Pozdravljeni.

Stara sem 20 let, visoka 163cm in tehtam 68kg. Vem da ni veliko, da obstajajo ljudje ki imajo veliko več teže. Sama sem že celo življenje malce bolj okrogla, sploh na predelu riti. Moje težave so se začele ko sem bila stara okrog 15 let. Takrat sem bila težka okrog 61kg, kar je veliko več kot so bile težke moje sovrstnice. Bolelo me je, ko so se fantje iz njih norčevali, jih pozimi nosili ven v sneg, jih osvajali itd… Mene pa nikoli nihče. Vedno sem se počutila slabo v svoji koži, zato sem se vedno bolj zatekla k hrani…. (kr neki, namesto da bi bilo obratno). Danes sicer partnerja imam, vendar me boli ko me neprimer nemore dvigniti in nesti ali pa me spodbuja k hrani ki zame ni OK, tako da mene krega medtem ko se on baše npr. z pico, da jaz jo pa nesmem… Zadnje čase pa sem se še zredila in me je groza… Prišlo je že tak odaleč da sem začela z jemanjem odvajal a si tega neupam nikomur povedati, še posebej mojemu partnerju ki vse ve :S… Sem odvisnik od sladkorja, ne zdržim en dan ne da bi pojedla nekaj sladkega… Rada bi izklesan telešček, a je vse to kot nekakšne sanje ki se nikoli ne uresničijo. Prosim, če kdo ve za kakršno koli obliko pomoči ali kaj podobne prosim pomagajte. Dovolj imam pametovanja ja to morš manj jesti, več gibati, bla bla… Poiskusila sem VSE, pa tudi to ni dovolj… :S HELP

Pozdravljena Jo,

verjamem, da ti ni bilo lahko opazovati sošolk in sošolcev, ki so doživljali naklonjenosti, ki si si jih želela tudi sama. Čutiti bolečino že tako zgodaj, zaradi teh situacij, ti gotovo ni bilo lahko. Skušaj ne kriviti sebe, da si se zatekla v hrano. Najbrž takrat niti nisi vedela kako bi še drugače lahko poskrbela zase, kajne? Hrana pa je pri roki res hitro.
Prav imaš, ko praviš, da ni dovolj, da ti nekdo reče tega ne jej, tega ne smeš in kot si sama dobro napisala – bla, bla,…
Če bi to pomagalo nihče ne bi imel težav. Pri hrepenenju po hrani in poseganju po njej prekomerno, gre za nadomeščanje nekih drugih potreb. Ko boš ugotovila kaj so te potrebe in kako bi jih lahko nadomestila drugače kot s hrano, se bodo pokazali prvi premiki. Pomembno pa je, da veš, da se ne gre za pomanjkanje volje, temveč za težavo, ki je globlja.
Razmišljaš v pravi smeri. Si že naredila kar nekaj korakov naprej – priznala, da imaš težave s hrano in iščeš pomoč.
Obstajajo različne oblike pomoči – skupine, inividualna svetovanja, psihoterapija. Nekatere so dostopne preko napotnic (v ZD npr. psihologi,ipd.) drugi so plačljivi. Višina zneska je odvisna ponekod od dogovora z osebo, glede na finančno stanje posameznika. Vprašanje pa je kje se ti vidiš? Bi delala na sebi v skupini, kjer si z drugimi deliš svoje izkušnje ali rajši ena na ena skupaj s svetovalcem ali terapevtom?
Nekaj kontaktov lahko raziščeš v knjižici kam po pomoč pri MH, ali v knjižici kam po pomoč. Seznam psihoterapevtov lahko dobiš na internetu, lahko pa ti tudi jaz posredujem kakšen kontakt, če boš želela.
Upam,da si dobila kakšen odgovor zase. Vedno si dobrodošla, da znova pišeš.

Vse dobro,

Tatjana