Pozdravljeni,
pravzaprav ne vem, kje naj začnem. Morda kar na začetku. Kot otrok sem bila bolj rejena, v živo se spomnim reakcij sovrstnikov v vrtcu, ki so me spraševali, če sem noseča. Sorodniki in sosedje so vedno rekli: ‘Vaša je pa kar močna punca…’ Na vsakem družinskem srečanju so mi gledali pod prste. Ja, zelo rada sem jedla. Mogoče niti ne bistveno več kot moj brat, ki je suh kot pajek. Zaradi buckaste postave sem obupala v vsakem športu, kamor so me vpisali starši. Čeprav sem imela rada šport.
Na splošno sem bila zelo priden in uspešen otrok. V šoli najboljša učenka.
Potem sem v osnovni šoli pred valeto shujšala. Pisala dnevnik. Takrat sem stradala in bila na tanki meji z motnjami hranjenja. Iz tega sem se prebila s pomočjo prijateljice. In na hujšanje pozabila. Se zopet poredila. V srednji šoli sem doživljala zelo stresno obdobje. Zaradi slabe samopodobe nisem hodila žurat, družila sem se le v šoli, doma sem posvečala čas učenju. Sicer so me imeli sošolci radi, nisem bila konfliktna in pripravljena pomagati.
Ob prehodu na fakulteto se je spremenilo marsikaj. Za vpis sem potrebovala veliko točk in odličen uspeh, študirala smer, ki mi jo marsikdo zavida. Zunanji opazovalci so me smatrali kot pridno, na cilj naravnano punco. Imela sem štipendijo in še študentsko delo, ki mi je bilo pisano na kožo, kamor sem šla nabirat delovne izkušnje in si pridobila mnogo referenc. Na fakulteti sem spoznala veliko prijateljev. Začela sem se družiti, prvič hoditi ven, zelo lepe spomine imam na to obdobje.
Potem sem se odločila vpisati na fitnes. Začela sem telovaditi, teči, hoditi na maratone, skratka postala sem prava športnica in od takrat je več kot 5 let in še vedno zelo obožujem šport in v njem uživam. Posledično sem začela paziti na prehrano. Niti nisem komplicirala, nisem bila obesedna, lepo, počasi, brez napora, brez pričakovanj. In sem shujšala zajetno število kg. Vsi so mi čestitali, niso mogli verjeti, držala sem kilažo dolgo časa. Odlično sem se počutila. Prvič se je dogajalo to, da so se fantje zaljubljali vame, imela sem enormno vrečo energije, skratka žarela sem. Mislila sem, da težav s težo nikoli več ne bom imela.
Potem sem se pa v nekem obdobju znašla pred številnimi ovirami. Družinske težave, prepiri med staršema, preizkušnje v razmerju s fantom, bolezen starša, obenem pa sem morala dokončati študij, začeti delo v novi službi,… Jaz pa sem vse nalagala nase. Krivdo sem iskala znotraj sebe, padala sem. Iskala uteho v hrani. Iskala v njej energijo. Tako sem bila utrujena… In sem si rekla, samo še to čokolado, samo še ta rogljiček,… dan za dnem.
Skratka, vse to je za mano. Doma rešujemo težave, veliko se pogovarjamo, s partnerjem sva enkratno, načrtujeva družino, zelo se razumeva, imam enkratno službo, dobro plačo, vsak dan grem rada na delovno mesto, se nenehno izobražujem, imam sanjsko službo. Vse je lepo in prav… Veliko delam na sebi, berem + knjige, rešujem vzorce iz otroštva… a vseeno. Bremeni me moja teža. Zredila sem se nazaj. Nobene hlače mi več niso prav. Nočem se srečevati z ljudmi, ker vidijo, da sem spet debela. In še vedno jem. Občasno sem tako utrujena, pa ne želim počitka, ampak želim tisto lindt čokolado. Včasih, ko vozim avto, se mi kar blede, ker sem tako lačna. Včasih težko zaspim, pa imam ob sebi krasnega partnerja, s katerim se imam lepo, jaz pa mislim le na zajtrk. In jem na skrivaj. Se nabašem.

Zelo me skrbi moje vedenje. Želim se spremeniti. Ne želim, da mi hrana narekuje življenje. Želim počasi,. neobremenjeno izgubiti težo, a ne uspe. Par dni mi rata, nato me neka stvar tako utrudi, da spet padem 🙁 želim si postati lepa mamica in odgovorna mama in ne debeluška, ki otroku kaže, kako se basati s sladkarijami… Ne vem, kako naj si pomagam.

Pozdravljeni,

hvala, da ste svojo zgodbo delili na tem forumu. Med prebiranjem vašega sporočila sem razbrala, da ste vztrajni, da ne odnehate zlahka. Lahko ste ponosni nase, na svojo borbenost in na to, da ne glede na stiske iščete izhode ven iz njih. Ni vam bilo lahko in tudi sedaj vam verjetno ni, vendar se borite in to je pomembno!
Ste izredno močni v prepoznavanju svojih potreb, kar je v tej situaciji prednost. Razmišljate v pravi smeri in rada bi vas vzpodbudila, da si poiščete ustrezno pomoč.
Iz prebranega vidim, da je hrana skozi celo življenje vaša sopotnica in je tu, ko jo potrebujete. Da bi ugotovili kaj vam hrana prinaša in kako vam koristi bi vam predlagala, da se vključite v svetovanje ali psihoterapijo. Ne vem, če ste že kdaj izbrali takšno obliko pomoči, je pa ena od opcij s katero lahko raziščete razloge, zaradi česa se vam dogaja kar se in kaj narediti s tem.

Možnosti je več, nekaj jih zagotovo najdete v rubriki Kam po pomoč. Če boste potrebovali še kaj, vas vabim, da mi znova pišete.

Želim vam vse dobro,

Tatjana