Danes… pozdravljeni

Malo manj kot teden mineva od boleče izgube, mojega prvega otroka (23 teden), ki je dodobra zamajal moj razum, partnerstvo in pogubil bistvo življenja.

Ob tem se mi porajajo različna vprašanja, dvomi v partnerstvo – partner mi preprosto ne nudi dovolj topline, mi ne daje vedeti da imava prihodnost, da je v prihodnosti nekaj svetlega, da bova nekako zvozila. Tudi plani, ki sav jih imela do sedaj se rušijo… zdi se da sem mu v breme in tudi izraža dvom v prihodnost. Kar je izredno boleče saj je partner ali pa smrt moja vez z otrokom, prav tako si želim vedeti da je me v prihodnosti vseeno nekaj čaka. Na začetku pa si želim, da me čaka podpora pri žalovanju, saj tako ko me vsak dan še kaj dodatno prizadene niti žalovati ne utegnem. Zdi se mi, da je izguba otroka tako grozna, da je niti še dojela nisem.. tako se mi je lažje ukvarjati z manj bolečimi zadevami (npr. kaj je narobe v partnerstvu) – kakšne so tu vaše izkušnje?

Srečujem se tudi z drugimi vprašanji…
Smrt otroka me je napolnila z obupom, izgubo smisla, pojavlja se mi izrazita destruktivnost. Otrok mi vsak dan posebej umre, v sanjah, na isti način (ne morem pozabiti postopka UPN).. Vsako jutro je tako znova isto – krog se vseskozi ponavlja… le jaz imam vedno manj moči… telo mi dreveni – psihična bolečina je tako močna, da jo sedaj občutim tudi kot fizično.

Nihanja razpoloženja so katastrofalna, privedla so tudi do misli o samopoškodovanju – kako pogosto se to pojavlja?
Zanima me kje se, če kje, izvajajo skupinske ali posamične terapije in na koga se lahko obrnem – osebno pa menim da bi vsaj na začetku potrebovala terapijo vsak teden – sploh obstaja kaj takega. Naj na tem mestu povem, da obiskujem terapijo v porodnišnici pri ga. Pavlin, zavoljo stiske sem se obrnila tudi na psihiatra – a tu sem po 15 minutah dobila le recept za antidepersive, ki pa pomojem ne rešijo težav – zato me tudi zanima koliko so moji občutki normalni glede na dogodke.

Poleg vsega me za novo leto, ko je tudi datum poroda, čaka še izguba službe… na kar se želim pripraviti, da me ne vrže to dokončno v brezno depresije…

V glavnem boli… boli tako zelo….

Sem se zatipkala – 3tedne je že od izgube…

Tjaša, šele tri tedne je od tvoje izgube. Vzemi si čas za to, da se pobereš. Posveti se sebi, svojemu otroku. Za prihodnost bi še čas. Partner žaluje po svoje in s tem ni nič narobe. Povej mu o svojih strahovih.
Glede samodestrukcije pa…Žal ni najbolj zdravo, a te razumem. Psihično bolečino pretvoriš v fizično, ki je lažje obvladljiva.
AD so in niso rešitev. Ti so še v fazi šoka, niti dobro še nisi dojela kaj se je zgodilo. Preberi si knjigo Prazna zibka, strto srce.
Če si na FB, obstaja skupina Mamice, ki smo izgubile otroka. Tam smo mamice, ki te bomo najbolj razumele, ker smo same šle skozi to.

Tjaša.

Iskreno sožalje.
Tudi sama sem izkusila bolečo izgubo. Kljub temu, da sem šla skozi vse, ne morem reči, da vem, kako ti je. Vsak človek dojema življenje po svoje, po svoje živi, se odloča in na svoj način sprejema dogodke, odgovornosti in vse drugo. Tudi žalost dojemamo vsak na svoj način, vsaak na svoj način žalujemo in vsak po svoje se skušamo postaviti na noge in zakorakati naprej. Toda za vse je težko. Ni bljižnic, ni hitenja in ni čudeža, ki bi odpravil vse bolečine, solze, vso praznino in vse strahove. Lahko ti napišem, kako sem ali kako poskušam sama.
V veliko pomoč mi je psihologinja iz Ljubljanske porodnišnice Lucija Pavše. Toplo ti priporočam, da jo poiščeš. Je topla, strokovna in z njeno pomočjo sem uspela razrešiti marsikaj.
Bolje, da poiščeš strokovno pomoč, kot pa forume in podobno.
Obiskovala sem skupino, kjer smo si starši opisali izgube, doživljanja, jezo, strahove, želje …
Skupina se oblikuje občasno, toda če boš obiskovala psihologinjo Lucijo Pavše, bom obveščena o tem.

