Je ta sploh mogoč?! Večkrat sem prebrala že, da to za misli ne drži, da jih je najbolje ignorirat (če so neprijetna in se borijo za svoj obstoj) a za dejanja, pa res ne vem….

Disciplina je moja šibkejša točka, v akcijo grem, ko sem mam res dovolj, ko voda v grlo teče in tudi kar precej časa gre. Sem tip adrenalinke, oseba, ki je spontana in takrat, ko se to da, počne kar se ji zahoče, ne, kar bi bilo veliko bolj pametno storiti. Ko je sonce, grem na sonce, čeprav me potem čaka gora gospodinjskih opravil, npr. nepomite posoda v koritu…, pa še kakšen projekt. Tak stil si lahko privoščim, itak sem samska, delam od doma itd.
Razmišljam o strukturiranih dneh, če zamenjam sluzbo in ne bo več svobode niti toliko, da delam, ko hočem in v pižami, če hočem.

Morda ne bi bilo to toliko neugodno zame, kot si sedaj predstavljam, čeprav se ego vedno bori za nepremenjeno stanje. Hkrati se pa želim vsaj nekoliko spremenit v to smer. Ampak me vleče nazaj, na istost, prav nekako čustveno trpim ob tem, ko se imam namen nečemu odpovedat.

Zakaj se mi je tako težko odpovedat nečemu, kar mi vsaj trenutno ugaja, je prepričanje in dejstvo, da sem zaradi nečesa prikrajšana že od otroštva in tega dejstva se ne da spremenit. Zato bom, vsaj trenutno, sem si velikokrat rekla, uživala. Čeprav rast ali žrtvovanje prineseta veliko večjo nagrado. Pot je pa zelo trnova.

Hvala za vaš odziv.

Spoštovani,
po prebranih vaših besedah, v meni najbolj odzvanja pojem zmedenost.
Tako kot pišete ste v obdobju sprememb. Res je, nekaj znotraj nas se vedno bori, da ne bi prišlo do sprememb. In vi to veste, kar je vaša prednost. Res je, pri vsaki spremembi se nečemu odpovemo. In izgubam pač sledi tudi žalost. Določeni ljudje spremembe naredijo zelo na hitro in si ne dovolijo, da bi sploh občutili vsa ta čustva zmedenosti, žalosti,… Fino je, da si vi dovolite občutiti vsa ta čustva.
Pred kratkim sem zamenjala delovno mesto, sicer znotraj iste organizacije, samo zamenjala sem lokacijo, delovno okolje. In prvič sem si dovolila občutiti zamenjavo delovnega okolja v popolnosti. Nisem hitela, nisem se prepričevala, da to ni nič takega. Ampak sem si vzela čas za žalost, slovo, …in čas za adaptacijo na nekaj novega, kar je sledilo slovesu. Nisem bila »tišasta« do sebe, da to ni nič takega. Vse prevečkrat kar nekam odrivamo čustva, ki se nam porajajo, kot nekaj, kar nam je odveč, kar brez pomena jemlje naš čas in energijo. Pa ravno čustva nas delajo človeške.
To je eno področje, ki jo omenjate v vaši izpovedi. Omenjate jih še več, vendar tako na hitro oz. bežno, da ne bi vedela, kako naj vam odgovorim. Potrebovala bi kaj več podatkov, vašega razmišljanja.
Moje prepričanje je, da je v življenju potrebno ravnotežje, tako je tudi pri užitku in delu. Nujno se mi zdi, da delamo na osebni rasti in nujno, da ne delamo samo na tem, da se znamo tudi sprostiti in uživati. Če imam prav, mogoče pri sebi zaznavate, da imate nečesa od tega premalo in nečesa preveč