Gledala sem Epilog oddajo včeraj. Pa imam prav mešane občutke. Pretresljive zgodbe, senzacionalno prikazano. Sem posvojiteljica otroka iz Rusije in naša izkušnja in izkušnja kar nekaj družin, ki jih poznamo je daleč od tega kar je kazal prispevek o stanju otrok, ki čakajo na posvojitev napr v Rusiji. Mislim, da bo prispevek težko v spodbudo čakajočim parom na posvojitev doma ali v tujini. Vprašanje tudi, kako so ga videli že večji posvojeni otroci iz tujine.
Skratka nič novega nismo izvedeli, le razgaljene zgodbe posameznikov in prav nič konkretnih zaključkov čeprav so bili v studiu odločevalci. ……………
Kaj in kdaj bodo storili, da bodo rejništva krajša, urejena, strokovni kader bolj usposobljen in pomoč rejencem in rejnikom hitro dostopna? Kdaj bodo mednardone posvojitve vodene iz enega CSD kot so omenjali in bodo zaposleni na CSD vedeli, zakaj gre pri mednarodnih posvojitvah? Zakaj država SLO ne sprejeme pogojev Rusije za sporazum – kakšni so ti nesprejemljivi pogoji? Itd……………………….

Gledala sem, na zalost prvih 10 min zamudila, izvedela nisem pa cisto nic novega in uporabnega.

Tudi jaz sem gledala in imam tudi mešane občutke. Sirotišnice so prikazane res grozno, gospa, ki je posvojila v Rusiji, je govorila o privezanih otrocih itd. Jaz sem tudi “ruska” posvojiteljica in moram povedat, da imam čisto drugačne izkušnje. Krasne varuške, skromni, a dostojni pogoji za otroke. Ni pa povsod enako, tudi to je res. Tudi izjave, da ljudje posvajajo iz osebne stiske,ker ne morejo imeti otrok, me jezi. Z možem bi lahko imela biološke otroke, pa sva se odločila drugače. Naj vsak govori o svojem osebnem imenu, o svojih stiskah na TV, naj ne posplošuje. Televizija pa prikaže tako, kot se ji splača, da pritegne gledalce. Naučila sem se, da moram TV gledati in poslušati z rezervo. Pogovovarjali so se o stvareh, ki jih vsi že dobro poznamo, nisem pa slišala nič novega in spodbudnega. Vsak gost prelaga odgovornost na drugega in to je to. Nihče nikoli ne prevzame odgovornosti nase. Tako je pač pri nas. Najhujše pa mi je bilo poslušati zgodbe rejencev, ker sama poznam osebno take zgodbe in res ne vem, zakaj se pri nas spodbuja rejništvo in se ne da otroke v posvojitev. Otrok, ki ima starše alkoholike in se ta “bolezen” ne pozdravi nikoli, mora biti žrtev tega leta in leta. Kakšna pomoč staršem?!?! Haloooo!!! Otroku je treba nuditi topel in ljubeč dom pri drugih starših, to je edina rešitev. Kar na jok mi gre, ko vidim take otroke, ki so nemočni, bi rad pomagal, pa ti rečejo da zakon ti tega ne dovoli. Tu bi lahko napisala še marsikaj, ampak se ne bo nič spremenilo.