Meni knjiga Prazna zibka strto srce ni pomagala. Uprla se mi je. Preveč je toga, enostranska in morda negativna. Sama sem pogrešala resnične ljudi ob sebi.
Pomagal mi je partner. Najina veza se je še utrdila. Pomagal mi je tudi lastni pogum, da me po vsem tem, nihče več ne more zamajati in da sem po vsem bolj trdna. Pomagala je misel na sinka, misel, da bi želel mamo, ki se ga spominja in hkrati živi.
Pomagal mi je tudi notranji samogovor, s katerim sem sama sebe pomirila.
Bili so težki trenutki in boljši, občutki krivde, jeze in žalosti…vsega je bilo. Sledili so manjši vzponi, pa spet padci, ampak sedaj, ko je mimo leto, lahko rečem, da gre pot navzgor. So pa še vedno momenti, ki jih nekateri nikoli v življenju ne spoznajo.

Želim ti vse dobro. Bodi pogumna!

Draga Tjaša:

Iskreno sožalje tudi z moje strani ob izgubi otročka. Poskušam te razumeti z druge, fantovske oz. moške strani. Zase lahko rečem,da sem zelo trpel ob dveh splavih, ki so se nama dogodili. Ob prvem dogodku me je še posebej pretreslo, potem drugič sem že lažje šel skozi to, pa vendar so se ob tem pojavili tudi dvomi, ali bova sploh kdaj imela tako zaželenega otroka. Rad bi ti dejal, da vsak po svoje prebrodi pot žalovanja oz. izgube. Zato po eni strani poskušam razumet tud tvojega partnerja, ki se je sedaj “umaknil”. Kajti roko na srce-moški precej slabše to prebrodimo, četudi se kdo dela frajerja in kot da nič ne čuti. Ženske ste kar se tega tiče precej močnejše, borke, četudi se trenutno zdi vse narobe in nesmiselno. Ne vem, kaj je bilo narobe, da si morala narediti UPN, ampak nekako ti poskušam reči,da je mogoče tako enostavno bilo boljše ne le zate, oz. za vaju, ampak tudi za plod oz. otroka.
Midva trenutno pričakujeva punčko konec oktobra in ob vseh teh neuspelih prejšnjih nosečnostih in teh zgodbah, ki me vsak dan znova pretresjo, sem vsak dan hvaležen, da nama je to bilo dano. Vse kar je zares pomembno, je, da se ti rodi zdrav otrok. Tako da, verjemi v to, četudi trenutno vidiš samo praznino, da boš tudi ti nekega dne (s katerimkolim partnerjem, ker lahko je to preizkušnja!), imela zdravega otroka in boš srečna, da je tako moralo biti. Te pa poskušam čutit, kot se da , in sočustvujem s tabo.

Želim ti (vama) res vse najboljše in upam ,da sem ti s tem mailom tudi kaj pomagal obrniti misli na boljše.

Srečno!!
D.

Vse kar občutiš je popolnoma normalno. Tudi to, da je psihična bolečina tako huda, da jo občutiš kot fizično. Kar zdaj potrebuješ, je okolje v katerem se počutiš varno in čas…
Če ti pogovor s psihologi pomaga, se pogovarjaj. Meni niso. Prav tako mi ni pomagal psihiater in prav tako ne knjiga Prazna zibka strto srce. Takrat sem najbolj potrebovala nekoga, ki mi je govoril, da bo lažje, da ne bo vedno tako hudo bolelo, da se da preživeti. Ker tega v tistih prvih mesecih nisem zmogla sama.

