Spoštovani,
mi lahko, lepo prosim, poveste, kdaj pravzaprav se pri otroku prvič pojavi t.i. ločitvena tesnoba? Ali se to nujno izraža z jokom ali pa se ločitvena tesnoba lahko izraža tudi samo z npr. zadržanim vedenjem? Ali je res, da večja ločitvena tesnoba pomeni bolj kakovosten odnos z mamo? Prosila bi vas tudi, da mi priporočite kakšno literaturo v zvezi s tem.
Pa še eno vprašanje: ali je otrok lahko enako navezan na mamo in očeta ali pa je nujno bolj navezan na enega od staršev – vsaj na začetku svojega življenja in seveda ob predpostavki, da oba dobro skrbita zanj?
Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor in vas lepo pozdravljam!

Spoštovana,

moje psihološko znanje (kamor sodi tudi fenomen “ločitvene tesnobe”) je bolj borno, zato tale forum ni pravi naslov za vaše vprašanje. Na splošno lahko napišem le, da je “tesnoba” zelo zlovešč opis za normalen proces “trganja” tesnih vezi med staršem in otroki, ko postajajo ti bolj samostojni (ali se to od njih pričakuje), še zlasti ob vstopu v vrtec ali šolo. Večina otrok jih res izraža z jokom, nekateri pa le z žalostjo, celo otopelostjo. Pri mnogih so težave čisto prehodne – še zlasti, če jih starši jemljejo kot nekaj normalnega v razvoju in dogodkom ne posvečajo pretirane pozornosti.

Po lastnih izkušnjah so otroci lahko enako kot na mamo navezani tudi na očeta – in pogrešajo ob ločitvi (tudi, če je kratkotrajna, nekaj ur) enako oba. Da bi bila “ločitvena tesnoba” povezana z bolj kakovostnim odnosom med mamo in otrokom, pa se mi zdi malo verjetno – in je po mojem (psihološko nestrokovnem) mnenju bolj znak patologije odnosov v družini.

Pozdrav,

Spoštovani,
hvala lepa za odgovor. Pravzaprav vas vse to sprašujem zaradi naslednjega.
Sin bo kmalu dopolnil 13 mesecev in gre naslednji teden v vrtec. Ker se tudi mož precej ukvarja z njim, je do zdaj izgledalo, kot da je vsaj približno enako navezan na oba (mogoče malo bolj name). Zadnja dva tedna pa opažam spremembo, in sicer izgleda, kot da je bolj navezan na moža. Pred štirinajstimi dnevi sem se (po porodniškem dopustu) vrnila nazaj v službo. Prvi teden je bil s sinom mož, drugi teden pa smo sina zaupali v varstvo babici. Ko je bil z njim mož, je izgledalo, kot da me sploh ne pogreša. Samo en dan je baje po kosilu (ki ga ni hotel pojesti) hodil po stanovanju, s prstom kazal proti vratom in govoril »mam«. Ko sem odhajala v službo, mi je vedno veselo pomahal, ko sem se vrnila domov, pa nič posebnega – malo se je nasmehnil (ali pa tudi ne), potem pa, kot da mu je vseeno, da sem se vrnila. Zdaj, ko je v varstvu pri babici (pri nas doma), se do mene (mojih odhodov v službo in prihodov nazaj domov) obnaša enako, do moža pa je drugačen – ko odhaja v službo, mu veselo pomaha, ko se vrne domov, pa se ga zelo razveseli. Kaj menite o vsem tem?

Spoštovana,

vaše pisanje me je “popeljalo” v preteklost, ko sem bila (slaba?) mama drugorojenemu sinu. Zelo zaželjeno službo sem namreč dobila pod pogojem, da pridem 4 mesece po porodu v službo. In je mož (kot eden prvih v Sloveniji) “vzel” porodniški dopust…

Nekje v starosti 8 mesecev se je začelo – ko sem jaz šla zjutraj v službo, mi je pomahal – in ko sem se vrnila domov popoldne, ni kazal nobene posebne vzhičenosti nad “mamico”.

Ko pa je odhajal na svoje 4 ure popoldanske službe mož (vzel je “polovični” porodniški dopust in bil z njim do leta in pol starosti), je še ob letu starosti predirljivo jokal in točil solze ter za možem klical “mami”. In ko se je vrnil domov, ni bilo veselju, vzhičenosti, objemanju ne konca ne kraja. Mene ni niti malo “šmirglal”…

Sedaj je “normalen” 27-letnik, ki ga z očetom še vedno veže posebna čustvena vez, saj se v vsem razumeta (in podpirata, tudi če gre za moje pojme za neumnosti).
O mojih stiskah ob tem, ko je moža dolgo klical mami, kot da me ni, pa se ne bi razpisala 🙂

Očitno nisem bila ne prva ne zadnja, ki jo je doletela ločitvena tesnoba. Predvsem lastna, ne otrokova…

Srečno,