral naučit spoštovanja do mame ne pa da ruši še tisto malo avtoritete, ki si jo je sama izborila.
Če sta se pred časom odločila, da je bolj smiselno vlagat v kariero bi bilo prav, da se sedaj odločita drugače, ker tekoče položnice so že plačane, tista življenjska in od otrok pa ostaja zanemarjena…

Čas je da še doma pred njim malo zakašljaš, če je kaj “doktorja” bi moral prisluhnit… 😉

Vprašanje, ki se postavlja je, ali nista že v samem začetku vlagala v kariero, ker v odnos nista zmogla, upala ali pa niti želela.
Mogoče je čas, da začneš z možem malo bolj na grobo, ne več tako nežno, da se njemu zdi, kot da ti je vseeno, če se kaj spremeni, ali ne.

Pozdravljeni mumica,

hvala za izčrpno poročilo. Tako je lažje videti in svetovati, kaj in kako. Predvsem ker ste podali veliko konkretnih primerov/situacij, je lažje videti vajin odnos in ne samo vaše interpretacije (kar pa opisano seveda še vedno je).

Najprej sem mislil, da bom pustil, da se “vsaj ena” tema odvija brez mojega vmeševanja, ampak ker sem z zanimanjem bral in ker ste na koncu postavili zelo konkretno vprašanje, se bom vseeno vmešal.

Ja, veliko družinam gre kot vama. Na zunaj zgleda vse perfektno. To je tudi edino, kar drugi vidijo in vedo in zato lahko rečejo, kako “lepa družinica” ste. Seveda ne dobijo informacij, kaj se “doma” dogaja, zato tudi drugega mnenja ne morejo imeti. Ta “hvala” od zunaj vas tudi drži pri moči, pomeni vam potrditev, da delate odlično delo za družino in otroke. Vsakič vam obisk sorodnikov, prijateljev verjetno da moči za naslednjih nekaj dni, vsaj ur. Če bi začeli “okolici” govoriti, kakšno “stanje” je doma, bi izgubili še to. Tako deluje v mnogih družinah!

Kaj narediti? Kot sta svetovala moja predhodnika, se poskušajte z možem (spet) pogovoriti. Da ne bo pogovor izzvenel kot predhodni poskusi, naredite nekaj drugače kot v preteklosti. Ne vem, kako ste se tega lotevali prej, vsakemu paru bi svetoval tako:

1. ne doma; pogovarjajta se nekje, kjer bo dovolj intimno, ampak ne doma (tam sta navajena “vsakodnevnih prepirov” in tudi ta “drugačen pogovor” se bo hitro obrnil v to)

2. povabite ga na “pogovarjanje”, ne na pogovor (pogovor zveni bolj dokončno, kot dogovor, kot prisila, da je treba nekaj rešiti/doreči in vi veste kako; ker mož verjetno ve/sluti, da poskušate stvari doma spremeniti, mu bo (ponovna) pobuda z vaše strani odveč, v njej bo videl ponovni prepir; pogovarjanje oz. kakorkoli boste to ubesedili, da bo drugače kot prej, mu nakazuje, da bo tudi on lahko povedal svoje!).

3. med pogovorom glejte v njem ljubečega moža, kot je nekoč bil. Ne nasprotnika, ki ga vidite zdaj. Ne si pripraviti spiska, o čem vse se morata pogovoriti, da bodo stvari jutri drugačne (ker ne bodo, tudi če upoštevate vse tukaj; ne jutri, pač pa “si dajte čas”). Pogovarjate se s človekom, ne (samo) o stvareh!

4. začnite s tem, kako se vi počutite (kako vam je težko, da vas moti, da vsi vidijo v vas perfekcijo, vi pa doma “umirate”, ipd.)

5. šele nato izpostavite “probleme”, o katerih se želite pogovarjati. Verjetno ste navadno pogovor začeli tukaj. Zdaj (po zgornjih navodilih) boste verjetno “avtomatsko” probleme nagovorili drugače, kot ste jih “doma ob prvi priložnosti”. Če se ne zgodi avtomatsko, se potrudite, da o njih začnete govoriti drugače, kot ste z njim navajeni. Jaz probleme najraje predelam na konkretnih situacijah (morda bo to ležalo tudi “računalničarju”), kdo drugi raje govori na splošno. Bosta že ugotovila, kako vama (obema!) paše.

