Najdi forum

Travme 18.mesečnega malčka

Pozdravljeni.

Prosila bi Vas za nasvet, kako pomagati 18.mesečnemu “prebroditi” travmo?

Zakaj pravzaprav gre?
Nedavno je mali raziskovalec med igro ob reki padel (mimo njega je skočil domači kuža in ga podrl na tla) in priletel na železno konstrukcijo, pričemer je vsaj sprva izgledalo, da je utrpel težje poškodbe glave, saj je na špic priletel naravnost na zadnji del glave. Na srečo je bila počena “samo” lobanja, možgani pa ostali nepoškodovani. Mali pa je zelo hitro okreval, saj je že 2. dan po dogodku tudi sam sedel in tudi že vstal. Med 14. dnevnim hospitaliziranjem nisem opazila, da bi malega to kaj preveč bremenilo. Saj je spal tudi ponoči, če ga niso zvoki drugih otrok zbudili. Tudi ponoči, sem bila ob njem. Edina stvar katera mi je bila zanimiva je, da je sam “povedal”: apa (=padel) in ajsi (=bolečina) ter pokazal na mesto, kjer je imel predrto glavo. Tudi obliža ni vlekel dol, niti tiste kapice, ki drži povoje. Skratka, med hospitaliziranjem nisem opazila nič takega, zakar bi že tam prosila za psihološko pomoč.

Že ko smo prišli domov, ko sem ga približala kužu, je rinil k meni nazaj na roke. (To sem naredila zaoba, tako za malega kot za kuža, da bi vedela, da je vse ok.) Nisem ga silila in ga takoj dvignila gor in se oddaljila od kuža. Potem je bilo ok.

Najbolj presenečena pa sem bila 2 dni nazaj, ko smo na cesti srečala spuščenega psa (lastnik je bil zraven) vendar je mali spet rinil k meni na roke, tako da sem ga spet takoj dvignila, potem pa ni želel več iti sam naprej in je želel da ga nesem, čeprav je kuža že odšel naprej. (Najverjetneje sem tu naredila napako, ker sem vztrajala pri tem da gre sam in je pri tem bil hudi jok, čeprav je najverjetneje rabil samo 100% varnost???).

Ponoči se zbuja obnormalno veliko… Kadar prosi za pit (ama ama), ni problem, popije vodo in se uleže in spi naprej… Velikokrat pa se zgodi da med spanjem jamra (kot da bi jokal) – takrat ga pustim v njegovi posteljici, saj ni zbujen in se sam pomiri, edino, če traja malo dlje dam mojo roko na njega in se v trenutku pomiri. Odkra pa smo doma, še ni bilo noči, da bi prespal cello noč v svoji posteljici. Sredi noči, začne panično klicat mama, mama… Tako da ga vzamem k sebi. In spi pri nama z možem. Tudi tu jamra in se premetava. Posteljico imamo na moji strani postelje.

Zanimivo mi je tudi podnevi, da me kar iznenada začne klicat, četudi sem v njegovi bližini, njegovem vidnem polju…

(Na srečo) sem doma z njim, tako da sva veliko skupaj… In ne vem, kaj naj storim…

Seveda se z možem o celotni zadevi veliko pogovarjava, tudi nama je ta dogodek pustil pečat, najverjetneje za vse življenje, saj bi lahko izgubila otroka. Na srečo, ga nisva in je v fizičnem smislu vse ok. Bojim pa se, da psihična slika precej drugačna. Če je bil mali prej zelo korajžen, je sedaj precej manj… Če smo mu prej že “veliko zaupali” (tudi iz klanca je lahko šel sam), mu sedaj tišimo vedno roko, ga niti za hip ne upamo izpustiti iz oči… Kar gre meni kar precej na živce, ampak grem težko iz svoje kože…

Že v naprej hvala za pomoč…

Petra

Lepo pozdravljeni!

Verjamem, da je nesreča vsakemu izmed vas pustila določene posledice. Pomembno je, da se ne bojite, čeprav je to težko. Zaradi dogodka, ste sedaj malce anksiozni in povsod vidite nevarnosti. Hkrati pa je tu še otrok, v katerem se je prav tako zasidral strah.

Poskušajte biti močni in presoditi, kdaj je nevarnost realna. V kolikor boste otroka zelo omejili zaradi strahu, bo to pustilo na njemu dodatne posledice. Poskušajte mu počasi pokazati in tudi povedati da je sicer potrebno biti previden, do živali, hoji…karkoli, vendar da je padec lahko popolnoma človeška stvar in da ne smemo iti “v svet” s strahom.

Prav je tudi, da ga kljub vsemu spodbujate k samostojnosti…tudi če ga je strah. Vi mu to pokažite in povejte. Skozi vaša dejanja in spodbudo mu boste najlažje pomagali pri krepitvi samopodobe in premagovanju strahu.

Morda ne bi bilo slabo, da se vključite v psihoterapevtski proces ali vsaj enkratni obisk, da se lahko malce bolj poglobljeno pogovorite in izrazite svoja občutja, da se ne bi otrdili.

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

New Report

Close