http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1234&Itemid=1

Dr. Željko Ćurić: Tišina ubija Natisni E-pošta

Vpisal: Lost
20. 09. 2014
Ko se je dr. Željko Ćurić pred več kot dvajsetimi leti iz Dubrovnika preselil v Slovenijo, je bilo prvo pravilo komuniciranja pri Slovencih, ki se ga je naučil, da je molk zlato, in če molči, desetim odgovori. Profesionalno se je ukvarjal z iskanjem vzrokov za visoko stopnjo samomorilnosti v Sloveniji in prišel do zaključka, da se prav v tišini, ki jo pregovorno poveličujemo, skriva povod za to patološko ravnanje. Zatorej pravi sogovornik ob današnjem svetovnem dnevu preprečevanja samomora.

Slovenija sodi med države z najvišjo stopnjo samomorilnosti. Lani je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 448 oseb. Kje so vzroki?
Države z največjim številom samomorov v Evropi so Finska, Madžarska, Estonija in Slovenija. Iskali smo vzporednice med kulturo, preteklostjo in komunikacijo. Izsledki so se lepo navezali na to, v kar verjamem kot zdravnik. V zgodnjem otroštvu pride do prepovedi, in to ontološke, do življenja. Je možno, da starši, z najboljšim namenom, nalašč prepovejo otroku življenje?

To se sliši paradoksalno. Kako lahko starši svojemu otroku prepovejo življenje?

Seveda gre vedno za dober namen, vendar moramo imeti v mislih star rek, ki pravi, da je pot v pekel vedno tlakovana z dobrimi nameni. Zadnje čase znanost ugotavlja, da se ključne stvari pri otroku dogajajo do njegovega tretjega leta. Že sama misel se sliši bizarno. Je sploh možno, da otroka, ki ga imamo vsi neznansko radi, pripeljemo do tega, da ugotovi, da je bolje, da ga ni. Iskali smo vzporednice med prej omenjenimi državami. Ugotovili smo, da Finci, Madžari in Slovenci obmolknejo, kadar so jezni.

Kaj je s tem narobe?

Vsebina jeze je, da me moti nekaj, kar trenutno počneš. Namen jeze je, da želim to početje spremeniti. Že stari Rimljani so rekli, da je jeza korektor obnašanja drugih. Tukaj pride do paradoksa. Jezen sem, ker nekaj počneš, rad bi, da to spremeniš. Namesto da ti povem, kaj bi rad od tebe, utihnem. Paradoks je v tišini. Malo po tem, ko sem prišel v Slovenijo, sem se pri blagajni zapletel v pogovor z neko gospo. Med nama je prišlo do prepira in ona je iznenada utihnila. Obrnila se je stran in se nehala pogovarjati z mano. Kot tipičen zdravnik sem začel razmišljati o avtizmu, o tem, da se z njo nekaj dogaja. Nisem pa pomislil, da z molkom izraža jezo, revolt. Takrat sem začel brskati po kulturoloških vzorcih slovenske kulture.

In kaj ste razbrali?

Sprva sem naletel na to, da je molk zlato, ko sem pa še slišal, da kdor ne govori, desetim odgovori, se mi je zdelo to izredno zanimivo. Na koncu sem ugotovil, da je po slovenskih merilih najboljša lastnost soseda, da se ga nič ne sliši. Spoznal sem, da je normalno, da soseda enkrat pozdraviš, drugič spet ne. Prišel sem do dognanja, da je ignoriranje kulturološka institucija, ki ima več imen – kuhanje mule, tiha maša, slika brez tona. Ignoriranje kot oblika komunikacije je ustaljena še posebej takrat, ko so ljudje razočarani, jezni in nezadovoljni. Najbolj pogosto to počnejo s tistimi, ki jih imajo radi. Če me vprašate, katera je najboljša oblika komunikacije, ki lahko otroka pripelje do spoznanja, da je bolje, da ga ni, je moj odgovor ignoranca.

Ni morda nasilje – fizično ali verbalno – hujše od tišine?

Včasih smo sumili, da nasilje na otrocih pušča hujše posledice, vendar smo ugotovili, da tisti ljudje, ki so preživeli hude oblike verbalnega maltretiranja ali pa ekstremne oblike fizičnega nasilja, kot sta pretep in posilstvo, kažejo bistveno manjšo nagnjenost k samomorilnosti, kot jo kažejo tisti, ki so živeli v na videz aristokratski tišini. Ignoriranje v latinščini pomeni nevednost. V komunikaciji pa pomeni – obnašam se, kot da ne vem, da obstajaš.

Kaj to pomeni za otroka?

Če ignoriramo otroka, starega eno ali dve leti, negiramo njegov obstoj. Najpogostejša in najbolj težavna je direktna ignoranca, včasih podprta z zelo strupenim stavkom – zdaj te nimam rad. Ne vem, ali ste opazili, vendar otroci to frazo vse prevečkrat uporabljajo. Včasih tega ni bilo, začelo pa se je z ameriškimi filmi, iz katerih smo prevzeli frazo »I hate you« in jo prevedli v »nimam te rad«. Večkrat lahko slišimo rahlo zadirčne stavke »zdaj te mamica nima več rada!« ali pa to otrok užaljeno reče svojim staršem. Če temu sledi ignoriranje, dobimo zelo strupeno mešanico, ki v otroku vzbuja vprašanja, ali je sploh dobro, da živi. Kot že rečeno, je ignoriranje zanikanje obstoja. Če nekoga ignoriramo, mu sporočamo, da ga ta trenutek za nas tukaj ni. Otrok, z zelo surovo logiko, ne loči, kaj je bitje in kaj obnašanje. Če ponavljamo tako obliko komunikacije, lahko nekje globoko v podzavesti spozna, da je bolje, da ga ni. Temu strokovno rečemo zgodnja samomorilska odločitev. Je tempirana bomba, ki se lahko aktivira leta kasneje, ob velikem stresu, razočaranju ali zavrnitvi. Namesto nezadovoljstva nastopi obup in začuti notranji impulz, da je bolje, če prekine svoje življenje.

