Jaz imam pa en problem….
Vem da ima veliko ljudi rado čigumije,ampak jaz jih imam nadnormalno….
Ko se zbudim,je moja prva misel kje mam kak čigumi,potem si grem pred solo kupit cigumije,ki morjo nujno bit pekoči,taki,kot jim moja mama rece da zazigajo usta.Ce nimam denarja za cigumije se zacne zivcirat,dobesedo dret.Ce vprasate moje ucite v soli skoz nekaj zvecim,cigumije….no ja ni minute ko nimam cigumija v usti,kot neka potrba,da ne govorim da katerega zanalasc poj.m…Vem da je to zelo cudno,ampak je res!!Psihologinja v soli mi ne verjame,joj!!No rekla je,da ce bi to obsajalo bi blo res.

Hvala!!

Živjo,

težko bi rekla ali gre za odvisnost ali ne, bi pa ti predlagala, da skušaš v pogovoru s kakšno osebo raziskat kaj zadovoljuješ s tem, ko žvečiš. Potrebno bi bilo raziskati, potreba po čem je to žvečenje, kaj (ali sploh kaj) ta potreba/vedenje v ozadju skriva.
Možno bi bilo, da z žvečenjem sproščaš kakšen notranji nemir. Včasih pa kdo skuša s čigumiji nadomeščati tudi potrebo po hrani. Se ti vidiš kje v tem kar sem omenila?
Ne pravim, da je to značilno zate, ampak to je nekaj, kar nama je s kolegico s katero sodelujeva na forumu, padlo na pamet ob prebiranju tvojega mejla.

Torej, če je to žvečenje zate moteče in vpliva kakorkoli na tvoje življenje, je ena od možnosti, da greš h komu na pogovor. Žal mi je, da te šolska psihologinja ni vzela resno, vendar ti predlagam, da vztrajaš naprej pri iskanju osebe s katero bi lahko skupaj raziskovala kaj se dogaja. Ena od možnosti je tudi psiholog v zdravstvenem domu v tvojem kraju ali pa osebna zdravnica. Upam, da ti bodo prisluhnili bolj kot psihologinja na šoli. Včasih traja lahko dalj časa, da najdemo osebo s katero se ujamemo, to pa ne pomeni, da je ni.

Lepo te pozdravljam,

Tatjana