Kasneje gre lažje, resnično, samo traja in traja da prideš do tega obdobja. Meni je najbolj pomagala avtosugestija oziroma to: prigovarjanje vsak dan znova, da bo bolje, da bo nehalo boleti in pa preusmerjanje misli. Ko sem začutila, da me vleče v ciklanje negativnih misli, sem zavestno prekinila tok teh misli z nekim fizičnim opravilom. Težko je, ampak se da. In vsak dan znova sem si govorila, da je vrednos vstati, se obleči, it v službo, poslušati bedarije in potem zaključiti dan…na začetku je bilo to res trdo trdo delo na sebi.

Danes živim vsakdanje življenje in nekje v mojem srcu z menoj moja deklica, ki ji ni bilo dano dočakati drugega meseca starosti. DAnes mi tudi ni več hudo govoriti o njej. Čas dela čudeže…vzemi si ga, ne glede na to, koliko ga boš potrebovala in kaj bo o tem mislila okolica.

Vse dobro.

Bom še jaz napisala kar mi je pomagalo – po splavu dvojčkov v 5 mesecu, IVF po 4 letih truda:
– sprehodi v naravo, v hribe, v gozdove – začutila sem veličino narave, njeno moč, njeno neizbežnost, neizprosnost. V naravi ni nič prav ali narobe, ni pravice, samo je točno tako kot mora biti in jaz s svojo bolečino sem samo majhna pikica v tem popolnem sistemu.
– ko sem začutila tisti črni vrtinec obupa in praznine sem zavestno misli preusmerila v hvaležnost – hvaležnost za tistih nekaj mesecev nosečnosti, neizmerne sreče, materinskih čustev, ki sem jih doživljala prvič… hvaležna, ker sem od zdaj naprej mama, pa čeprav s praznim naročjem in strtim srcem. Vseeno, moja otročka sta mi v tem kratkem času, ko sta bila z mano dala ogromno.
– ko sem po nekaj tednih še vedno premlevala in podoživljala različne trenutke v nosečnosti – od plusa do UZ, navdušenja pa potem do tistega groznega večera, ko sem začutila, da nekaj ne štima, pa pregledi in končno tabletka, splav… sem se vsedla za računalnik in začela pisati zgodbo nosečnosti. Od začetka do konca, vse kar sem se spomnila, predvsem občutke, mislim, da sem popisala kakšnih 7 listov. Nisem je še niti 1x prebrala, mi je še vedno preveč hudo. A bila je dobra terapija, da sem spravila iz sebe te spomine in občutek, da so nekje spravljeni, na varnem pred pozabo, me tolaži.
– knjige – sem precej študiozen, racionalen tip in si hočem vsako stvar razložiti do prafaktorjev. Tako sem prebrala kar nekaj malo bolj mističnih in tudi poljudoznanstvenih knjig o čustvih, občutenju itd. Najbolj sta mi ostali v spominu Formula za srečo in Kako postati buda v 7 tednih (avtor je izgubil sina, tako da razume bolečino), pa tudi zgodbe Tri močne ženske (če se prav spomnim).
– zdaj, po letu in pol in na začetku nove nosečnosti, ki je vse prej kot sproščena, sem večino časa pomirjena, ker vem, če sem preživela to izgubo, lahko preživim karkoli. Vem, da sem močna in trdna in tolažim se, da moji zvezdici čuvata tega čudežnega otročka, da se mu ne bo nič zgodilo. Pa nisem niti približno verna in angelčki mi grejo grozno na živce. Vseeno me ta misel pomirja, zaupam usodi, zaupam sebi in svojemu telesu. Bo že tako kot mora biti.

