Ali so osebe z MOM s strani terapevtov oz. psihiatrov seznanjene s svojo diagnozo?
To sprašujem zato, ker je sedaj že bivša terapevtka moje drage MORALA vedeti, za kaj gre, pa ni MOM omenila nikomur od naju.

Moja hodi na terapije pa mi je že na začetku povedala, da ji je dejal da nima MOM…ker pa vem da psihoterapevt ne more podati diagnoze mi pač ne preostane drugega da verjamem samemu sebi. Naj delata na tem kar pač delata jaz bom pa zase poskrbel…

V bistvu me zanima, kakšna je praksa na tem področju, ali se osebo seznani z diagnozo ali je bolje, da ne vedo zanjo.
Pa tudi terapevti znajo biti svojega denarja vredni. Včasih se mi zdi, da se gre ta posel lahko čisto vsak. Saj nekateri so itak na pol šlogarji in tega tudi ne skrivajo. Na primer terapijo izvajajo glede na nebesno znamenje pacienta. Malo sem zašel s teme…

No, zavedati se moraš, da je izobraževanje terapevtov tudi dober biznis in da šolanje lahko ponudi tako rekoč vsak, tako kot razne višje- in visokošolske programe. Nekateri so res dvomljive kakovosti in jih delodajalci niti ne jemljejo resno.

Če vprašaš mene, oseba z mom rabi psihiatra, ki pozna to motnjo, ne pa terapevta, s katerim se pogovarja.

Tako kot pri telesnih boleznih bi tudi pri psihičnih težavah za diagnozo prvi smel izvedeti pacient oz. bolnik, če je opravilno sposoben. Se ti zdi, da bi to lahko bilo slabo? Veliko ljudi začuti olajšanje, ko izvedo, kaj jim je in kako je mogoče pojasniti njihovo obnašanje. Čeprav imam jaz pri mnogih zapisih tukaj gor občutek, da ne gre za mejno motnjo, temveč narcisistično. Kar recimo “pogrešam” in mislim, da ni nihče izpostavil, so samopoškodbe, ki so za mejne zelo značilne.

Diagnosticiranje mom je stvar psihiatra, ne terapevta, četudi dober terapevt lahko to prepozna. Težava je v tem, da tudi mnogi psihiatri ; kaj šele terapevti o MOm ne vedo kaj dosti in so ti ljudje pogosto napačno diagnosticirani ( pogosto jih diagnosticirajo kot bipolarce, depresivce, anksiozneže). MOM je v svetu v zadnjih 15 letih najbolj raziskana osebnostna motnja in o njej se res veliko ve ( tudi javnost) žal pa pri nas mnogo t i strokovnjakov potem, ko zapusti šolanje ne sledi več, kaj se dogaja po svetu, saj so večinoma prepričani, da jim je vse jasno.

Do prve knjige o tem ( Ne stopajte več po prstih) , tega foruma in v bistvu zahteve in prepoznavanje javnosti o osebnostnih motnjah je zelo malo strokovnjakov in še manj ljudi o tem sploh kaj vedelo. Danes se sicer z osebnostnimi motnjami obkladajo že na sodiščih, kar pa še ne pomeni, da je ob vedenju, da to je, storkovnega znanja kaj dosti več. MOM ( in osebnostne motnje) ni tako zelo preprosto prepoznati in z njim delati, saj na primer v tujinii velja, da je za vsakega strokovnjaka, ki dela z MOM dobro, da ima pri tem supervizorja, da ga momster ne pelje naokoli.

Strokovnjaki ( pa naj bo psihiater ali terapevt) imajo različno mnenje ali pacientu povedati za diagnozo ali ne in zato ubrajo različne poti. V vsakem primeru pa niso dolžni nikomur drugemu povedati za diagnozo, razen če njihov pacient to dovoli.

Moje izkušnje s tem so, da četudi so klientu povedali, da ima MOM ta svojcem ni povedal ali pa diagnozo izkoristil za to, da je še lažje upravičeval svoje vedenje in se mu ni bilo potrebno spremeniti.Tudi če je momster vedel za diganozo to ni spremenilo ničesar ( razen v slabo stran). Edino, kar jih je premknilo je bil strah, da bodo izgubili nekaj, kar jim res pomeni veliko. IN še potem je volja po spremembah trajala le toliko časa, dokler je bila grožnja pred izgubo prisotna.

Tudi terapije za njih ne zaležejo tiste, ki delajo na poglabljanju vase ( npr psihoanaliza, družiniska terapija…) temveč bolj tiste, ki se zgolj ukvarjajo s korigiranjem vedenja, da lahko funkcionirajo v družbi ( npr kognitivna terapija)

GittaAna

Mal alergična,

Glede na samo naravo motnje sem predvideval, da bi seznanitev momsterja z diagnozo znala težave povečati. To je omenila tudi GittaAna.
Glede samopoškodb – obstajajo momsterji, ki agresijo obračajo nase in taki, ki agresijo usmerjajo na okolico. Ti drugi so tisti, ki naredijo pekel svojcem. Tudi na tem forumu so taki omenjani v večini primerov. Tisti prvi so bolj na forumu, ki je namenjen osebam z MOM.

Ne, obnašajo se točno tako kot “vaši” momsterji, samo da za nameček še poškodujejo sami sebe.

Še glede diagnoze: zdravnik je dolžan diagnozo povedati bolniku. Pri nas je neka zgrešena praksa, da o tem, ali bo bolnik izvedel za diagnozo, včasih odločajo svojci … Ne poznam sicer zdravniškega kodeksa, ampak mislim, da je to v nasprotju z njim.
Psihiatrične diagnoze ne bi smele biti izjema. Kaj bolnik naredi s svojo diagnozo, je njegov problem. Tudi navadni bolniki včasih svojo bolezen izkoriščajo za izgovor za marsikaj, namesto da bi naredili kaj dobrega zase. Sicer pa, če živiš z momsterjem in se ni pripravljen spremeniti, potem je čisto vseeno, če ti tu pa tam kot izgovor za svoje vedenje pač servira motnjo namesto da ti zabrusi, da si ti čuden in nenormalen. Kaj meniš?