Kako pa na otroka vpliva odnos med starši?

Če se starši redno ignorirajo vpričo otroka, se v otroku porodi sum o primarni varnosti. To je sum, da se vidva mogoče nimata rada. Medtem ko sem potoval po svetu, sem srečal veliko otrok. V Indiji sem videval lačne, pretepene in posiljene otroke na pločnikih. Ugotovil sem, da otroci z lahkoto prenesejo tako lakoto kot žejo, ne prenesejo pa misli, da se njihovi starši nimajo radi. Otroci imajo »navado«, da radi prevzemajo krivdo nase. »Zaradi mene se nimata rada«… pa vse do direktnih obtožb staršev… »zaradi tebe se kregava« ali pa »očka je odšel zaradi tebe«… Če se take stvari dogajajo otroku – ali da je priča rednih ignoriranj ali pa da ga direktno obtožujejo, lahko pride do že prej omenjene zgodnje samomorilske odločitve. Ni nujno, da je tako pri vseh, drastično pa povečujemo možnosti za usodni »klik«.

Nekateri pravijo, da je za samomor odločilna biologija človeka. Kaj vi menite o tem?

Na to nimam odgovora. Poznam nekatere genetike, ki pravijo, da smo ljudje le igrače genov. Pri samomorih me je vedno šokiralo to, da večina ljudi začuti, da se mora ubiti, čeprav za to nima nobenega razloga. Ljudje, ki so funkcionalno in somatsko zdravi, iz urejene družine… Zato menim, da je tisti, ki je naredil samomor, to odločitev nezavedno sprejel že v zgodnjem otroštvu.

Pred kratkim je odmevala smrt igralca Robina Williamsa, hkrati pa so se oglasili tudi tisti, ki so prepričani, da tovrstno poveličevanje samomora lahko doseže družbeno nalezljivost. Kako naj o tem govorimo v javnosti, da ne dosežemo tega učinka?

Samomor je nalezljiv – to opažamo med najstniki, oboževalci, verniki… Menim, da bi morali mediji o tem poročati znanstveno, ne pa spektakularno. Po navadi opisujejo atraktivne podrobnosti, iščejo krivce. Najbolj me je pretresel stavek, ki so ga našli pri Robinu Williamsu. Napisal je namreč, da ljudje nimajo pojma, kaj je to depresija. Pomena depresije ljudje ne razumejo, to besedo uporabljajo, kadar so slabe volje. Depresija, ta črni oblak, povzroča stiskanje v prsih, hude fizične bolečine. Človek, ki je depresiven, ni sposoben iti na stranišče.

Včasih je obisk psihiatra veljal za tabu. Je tako tudi danes?

Zdi se mi, da je zadnjih sedem let manjši tabu, kot je bil včasih. Včasih smo se ukvarjali z menedžerskim sindromom, danes pa opažam, da se je ta sindrom preselil med »delavce«. Ko imajo ljudje pokvarjen avtomobil, gredo k mehaniku, kadar si želijo urediti pričesko, gredo k frizerju. Ko pa pride do psihe, zamahnejo z roko in rečejo, ah to bom že sam. Problem je v tem, da je psiha bistveno bolj zapletena kot pričeska.

Kako resno moramo jemati grožnje o samomorih na družbenih omrežjih? Spomniva se vojaka, ki je pred kratkim umoril policista, na blogu je jasno izražal svojo hudo notranjo stisko

Omenjanje samomora je dovolj resen klic na pomoč. Zdrznem se, ko slišim kakšnega najstnika reči »sorry, ker živim«. Že za to bi lahko rekel, da gre za poskus samomora. Tudi če gre za obliko črnega humorja, cinizma ali sarkazma, se vprašam, zakaj nekdo uporablja tako obliko duhovitosti. Po mojih izkušnjah se je velikokrat izkazalo, da je ta oseba v stiski. Zgodba vojaka še poteka in je ne bi komentiral, vendar me skrbi, ker na družbenih omrežjih velikokrat naletimo na paradoksalne reakcije ljudi – zabavajo se ob stiski nekoga drugega. To pomeni, da smo postali manj sočutni, manj empatični in socialno apatični.

Kaj svetujete, lahko kaj za boljše duševno zdravje naredimo že danes?

Skregajmo se, na ves glas, tako, da sosedje slišijo. Ko pa končamo prepir, vsem povejmo, da jih imamo radi. Če nam bo to uspelo, ne vem. Gre za bitko s kulturo, preteklostjo, vzorci in predsodki. Tišina ubija. Učiti starše, naj ne ignorirajo svojih otrok, je že korak v pravo smer.

Avtorica: Eva Panjan

Izvirna novica: Dnevnik , 10. september 2014

Članek je last medija Dnevnik.si in avtorice