Spoštovani,
mi lahko, lepo prosim, poveste, kdaj pravzaprav se pri otroku prvič pojavi t.i. ločitvena tesnoba? Ali se to nujno izraža z jokom ali pa se ločitvena tesnoba lahko izraža tudi samo z npr. zadržanim vedenjem? Ali je res, da večja ločitvena tesnoba pomeni bolj kakovosten odnos z mamo? Prosila bi vas tudi, da mi priporočite kakšno literaturo v zvezi s tem.
Pa še eno vprašanje: ali je otrok lahko enako navezan na mamo in očeta ali pa je nujno bolj navezan na enega od staršev – vsaj na začetku svojega življenja in seveda ob predpostavki, da oba dobro skrbita zanj?
Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor in vas lepo pozdravljam!

Pozdravljeni,

otrok se v najbolj zgodnjem obdobju simbiotično veže z mamo. Prihaja do zlivanja, kjer otrok še ni diferenciran in ne loči med seboj in mamo. Dobra simbioza, povezava z mamo je predpogoj za kasnejšo separacijo. Normalno je, da se otrok v tem obdobju sooča s tesnobo in nedvomno se to ne izraža samo z jokom, ampak lahko tudi z zadržanim vedenjem, agresijo ipd. To je razumljivo, saj otrok doživlja odsotnost matere kot morebitno smrt, saj ne razume, da mama, kljub temu da je ni v vidnem polju, še vedno obstaja.

Ločitvena tesnoba je normalni del otrokovega doživljanja, ko mu grozi “izguba” mame. Šele kasneje, ko otrok ponotranji konstantnost objekta, to otroku omogoča, da funkcionira ločeno od matere. Napetost in neugodje še vedno obstaja, vendar je znosno. V primeru, da otrokov razvoj poteka nemoteno, se ta faza zgodi okoli tretjega leta starosti.

Pomembno je, da dojenčka začutite, se z njim povežete in uglasite. Teorija tega ne more nadomestiti, vendar če vas zanima kaj več vam priporočam kakšno literaturo o teriji objektnih odnosov.

Načeloma je otrok v zgodnjem obdobju bolj navezan na mamo, kasneje pa ima tudi oče pomembno vlogo.

Lep pozdrav,

Spoštovani,
hvala lepa za odgovor. Pravzaprav vas vse to sprašujem zaradi naslednjega.
Sin bo kmalu dopolnil 13 mesecev in gre naslednji teden v vrtec. Ker se tudi mož precej ukvarja z njim, je do zdaj izgledalo, kot da je vsaj približno enako navezan na oba (mogoče malo bolj name). Zadnja dva tedna pa opažam spremembo, in sicer izgleda, kot da je bolj navezan na moža. Pred štirinajstimi dnevi sem se (po porodniškem dopustu) vrnila nazaj v službo. Prvi teden je bil s sinom mož, drugi teden pa smo sina zaupali v varstvo babici. Ko je bil z njim mož, je izgledalo, kot da me sploh ne pogreša. Samo en dan je baje po kosilu (ki ga ni hotel pojesti) hodil po stanovanju, s prstom kazal proti vratom in govoril »mam«. Ko sem odhajala v službo, mi je vedno veselo pomahal, ko sem se vrnila domov, pa nič posebnega – malo se je nasmehnil (ali pa tudi ne), potem pa, kot da mu je vseeno, da sem se vrnila. Zdaj, ko je v varstvu pri babici (pri nas doma), se do mene (mojih odhodov v službo in prihodov nazaj domov) obnaša enako, do moža pa je drugačen – ko odhaja v službo, mu veselo pomaha, ko se vrne domov, pa se ga zelo razveseli. Kaj menite o vsem tem?