Sožalje vsem mamicam, ki so izgubile svojega otroka. Napisala bi rada nekaj besed o O žalovanju in slovesu od otroka, ker je to zelo pomembno pri čustvenem okrevanju mama, očeta in partnerstva, kot tudi sorojenih otrok.
Potrebno je sprejeti smrt otročka, se posloviti od njega, se odvezati, čutiti žalost, jezo, otopelost, karkoli pride. To je proces. Potrebno je tudi razumeti partnerja, če se odtuji, če ni vedno pripravljen dati oporo, ker tudi on žaluje. On v bistvu mora žalovati. Veliko je takih primerov, da je partner čudovita opora mamico, sam pa ne žaluje, se v resnici na čustveni ravni ne sooči z izgubo otroka. In pa to ni tabu. Bratje in sestre čutijo tega otročka, ki se ni rodil, ali je mrtvorojen. Tudi oni se morajo posloviti od njega, dovoliti jim moramo da čutijo žalost, tudi jezo, karkoli že. Kako je vse to pomembno sem večkrat doživela v skupini, ki jo obiskujem, kjer se na energetskem nivoju poslovi od otroka, tako mati, kot oče in s tem pomaga pri tem, da se tudi njuni medsebojni odnosi izboljšajo. Ker razumem kako je to pomembno lahko dam več informacij, če mi pišete na mail, da ne bi zgledalo da delam komu reklame. Na željo pa lahko tudi tukaj napišem kam hodim, ker se je moje življenje resnično zelo spremenilo odkar delam na sebi ob individualni in skupinski podpori. [email protected]

Hvala vam za vse besede… do sedaj žal nisem uspela niti brati – nisem mogla

Partner se je odselil, saj je ugotovil, da me ne ljubi več, da mu ni več do poroke z menoj.. itd… tako pač sedaj čuti je rekel- in potem sem ga vrgla ven.
Razumem, da se čustva v takih primerih ohladijo – a tako sem si želela verjeti, da me čaka neka prihodnost… da je nekomu zame, ko se sama sebi gnusim.. in ne njemu očitno ni bilo. Vse kar ga sedaj zanima je kdaj lahko pride po stvari.. in če lahko odnese še nekaj stvari, kli sem jih kupila sama – pa pravi da bi jih odkupil.

Težko sploh verjamem .. da je človek lahko tak… a tako pač je – sedaj bi rabila njogovo oporo in toplino – a očitno nima ne enega ne drugega.

Pa to niti ni tako pomembno – pomembben je moj otrok, ki ga žal ni več med nami! Upam, da bom kmalu čutila sonce na obrazu, dihala zrak in ljubila življenje…

Hvala za besede

Draga Tjaša,
v kratkem si izgubila otroka, partnerja, čaka te še izguba službe. Sliši se res hudo in jaz ti res priporočam pogovor s kakšnim dobrim psihologom. Mogoče ti bodo v društvu solzice znali svetovati. Težko boš vse to predelala sama, upam, da imaš vsaj koga, ki mu lahko brepogojno zaupaš in te zna poslušati – starši, sestra, prijateljica? Čeprav verjetno te nihče ne be zares razumel. S partnerjem čim prej opravi, pozabi nanj, imaš priložnost, da začneš čisto na novo. Če boš res ostala brez službe te nič ne zadržuje v tem okolju – jaz bi na tvojem mestu pomislila na odhod kam daleč, na kakšno prostovoljno delo, nekam, kjer bom lahko pomagala drugim in se s tem zamotila. Kjer boš lahko obrnila nov list in začela pisati novo poglavje svojega življenja. Sčasoma bo tudi bolečina manjša in znosnejša. čeprav se zdaj zdi to tako daleč. Ta izkušnja ti je vzela vse, a lahko ti tudi da veliko, če jo boš znala izkoristiti.

Najprej moje sožalje ob izgubi otročka!

Bravo Nedaj se, lepo napisano!
Kar se partnerstva tiče, če je tako, bolje prej kot kasneje, verjemi, čeprav se ti zdaj morda ne zdi tako!
Odšel bi v vsakem primeru!
Poišči smisel življenja v malih stvareh, saj zmoreš, verjemi da zmoreš!
Če si zmogla pisati, vreč ga ven, zmoreš vse in še več!

srečno
škratek

Na žalost za žalovanje in bolečino ni drugega zdravila kot čas, ta zaceli vse rane. A ne pozabi tega stavka….”it’s darkest before the dawn”. Najbolj ti bo pomagal pogovor, na spletu pa sem opazil tudi delavnice za svetovalca ob izgubah http://www.potovanjeduse.si/tecaji-s-certifikatom/tecaj-za-svetovalca-ob-zalovanju, zgleda kar zanimivo in glede na to koliko hudega se pripeti nam in našim bližnjim, me mika, da bi šla skupaj s partnerjem na tečaj.

