Pozdravljeni,
Saj ne vem, če pišem na pravi forum. Stara sem 39 let in še vedno živim pri starših. Sama nikoli nisem imela nobene zveze in logično tudi otrok ne. Tudi prijateljev nimam, imam pa enega brata, ki pa nimava skoraj nič stikov. Tako so mi preostali samo še starši, ki pa sta stara 71 in 67 let. Pri tem, pa se začnejo problemi. Razumljivo, ker nimam nobenega se potepam okoli večinoma z starši. Ponavadi se začnejo problemi, ko se kam odpravljamo. Enostavno nočeta ali ne moreta sprejeti, da jaz nekam z njimi nočem iti. Včasih se enostavno jih naveličam, ker sta že v letih in me je nekak že sram, da hodim z njima po svetu. Ponavadi me že dan prej vprašata, če grem zraven in že takoj jima povem jasno in glasno, da ne grem. Mami to ni dovolj in me vpraša še trikrat isto, oče pa doda se bo že sama odločla. Ko pride drugo jutro očetu spet ne da mira in me celo jutro sprašuje, če grem zraven in, ker mi počasi gre že vse na živce jih iz principa zavrnem. To jima povem direktno v obraz in ker očetu ni všeč me pošlje celo oprostite izrazu v p.m. To sem opisala le eno situacijo, je pa takih podobnih zadev še več, ki se ponavljajo po istem kopitu. Seveda mama vedno potegne z očetom, celo ponavlja za njim in daje to meni, kar je on prizadejal njej, pa si ne upa reagirati. Sedaj pa nevem ali ravnam prav ali se mi dozdeva, da me mama res izrablja za bran očetu tako kot je že ugotovil psihoterapevt prejšnja leta? Moram še dodati, da ko sem bila v letih, ko se ponavadi spoznavajo punce s fanti, mi je mama to vedno nekak preprečla, da bi nekoga imela. Razumljivo, da tega ne prizna. Ali pa je oče kratkomalo pozabljiv oziroma dementen in ali je možno, da bi čez pol ure pozabil, da me je že vprašal prej dvakrat v eni uri? Odselit pa se žal ne morem, ker sem brez službe. Ali se še sploh da tu kaj pomagati? Občutek imam, da se mama noče sprijazniti niti s tem, da se z očetom res kaj dogaja in se rajši skriva v veri in tudi nas izsiljuje z molitvami in podobno.

Lepo pozdravljeni!

Čemu sta starša do vas razvila tako odvisniški odnos? Vaša pravica je, da se v življenju odločate po svoje, brez občutkov krivde. Kaj se je dogajalo v vašem otroštvu?
Ali starša nikoli nista imela svojega okolja? Vas sta dobesedno “zasužnila”. Prav je, da poslušate svoje občutke, v kolikor vam do nečesa ni, imate pravico tako čutiti…

Poskušajte si najti svoje okolje, kjer koli….pojdite v naravo in poskušajte biti v stiku s seboj.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]