6.pogovor “je od obeh”; začeli ga boste sicer vi, ampak on mora biti enakovreden partner; ne mu predavati (kaj vse dela narobe), ne ga zasliševati (vi samo sprašujete, on se zagovarja), pač pa govorite o svojem videnju situacije/odnosa in mu dajte možnost, da na to odgovori in pove svoje;

7. razjasnite njegove besede; ne se iti vprašanje1-odgovor1, vprašanje2-odgovor2 (odkljukate spisek, ki ste si ga pripravili), pač pa se poskušajte “poglobiti v njegove besede”, poskušajte razumeti, kaj govori (morda govorita o isti stvari, a ker uporabljata različne izraze in način govora, se vam zdi, da “govorita eden mimo drugega”). Najpogosteje se to naredi tako “Ko si rekel XY, kaj si s tem mislil?” (s tem pokažete tako, da ga pozorno poslušate, kot tudi da vas zanima, kako on razmišlja)

8. do sedaj ste verjetno ugotovili, da ga morate “aktivno poslušati”. To pomeni, da si med njegovim govorom ne pripravljate odgovora. Najhuje je, ko v govoru prepoznate besedo ali vzorec, ki je “ne prenesete” in veste, kaj boste odgovorili. Vzdržite se tega, poslušajte vse, kar ima povedati. Nedopustno je, da ga zaradi “ključnih besed” prekinete (edino nasprotje komunikacije je, da se komunikacija prekine; to pomeni, da mu “ne pustite do besede”). Poslušajte do konca in vprašajte tisto, kar vas zanima. Ne rabite vedno takoj odgovariti/vprašati, včasih je “pavza”/tišina, ki nastane v pogovoru zelo dobra (veliko boljša kot “odrezavost”) in kaže, da so se vas besede “dotaknile”, da ga razumete…

Toliko. Čeprav sem pisal z namenom, da vam svetujem “čim širše” in zajamem tudi vaš primer, vam v celoti verjetno nisem mogel pomagati. Poskušajte najprej z zgornjim, potem pa postavite podvprašanja 🙂

Uf, koliko odgovorov 🙂
Ja, nič, veselo na delo se grem malo pogovarjat, namesto da imam monologe na MON-u.

To, da je je mož trenutno par dni doma na bolniški, trenutno kar prav pride. (in to zato ker kašlja – ni preležal prehlada, pa ima mini bronhitis) Ironija na vrhuncu. 🙂

Drugače pa manjši popravek; ne drži me pokonci hvala okolice, pravzaprav me precej moti. Še posebno, ko komu poizkušam dopovedat, da ni vse zlato kar se sveti, pa mi kar nekako ne verjamejo in mislijo da gre nam neskončno bolje kot ostalim.

In vlaganje v kariero namesto v odnos… kaj pa vem. Če ne bi imela otrok, bi imel zdaj najverjetneje že ene 3 doktorate pa nekje v tujini bi živela, videla bi se še manj…Ampak sva rekla, da bi raje imela družino. Vsak je “žrtvoval” nekaj svoje kariere, jaz pač nekoliko več (ker je bilo to edino smiselno). Ja, zdaj po tolkih letih mi pa to počasi preseda. Mož dohtar žena pa gospodininja, kakšen zakon je to? Najbolj me je strah, da bi se me sramoval, ker nimam take izobrazbe kot on in nisem tako razgledana in pametna kot družba, kjer se giblje.

Spomnim se dogodka iz OŠ, ko se je nekaj sošolcev smejalo prijateljici, ker sta njena starša trgovka in mehanik (ostali pa so bili seizmologi, geodeti, kirurgi, politiki…itd). In se je druga prijateljica oglasila, da je njena mama slaščičarka (oče pa je bil “nekaj več”). Odgovor? Pameten dec ma glupo babo, sam za sex jo ma da mu postreže tortice in tako naprej…
Nočem, da se kaj takega zgodi mojim otrokom.

