Pozdravljeni!

Hčerka je stara 5 mesecev, nosečnost in porod sta potekala normalno, brez posebnosti.

Prejšnji teden je bila cepljena z drugo dozo Di-Te-Per in Rotarix. 24 ur po cepljenju je postala manj ješča imela okrog 37 vročine in bila rahlo razdražljiva, brez volje in sva se večinoma prenosili. Vse to sem pripisala posledicam po cepljenju in verjela, da bo do naslednjega dne že boljše. Zvečer je nato dobila vročino čez 38 in ker sem ji želela miren spanec, je dobila Calpol. Mirno je spala, vročina padla, ponoči je tudi spila stekleničko mleka… Nato pa ob pol treh zjutraj plitko dihanje, tresenje ustnic in prstov, modre okončine, modre ustnice, vsa siva v obraz. Panično smo odhiteli na urgenco, kjer so ji dali svečko, saj ji je naraščala vročina. Potem ji je začela padati, ostali sva v bolnici in zjutraj je bila čisto normalno razpoložena.
Vendar potem šok: po prvi analizi krvi in urina (tudi urikult) je pokazalo na hudo okužbo, dokončna diagnoza: urosepsa!!
Najprej je dobila Amoksiklav, ki so ga po treh dneh zamenjali za Garamycin, ki naj bi bolj konkretno deloval na okužbo, čeprav ji je že po Amoksiklavu vročina po enem dnevu čisto padla, urikult bp. Ves čas je bila punčka skoraj normalno ješča in zadovoljna. Zdaj bo še dobivala Garamycin 1x dnevno intravenozno do nedelje.

Naredili so tudi UZ abdobna, ki ni pokazal ničesar sumljivega, edino zdravnik je opazil “nekaj hipoehogeno valjastega”, kar bi morda nakazovalo na dilatiran ureter. Pojasnili so mi, da je to mogoče samo od trenutnega uroinfekta, zato bomo čez 2 meseca ponovili UZ, da se vidi, če je res razširjen ali ne.

Verjetno razumete, da sem bila ob vsem tem čisto iz sebe. Kar urosepsa… V družini brez nekih nepravilnosti na sečilih. Zanima me, ali se urosepsa lahko ponovi oz. ali v praksi obstaja verjetnost, da bi se. Namreč, zdaj me je paranoično strah, da ko več ne bo prejemala antibiotika, da se bo vse skupaj hitro ponovilo. Bojim se nenehnih uroinfektov in hospitalizacij. Vem, da ne morem storiti ničesar (razen pogostega menjavanja plenic, pravilnega brisanja itd.), zato se počutim še toliko bolj nemočno. Urosepsa se mi zdi enostavno grozna diagnoza in ko prebiram na internetu, da ko enkrat “fašeš” uroinfekt, se ga ne rešiš več… me spreletava groza :(. Sploh me skrbi, če bi res bil razširjen sečevod, da bi to pomenilo refluks, in potem bi bila še v večjem strahu pred infekti.
Pa še sploh zato, ker je ta urosepsa prišla tako nenadno brez nekih večjih znakov pri punčki (no, znake v počutju sem bolj kot ne spregledala saj sem jih pripisovala cepljenju). Ni imela smrdečega urina, nič manj ni lulala itd.

Nas bodo poslali še na kakšne preiskave? Bodo bolj redno kontrolirali urin? Saj vem, da bom povprašala tudi zdravnico, vendar me zanima še vaše mnenje in predvsem kako je v praksi.

Najlepša hvala za odgovore!

Spoštovana,

diagnozo “urosepse” nekateri res postavijo zelo lahkotno – čim ugotovijo zvečanje laboratorijskih kazalcev vnetja (zvečan CRP, visoko število levkocitov, prevladovanje nezrelih oblik belih krvničk v DKS) in najdejo bakterije v urinu. Sklepam, da je bilo tako tudi v primeru vaše deklice – saj ni podatka, da bi imela težave z dihanjem (=da bi potrebovala pomoč aparatov pri dihanju), da bi imela težave z obtočili (nizek talk, znaki pešanja srca) ali da bi baketrijo našli tudi v krvi (pozitivna hemokultura je za nekatere glavni pogoj za diagnozo sepse). Zato je ne jemljite tako zlovešče – in ne berite vsega, kar najdete na internetu o urosepsi, kot značilno za nadaljnji potek pri vaši deklici.

Seveda je pomembno, da bakterijo, ki je bila najverjetneje res razlog za vse težave v zadnjih dneh, z antibiotiki uničijo – vsaj tam, kjer jo lahko – torej v krvi in notranjih organih, ko so npr. ledvica. Zanesljivo je ne bodo uničili v blatu, zato je ob dejavnikih tveganja (dojenčica ženskega spola s kratko sečnico, kakšno zatekanje urina ob refluksu…) možna ponovitev. A boste zanesljivo sedaj zelo pozorni – in boste ob vsakem njenem nerazpoloženju, vročini že tekli z vzorcem urina v zdravstveni dom 🙂

Dodatne preiskave, ki imajo namen, da ugotovijo, ali ima vaša dojenčica kakšne dejavnike tveganja za ponovitev, pa bodo zanesljivo opravili – in to takoj, ko bo vnetje pozdravljeno (torej čez kakšen mesec ali dva). Možno je tudi, da vam bodo za ta čas svetovali zaščito (Amoksiklav, Primotren ipd. v nizkem odmerku). Da pa bi bila v tem lahko bolj “konkretna”, pa bi morala vedeti veliko več o poteku in izvidih, kot sem našla v vašem sporočilu. Zato raje kar naravnost vprašajte pediatra, ki zdravi deklico.

Srečno,