Meni osebno je ob težki izgubi najbolj pomagal iskren pogovo z ljudmi, ki mi veliko pomenijo in pa iskreni objemi na ramenih, na katerih sem se lahko zjokala.

Sem samo še ena mami, ki je tik pred izgubo svojega otročka … koliko misli mi roji po glavi, dan je dnevu enak, nimam volje do ničesar, ne zmorem enostavno. Diagnoze se ne da spremeniti, zato samo čakamo na neizbežno. Zakaj, zakaj … vsak dan ista vprašanja. Kako naprej?

Pozdravljene,
berem vaše poste in ne morem, da ne bi zajokala. Sama sem pred 3 tedni izgubila otroka v 23 tednu nosečnosti. Na morfologiji so ugotovili skeletne nepravilnosti in prognoza je bila zelo slaba. To je bil moj prvi otrok, za katerega sva se s partnerjem trudila dobro leto in pol. Vedno sem slutila, da bo fantek in je tudi bil. Moj mali fantek. Nepopisno veselje ob plusku, nosečnost brez težav, potem pa šok na morfologiji. Vse se je odvijalo tako hitro, v enem tednu sem se iz vesele in srečne nosečnice spremenila v to žalostno bitje, ki bi samo jokalo zaradi izgube svojega prvega otročka. Vse kar se je dogajalo je bila zame in partnerja zelo travmatična izkušnja. Zavedanje, da ti otroka usmrtijo skozi trebuh, 23 ur popadkov ker se nisem odpirala in na koncu porod. Nisem imela moči, da ga pogledam. Zdaj mi je na trenutke žal. Hrepenim po njem, sploh ne vem kaj naj z vso to ljubeznijo, ki jo imam pripravljeno zanj. Nikakor ne morem dojeti kaj se je zgodilo in da čez par mesecev ne bo otroškega joka v domu. Vsi me tolažijo, da sem mlada, da bova imela še otroke. Žive in zdrave. Ampak trenutno se mi misel na to upira. Sploh nihče ne razume strahu, ki ga doživljam ob vsem tem. Sprašujem se vse mogoče stvari. Ker bi prvič postala mama ogromno stvari sploh ne razumem. Strah me je, da naslednjega otroka ne bom imela tako rada, da bom vedno hrepenela po prvem. Vsi pravijo, da je to nemogoče. Globoko v sebi to vem, vem da je vsak otrok zgodba zase in vsakega imaš rad na svoj način, pa vendar se bojim. Vem, da je rana in bolečina še zelo sveža, vendar se iskreno bojim vsega. Od nosečnosti do poroda ali pa tega, da bi se zgodba ponovila. Sploh ne vem kaj naj naredim. Kakšen dan sem bolje in ne jokam in si mislim da bo šlo, potem pa me naslednji dan znova sesuje. Težko je in boli.. ne vem kako naprej?

Draga mamica angelčka,
iskreno sožalje. Ne bom ti lagala, da postane lažje, ker dejansko ne. Bolečina postane del tebe, z njo živiš, sprejmeš jo in živiš dalje, ker moraš. Od moje izgube je sedem mesecev in boli vsak dan, a vseeno živim naprej, se smejem, grem med ljudi … živim kot prej, čeprav z bolečino in s hudo izkušnjo, ker sem ostala brez prvorojenke. Ampak nisem izgubila upanja, lotila sem se preiskav svojega zdravja in kmalu poskusim ponovno,tokrat s srečnim koncem in polnim naročjem. Na začetku je pa res težko, a se bo ta bolečina omilila, boš videla. Proces žalovanja je proces z veliko začetnico. Traja in traja. Najprej žalost, sledi pa jeza, vsaj pri meni, jeza, da se mi je to zgodilo. Sedaj delam na tem, da se tega rešim.
VELIKO MOČI TI ŽELIM, RES VELIKO. Verjamem, da si podporne skupine na fb že našla. Žal nas je veliko preveč … 🙁 OBJEM.