Dolgo let se nisem zmenila za novoletne obljube, to je bilo nekaj, kar jaz ne počnem. No letos je bilo drugače. Prvič me je prešinila notranja želja, da si zadam novoletno obljubo. In kadar nekaj začutim v srcu, takrat vem, da je čas, da to realiziram. Obljuba, ki sem si jo postavila, je bila ta, da bom vsak dan v letošnjem letu naredila nekaj, kar je izven mojih okvirjev običajnega delovanja. Kar pomeni, da naredim nekaj, česar me je strah ali nekaj, kar mi je zoprno ali nekaj novega. Tako, da počasi širim okvirje svojega delovanja – širim svoje območje udobja, varnosti. Ta dejanja so včasih malenkosti, kot je na primer ta, da grem domov po drugi poti kot običajno, pokličem nekoga, ki ga že zeloooo dolgo nisem, skuham neko novo jed, bolj izražam svoje mnenje, …do velikih stvari kot je pospravilo kleti. In moram reči, da je občutek zelo dober. Saj veste tisto, z majhnimi koraki daleč prideš. Po priporočilu prijateljice, pa sem se odločila, da bom vsak dan naredila tudi neko dobro delo. Pri tem mi zelo pomaga okoliščina, da se v službo vozim z avtomobilom in to po naseljih, kjer pešci čakajo, da jim bo »končno« nekdo ustavil. Sreča je v drobnih stvareh.

Mislim, da so majhni koraki, ki pa jih redno “delamo”, tudi edini “ekološki” način k trajni spremembi na bolje (boljšemu počutju, večji veri vase, zadovosljstvu..). Zelo všeč mi je bila ena prispodoba, ki jo je uporabila gospa, ki jo zelo cenim zaradi njene modrosti : “Predstavljaj si, da se pelješ z avtom po ravni cesti. Volan zasukaš samo rahlo, rahlo v levo/desno, skoraj neopazno. Kam te ta droben zasuk pripelje čez nekaj sto metrov? Na povsem drugo mesto, kot če tega zasuka ne bi bilo. ” Pravzaprav velikih osebnostnih sprememb sploh ne moremo na hitro izpeljati, lahko se zgolj slepimo. Majhni, a redni koraki pa nas globoko in trajno spreminjajo.
Narediti vsak dan nekaj novega, drugačnega, predvsem takega, kar si želim, pa si še nikoli nisem upala/dovolila/ privoščila….je tudi ena mojih odločitev (pa me pogosto nese moja pomanjkljiva samodisciplina….kar “pozabim”, da si želim dnevno bogatiti življenje)

Lep pozdrav gospa,
kako dobro prispodoba, zelo nazorna in resnična. Hvala, ker ste jo delili z nami. Tako kot modro pravite o majhnih korakih, se lahko ta filozofija prestavi tudi na področje samodiscipline. Jasno si postaviti namen in cilj novosti, ki se bo na novo uvajala v življenje, in se nato z majhnimi koraki učiti samodiscipline. Najbolj spodbudno je, če se samodisciplino učimo z aktivnostjo, ki nam je res pri srcu, saj tako bo naša motivacija večja. Potem pa je pomembno, da si postavimo najprej manjše cilje: da bomo to, za kar smo se odločili, da na novo uvedemo v svoje življenje, v enem tednu naredili, (prilagodimo sebi) 3-krat, 4-krat, mogoče celo 5-krat. Pomembno je, da smo prijazni s seboj in se spodbujamo in se ne obremenjujemo, če nam ne uspe. Se mi zdi, da je najbolj pomembno, da ne vržemo »puške v koruzo«, če nam ne uspe doseči zastavljenega cilja v prvo, drugo… Če v nam ni uspelo v prvem tednu, nam bo v drugem ali tretjem ali…. mogoče malce znižamo pogostost, pomembno je, da se osredotočamo na uspehe in negujemo pozitivni odnos do sebe.
Ravno zadnjič mi je prijatelj dejal, da me vidi kot osebo, ki je vztrajna. Prva moja misel je bila: »Jaz pa vztrajna?« Druga misel, tik za njo pa je bila. »O pa sem res.« Nekje vmes v teh letih, sem se jo naučila. Ja res je, marsikaj mi ne uspe prvič, ne uspe mi drugič,….ampak se kar trudim in uspe mi tretjič, mogoče četrtič. Če pa se vmes premislim in vidim, da stvar ni več smiselna zame, tudi v redu. Če ne drugega, se učimo vztrajnosti in če le hočemo videti, vidimo, da nas življenje iz vsake izkušnje, še tako slabe, nauči nekaj zelo plemenitega.
Opažam, da je zelo razširjen strah pred življenjem, pred biti živ in živeti v pravem pomenu besede. Da je veliko lažje, navidezno varneje, životariti, iskati povprečje, skrivati svojo individualnost. Porazi so pa še posebej nekaj strašnega, celo katastrofalnega za večino ljudi. Res je, živimo v družbi, kjer imajo porazi velikokrat močan negativen pečat. Kolikokrat se sliši: »A to ti ni uspelo? Ja saj to je pa čisto lahko!..« in podobne izjave. Samo na taka vprašanja lahko odgovorimo: »Ja tebi je lahko to, meni pa ni. A ni pogumno, da se kljub temu trudim in vzrajam?«
Trud je vsekakor premalo cenjen in veliko preveč poudarka je na cilju. A to lahko spremenimo, vsak pri sebi, da začnemo ceniti svoj trud in trud drugih ljudi. 🙂