Hvala vsem za nasvete in marko ivan- u za izčrpna navodila 🙂

Ljudje, ki se (med pogovorom) preveč ukvarjajo s tem, kakšen vtis dajejo, kaj si drugi mislijo o njih ipd., so slabši komunikatorji kot tisti, ki se osredotočijo na besede sogovornika (in cilje, ki jih imajo v pogovoru). Znanstveno dokazano! 🙂

Bom še malo vztrajal pri hvali okolice. Verjetno vas moti, ker mislite, da vas ne razumejo, da ste sami s svojo “nesrečo”. Si nikoli ne rečete: “Pa saj imajo prav, saj nam gre res dobro. Kljub vsemu smo vzdržali skupaj, otroka imata oba starša, glej koliko jih je obupalo in se ločilo…” ipd.?

Kakorkoli odgovorite, me (še) zanima, kaj vas drži v tem zakonu?

Sama s svojo “nesrečo”…na trenutke se res tako počutim. In ko sem napisala roman pritožb zgoraj sem se res tako počutila. Drugače pa se imamo (vsaj mislim da), kar v redu. Tako nekako kot povprečna družina, morda še celo bolj. Ampak mislim da tudi ostalim družinam s katerimi me familija in sosedi primerjajo sploh ne gre slabo. Ne vem zakaj gledajo črno/belo na vse skupaj- meni gre vse najboljše kot da sem zadela sedmico na lotu, ostali so pa vsi revčki. Vmesnega ni.

Kaj naj skup drži…hm…jaz? 🙂
Ne, mislim, da se imava še vedno rada. Mislim/upam, da je to nekaka trenutna kriza, ki bo minila. Občutek imam, da če bi bili 2 tedna skupaj, bi se z možem po 2 dneh nekako “navadila” drug na drugega. Mož bi videl, da se njegova pikica ne skuha, če jo jaz oblečem in jaz bi videla, da pikica ne umre od podhladitve, če jo on obleče in da se oba trudiva vsak po svojih najboljših močeh.

No, evo. Vidite, da ne rabite obupati, kot se je zdelo, ko ste pisali prvi prispevek. Lahko pa seveda od časa do časa obupavate in v pogovoru s strokovnjanki “prečistite” svoje dvome, probleme. Tudi meni se zdi, da vam tudi “navznoter”/”zares” gre bolje kot povprečju. Verjetno vas imajo zato za “zmagovalce”. Temu gre zasluga tudi vaši (in verjetno tudi partnerjevi) (čustveni) inteligenci. Nekateri res imate “srečo” (od narave/staršev dano! 🙂

Pari se najpogosteje ločijo zaradi finančnih, vzgojnih in “spolnostnih” problemov/nestrinjanj. Če te “porihtate”, se “nimate česa bati” 🙂

Njihov črno beli pogled je posledica neke samovšečnosti. Na odnose gledajo iz materialne osnove (v duhu današnje potrošniške družbe), čustvena plat jih ne zanima, se z njo ne ukvarjajo, jim ni pomembna oz skozi materializem ocenjujejo odnose, kar je nnesmisel.
Nekaj jim pomeni “bahaštvo”, kaj kdo ima, kaj se vidi…. Kot, da se slaščičarka in njen mož, ki je “nekaj več”, ne moreta imet lepo ali pa trgovka in mehanik. Mogoče imajo bistveno lepši, boljši odnos kot nekdo, ki je “nekaj več” in bodo njihovi otroci dobili bogatejšo doto za življenje kot tisti, kjer je v ospredju bahaštvo. Mislim, da je to (čustveno) tisto kar šteje.
Otrokom ni pomembno, da ima njihov očka 3 doktorate in mama magisterij, njim je pomembno kako se starša razumeta med sabo.
Pri vama gre za to, da partner ne spoštuje tvojega doprinosa k družini in tudi ti sama se (neupravičeno!) počutiš manjvredno, ker si zavoljo družine opustila študij čeprav je skrb za dom in otroke večinoma napornejše kot študij. Čutiš se zapostavljeno četudi ti v materialnem smislu nič ne manjka.
Le zakaj? 😉

Malo bolj provokativno vprašanje: Ali ste pomislili, da bi se zaposlili in bi si z možem razdelila gospodinjska opravila in čas z otroki na pol?

Pravite, da sta se od začetka odločila več vlagati v moževo kariero, vendar pa ali sta se dogovorila, da vi sploh ne boste zaposleni?

Morda je čas, da v svoje življenje vpeljete še kaj drugega od gospodinjstva in da mož sprejme nase del družinskih obveznosti?

V razmislek.