Oče spi s hčerko
Spoštovana_Kim!
Na kratko sprašujete o spanju starša z otrokom v postelji. Kakor je to pri dojenčku in še kako leto ali dve starem otroku normalno in sprejemljivo, pa pri 10 letnem otroku nikakor ni več primerno. Otrok v tej starosti potrebuje svojo posteljo in po možnosti svojo sobo, kjer ima svoj mir in svojo zasebnost. Starš pa seveda še toliko bolj. Sprašujete glede očeta in hčerke in če gre za vašo hčerko imate gotovo ob tem pomisleke in se ne strinjate, saj verjetno čutite, da se v takšni situaciji lahko zelo hitro začnejo mešati starševska in partnerska čustva. Torej, tudi če v resnici oče nima za bregom nobenih spornih dotikov in zlorab (domnevam, da je tako), je sporno že samo omenjeno dejstvo, da spi odrasel moški v neposredni bližini z otrokom nasprotnega spola, ki bo morda kmalu postala dekle oz. najstnica… Tu smo lahko hitro na meji spolne zlorabe (v širšem smislu); vsekakor je potrebna velika mera previdnosti in spoštljivosti.
Vprašanje je kdo to (spanje z otrokom) rabi? Otrok ali starš? In kdo komu dela uslugo? Upam si trditi, da je v takšnih primerih zelo verjetno starš tisti, ki preko otroka (lahko sicer povsem nezavedno – kar pa ni opravičilo) išče tolažbo, sprejetost, bližino, objem… zase. Vprašanje je kdaj je to bolj starševa in ne toliko otrokova potreba, kdaj pa je otrok res tisti, ki potrebuje (tudi očetov) objem, tolažbo, občutek varnosti, topline. Tu se sčasoma ob odraščajočem otroku začne potreba po vedno manj telesnih dotikih in vedno večji potrebi po ubeseditvi teh istih čustev (torej, da to kako imam otroka rad, povem, in ne kažem več samo z objemi ali dotiki!). Torej, če gre za tolaženje svojih odraslih čustev ob otroku (in ne otrokovih ob odraslem), je to zloraba otroka, kajti starš si mora svoje čustvene potrebe (telesne pa sploh) tešiti v odraslih odnosih. Včasih je kar težko ločiti oz. »dokazovati« za čigave potrebe gre. Predvidevam, ko omenjate deljeno skrbništvo, da sta se s partnerjem razšla in da mu je po partnerskem razhodu verjetno težko, da si morda še celi boleče rane, vendar to ne opravičuje morda pretiranega izkazovanja nežnosti do hčerke in tolaženja sebe ob njej. Otrok je tu tisti, ki »določa« koliko, kdaj in na kakšen način rabi dobiti potrditev sprejetosti in ljubljenosti, brez da bi moral delati komurkoli od staršev »usluge«, zlasti v smislu razumevanja in tolaženja starševskih stisk (npr. zaradi partnerskega razhoda, osamljenosti, potrebe po objemanju…) V ospredju je torej otrok in njegove potrebe.
Kako je v vašem konkretnem primeru ne vem, tu sem bolj na splošno nakazala globlje razsežnosti, ki se lahko skrivajo pod tem… V razmislek in preverjanje situacije.
Vse dobro vam želim.