Pozdravljeni,
mislim, da imam motnjo hranjenja, ampak nisem prepričana …
Sem odrasla in živim sama. Imam aspergerjev sindrom, ampak tako blago obliko, da sem dovolj samostojna in se smatra, da lahko poskrbim zase. Vendar se že nekaj časa sprašujem, če je to res …
Pogosto namreč pridem iz službe in čutim lakoto, vendar se mi sploh ne ljubi pripraviti hrane. Danes, npr. sem celo večnost cufala suhe liste z rože na balkonu in bila ob tem zverinsko lačna. Kot da me občutek lakote sploh ne moti … Potem se končno spravim zraven in si pripravim hrano. Se usedem k jedi, dam tri, štiri žlice v usta … in se mi ne da več. Sedim lačna pred polnim krožnikom hrane in se mi ne ljubi jest. Verjamem, da se sliši noro in tudi sama se takrat vprašam, kaj hudiča je narobe z mano. Vedno se moram prisiliti, da jem. Sicer sem za svojo višino normalno težka – ampak to odkar se res zavestno prisilim, da pojem tisto smotano kosilo.
Drugi problem je, da sem zelo hitro sita. Pojem pol kosa kruha in imam dovolj. Lahko se prisilim, da ga pojem celega do konca, ampak mi gre že na bruhanje. Če neham jesti ko sem sita, sem čez eno uro spet lačna. V službi to ne gre. Ko je malica, se je treba najest in potem dalje delat.
Vem, da k aspergerjevemu sindromu pogosto sodijo tudi motnje hranjenja – ampak navadno v smislu debelosti, pretiranega hranjenja. Jaz pa, kot da me občutek lakote ne moti, kot da mi je vseeno, če mi kruli po želodcu. Včasih (navadno čez vikend) se toliko časa ne spravim jest, da mi je potem že slabo od lakote – ko mi je enkrat slabo, pa sploh ni šans, da se spravim jest. Zdaj imam prav urnik, kdaj jesti, da do tega ne prihaja.
Je to motnja ali sem samo aspergerjevsko freaky? 🙂
Hvala za odgovor 🙂

Pozdravljeni,

Iz prebranega težko rečem ali je prisotna kakšna motnja ali ne. Vendar občutki, ki jih opisujete kažejo na to, da nekaj se dogaja.
Kakšna je vaša socialna mreža – imate stike z ljudmi v službi, izven službe – s prijatelji? O čem razmišljate, ko ste doma, ko zjutraj vstanete, ko greste spat?
Vaš odnos in misli okoli hrane bi lahko bili tudi znak česa drugega (kakšne stiske, ki jo doživljate), kar pa ne bi upala ugibati s tako malo podatkov kot jih imam.
Bi pa vam predlagala sledeče: Skušajte si organizirati nek ritem hrane v naprej (jedilnik). Ali, če imate možnost jesti kosilo kje zunaj, da je že pripravljeno. Če že dolgo časa spuščate obroke, se telo navadi na malo hrane in potem želodec ne more obdržati večjih količin hrane v sebi. Postopoma skušajte večati obroke, da boste navadili želodec na običajne količine. Jejte po večkrat na dan, tudi 6-7x, če pojeste manj. Telo začuti lakoto hitro, ker ne vnesete dovolj hrane. Več obrokov lahko pomaga pri tem.
Dobro bi bilo, da imate pri sebi kakšno sadje, ki ga lahko hitreje pojeste – npr. v službi (banano, ali oreške, jabolko, ali kakšno hranilno tablico – sadje lahko tudi že doma narežete na krhlje in jih vzamete s seboj v posodici). Lahko tudi kaj drugega, kar lahko spravite npr. v žep delovne obleke in potem vmes med delom pojeste.
Kar se tiče občutkov, ki jih ob hrani doživljate bi bilo dobro, da bi o njih spregovorili s psihologom ali kom drugim. Osebnega zdravnika lahko prosite za napotnico in pri njem potem preverite ali potrebujete kakšno dodatno pomoč in kaj vam predlaga.
Dobro je, da se zavedate tega kar se vam dogaja, da ste to opazili in si upali priznati. Stvari se lahko obrnejo na bolje. Poiščite si pomoč.

vse dobro,

Tatjana

Živijo,
hvala za hiter odgovor.

Da na kratko odgovorim na vaše pomisleke: socialna mreža – je skoraj nimam. V službi vedo, da sem samotarka in se izogibam družbe, ko pridem domov navadno kaj berem. Ven ne hodim. Moje razmišljanje kadar me ne okupirajo druge (službene, eksistencialne) misli se navadno vrti okoli knjige, ki jo trenutno berem, ali pa pobegnem v svoj domišljijski svet (to je baje zarad aspergerja). O hrani ne razmišljam nikoli, še ko se moram spravit k pripravi, mi je odveč. Včasih krompir lupim v sobi, da zraven gledam film na računalniku. Tudi jem vedno v sobi, da lahko zraven gledam film ali berem. Sedet in jest in ne počet nič drugega ne zmorem, se takoj naveličam.

Jesti zunaj je problematično iz dveh vidikov: je drago, poleg tega pa pojem samo pol porcije, ker več ne morem spravit vase.

V službi imam vedno v žepu kakšno Frutabelo, pa pri malici si vzamem banano za potem. Sodelavkam gre na živce, ker se jim zdi, da ves čas jem, pa sem vseeno tako suha.

S psihologinjo se občasno dobim zaradi aspergerja, mogoče ji lahko omenim še to v zvezi s hrano. A veste, da sem pravzaprav že pomislila na to, pa sem si rekla: eh, kaj ma psiholog veze z želodcem :))) No, ampak če tako menite, se bom pogovorila.

Iskrena hvala in lep pozdrav! 🙂

Pozdravljena,

super, da že obiskujete psihologinjo in kar pri njej odprite to temo. V sporočilu zgoraj ste napisali, da se vam pogovor glede hrane ni zdel primeren zanjo. Lahko se sicer zgodi, da bi bile težave fizičnega izvora in povezane z želodcem. Ne bi bilo slabo, če greste do osebnega zdravnika, da naredi kakšno preiskavo krvi in izloči najpogostejše težave (npr. s ščitnico, slabokrvnost zaradi načina prehranjevanja,ipd.). Vendar ritem življenja kot ga opisujete lahko tudi vpliva na težave, ki jih navajate. S psihologinjo lahko podrobneje raziščeta kaj je v ozadju in kako bi se lahko lotili tega problema. Do takrat pa nič hudega, če jeste hrano ob televiziji ali medtem ko berete knjigo. Važno je, da sploh kaj pojeste.
Želim vam vse dobro.

Lep pozdrav,

Tatjana