kako oditi?
Pozdrav,
situacija – s partnerjem skupaj od 16. leta (moj prvi fant), skupaj že skoraj dvajset let.. že ničkolikokrat sem se spraševala, ali je sploh to to, bila že nekajkrat tik pred tem, da izstopim iz te veze, pa nikoli zbrala dovolj poguma.. saj ga imam rada, to ja, vendar čutim, da je med nama nekakšen prepad.. kot da je on ostal kar precej stopničk niže (pa ne mislim po formalni izobrazbi ali kaj takega), vendar v osebnostnem razvoju.. še vedno ga zanimajo iste reči kot pri 16ih.. kot da sploh ne bi odrasel.
Poleg tega mi v vezi manjka občutek, da sem ljubljena.. da bi me objel kar tako in rekel “rad te mam”, pa da bi se potegnil zame.. situacija, ko se je raje umaknil in se ni potegnil zame, se je zgodila že na začetku veze.. kako je bolelo, ko sem zagovarjala svoja stališča in poglede.. pred človekom, ki je bil homofob.. grozljivo.. in moj fant je samo gledal in ni črhnil besedice (pa je enako mislil kot jaz).. in do takšnih situacij je prihajalo pozneje in še danes prihaja.. kako močno to boli.. ko partner raje stopi na stran, nekega skorajda tujca, in se ne zavzame za svojo partnerko 🙁
Ne vem, kako naj najdem moč, da odidem iz te veze, v kateri nisem srečna.. ne znam oditi. Dejstvo je, da se on spremenil ne bo (pa seveda noben nima pravice spreminjat človeka).
Kakšen nasvet.. magari brco v rit? 🙂
Hvala, ker ste me “poslušali”.
Pozdravljena gospa.
Pošiljam eno brco. 🙂 Dejstvo je, da z vsakim ravnanjem zadovoljujemo vsaj eno svojo potrebo. To pomeni, da kljub negativnim točkam vajine veze nekaj dobite iz te veze. In zato je tako težko iti stran. Če ne drugega je to udobje in varnost, zaščita pred neznanim. Ne vem, od kod se je v našem kolektivnem nezavednem nabralo toliko strahu pred neznanim, toliko nezaupanja, da ne bomo zmogli, da nas ne bodo doletele lepše stvari, če zapustimo to kar imamo in kar nas ne zadovoljuje več, od kot toliko skritih prepričanj, da si v bistvu niti ne zaslužimo boljšega življenja in podobno. Vem pa, da je ta strah in nezaupanje močno prisotno, bolj ali manj zavedno, pri večini ljudi. Tako da potem posledično v življenju kar nekje obtičimo na neki stopnji , čeprav bi lahko naredili še ogromno korakov naprej na vseh področjih.
Dober prvi korak pri spremembah je gotovo ta, da se začnemo opazovati, da začnemo opazovati svoje delovanje, svoja občutenja. Prepričani smo, da se poznamo. Ko pa pozornost osredotočimo nase in se začnemo nepristransko in pozorno opazovati, pa odkrijemo vedno nove plasti sebe in svojega delovanja in s tem se vedno znova razkrijejo tudi vzroki, zakaj nečesa ne naredimo, kaj so tista prepričanja, ki so zasidrana nekje v naši podzavesti. Tako na novo pridobljena, poglobljena resnica naredi marsikaj.
Naslednji dober korak je ta, da sprejmemo tiste dele sebe, ki nam ne dovolijo narediti koraka najprej. Sprejmemo vse strahove, pomisleke, skrbi, ….ker s tem, ko se ljubeče obračamo vase in z ljubeznijo sprejemamo vse tisto v sebi, kar nam ni všeč, vse tisto, pred čemer bi najraje zamižali, to čudežno izginja. Se sliši protislovno, toda deluje, preverjeno. Ljubezen je pot za napredek.
Svoje blokade za napredek lahko zaznamo tudi čisto neposredno v posamezni delih telesa, kot neprijetne občutke, energijske zamaške. Tudi tukaj gremo čez njih tako, da jim posvetimo svojo pozornost. Skoncentriramo se na tisti del sebe, kjer čutimo blokado in mu posvetimo pozornost. Opazujemo ga in ga poskušamo opisati: kakšne barve je, oblike, gostote,..Vprašamo kaj nam ta del sporoča, katero čustvo se skriva za bolečino, katero prepričanje. Posvečamo mu pozornost in mu dajemo to, kar potrebuje, predvsem pozornost in toplino. Naša telesa nam imajo toliko za povedati, če smo jih le pripravljeni poslušati.
Torej moj nasvet je, obračanje vase s poglobljeno pozornostjo in z ljubečim sprejemanjem vsega kar boste odkrili. In bolj, ko se ljubimo, lažje se odpovemo stvarem, ki manjšajo naš svet, in se odpiramo stvarem, ki ga bogatijo.
Hvala za vašo »pripoved«.
Srečno.
