Pozdravljeni
Kot v naslovu, se pocutim tako. Enostavno ne znam presoditi kako naprej. Za mano je izjemno obdobje. Pred dvemi leti sva se odtujila s partnerjem in se odlocila, da ziviva vsak zase, jaz z otroci. sama sem spoznala nekoga drugega. Ceprav je na zacetku bil moz oresenecen, pa se je nekako sprijaznil. Novi partner pa je po zacetnem zanosu zacel kazati svoj pravi jaz, sama pa zaradi slepe zaljubljenosti nisem kaj ukrepala in se trenutno pocutim kot ujeta v mrezi iz katere ne znam ven. Vmes se nama je zgodila se nenacrtovana nosecnost, ki ga je totalno sokirala in ceprav sam nima otrok in ni vezan, sem skozi to izkusno spoznala bridko resnico o njem. Vem, da moski reagirajo kot reagirajo, pa vendar, mi je povedal, da me pac ne vidi kot nekoga za zivljenje in podobno, da se otrok mora spoceti v nekem zakonskem razmerju, itd… Kako me je to pretreslo, je verjetno jasno, nato se je zgodil SS in sama sem ostala v cistem apaticnem pocutju. Cisto me je pretreslo vse skupaj, custveno pobralo, on pa ni imel niti tega, da se pogovoriva kot je potrebno. Zal je cez nekaj casa prisel nazaj, v vsej svoji milini in lepoti. Vem, sem nasedla in se pognala spet v enak kolotoc, on pa nazaj v svoje tire, po evforiji romantike. Dejansko je in ni. Tudi sluzba kot taka ni dajala rezultate, ki bi jih morala in sem se znasla v financnem kaosu. Nato se je vrnil moz, ki sicer kljub svojem zivljenju se vedno trdi, da me ima rad in bi poskusil znova.Vendar jaz ne cutim popolnoma nic, kot prijatlj in pogovor je super, custev ni vec. Mislim pa, da nima smisla se podati na pot, kjer vem, da neke ljubezni enostavno ni. z moje strani. In vmes se je zgodil se incident, ko je v navalu jeze skocil name in me pritisnil ob tla, kar mi je pustilo modrice. Od soka, ki sem ga dozivela, spoznanju, da je lahko tudi taksen, sem se pocutila popolnoma ne varno v blizini. Ampak nikakor se ne morem odlociti za dokoncen korak locitve. On ima sicer tudi obcasne izpade in me ponizuje in da je vse moja krivda, da je kot je in da sedaj naj pac zivim kot vem in znam.
In kaj je tezava.. v vsem, enostavno ne znam ven, pri vsej moji pozitivni energiji, sem na tocki,kjer ne vem kaj naj naredim. Financni kaos, labilen bivsi moz, nezanesljivi partner- ce ga sploh lahko tako oznacim, otroci, delno osnovnosolski, eden se vrtec, sama za vse, ..enostavno ne vem kako naprej. Vcasih pogledam slike, iz preteklosti, pa se sprasujem, kje je ta nasmeh na moje obrazu.. Vcasih zajocem, pred leti sem imela tudi panicne napade, vendar sem nekako uspela resiti vsaj glavni vzrok, globokega obcutja nesrecnosti, kjer sem bila. Trenutno pa se pocutim manjvredno, nesamozavestno, necenjeno, neprivlacno, mrtvo v sebi, brez energije itd.. Najhuje pa je stanje, ki me spremlja nekaj casa ze..obcutek neprisotnosti v prostoru, izcrpanosti.. vem in zavedam se, da je to posledica nezadovoljstva, vendar jaz ne vem kako zaceti..ali kaj je prav..Naj se omenim, da mi je pred leti- 6- umrl otrok, zato me je se toliko bolj prizadel ss . Ob smrti pa sem bila dejansko sama, partner se je zaprl vase, jaz pa sem globoko zakopala svojo zalost in obcutke.
In nasploh se mi zdi, da vsi odhajajo od mene.

Upam, da nisem rpevec zmedena v pisanju.

Lep pozdrav

Lepo pozdravljeni!

Naj vam najprej povem, da vas razumem… Občutek imam, da imate v življenju problem s postavljanjem meja pri drugih, sploh najbližnjim.
Kdaj se je anksioznost prvič pojavila in kaj se je do takrat dogajalo v vašem življenju?
Od kod vsa nesigurnost vase? Kakšen je bil vaš odnos z mamo, očetom?

Kaj vam pomeni partnerski odnos in kako si ga predstavljate?

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]