Ne vem kako naj sploh začnem.

Stara sem 20 let.

Vse se je začelo z ločitvijo mojih staršev. V otroštvu sta se starša veliko kregala in za vse skupaj je bila kriva tudi babica, (očetova mama), ker se je za vse vtikala v naš družinski odnos. Starša sta se ločila ko sem bila stara 16 let. Ta čas sem obiskovala tudi psihologa, saj sem hitro ponorela in izgubila nadzor nad svojim vedenjem. Z ločitvijo staršev sem se odločila da bom živela z mamo. Preselile sva se stran od očeta. Želala sem si da bi si uredile dom in skupaj zaživele na novo saj sem neko zavetje vedno iskala pri mami. A z mami sva se kar naprej selile, saj je bilo vedno malo denarja in je bilo težko pri najemnini. Preselile sva se 3 in nato še enkrat na dolenjsko, kjer sva se preselile v vikend ki ni imel niti kopalnice. Ta vikend ji je dal nek moški, ki ga je spoznala. Tuširat sem se hosila na Petrol, zvečer in ponoči pa sem spala pri 3 do 5 stopinjah celzija saj ni bilo ogrevanja po vikendu. Mami je bila malo doma z očetom pa nisem imela stikov. Tudi ni mi vleklo tja saj kljub temu a sem bila stara 16 let nisem smela imeti prijateljic ali družbe. A vse skupaj sem pri mami še potrpela, vendar ko je začela postajati njena zveza z tipom resnejša se je zapletlo. Tisti tip mi je prepovedal, da bi še živela tam. Mami je na koncu vstrajala naj grem na svoje kakor in znam.
Šla sem v podnajemniško stanovanje in porabila vse prihranke. Bilo mi je težko. Nato pa sem spoznala nekega fanta, ki mi je pomagal toliko, da sem se preselila k njemu. Na žačetku mi je bilo zelo lepo, lepo svaa se razumela, tudi z njegovimi starši. Fant je bil zaposlen in po cca enem letu je izgubil službo. Tudi pri njemu so začeli starši za vse kriviti mene. Postajalo je vedno huje. Zato sva se s fantom preselila na svoje. Si ustvarila svoje življenje. Jaz sem hodila ta čas še v srednjo šolo.
Sedaj sva skupaj 2 leti.
Tudi stike z očetom sem popravila in ga redno obiskujem problem pa je v tem, da ne želim živeti pri očetu saj sem tam depresivna, ker mi ukazujejo v vsaki stvari. nesmem to ne ono čeprav imam 20 let in svoje žiljenje. Če svoje babice, očetove mame, redno ne kličem vsak dan je oče jezen name. Počasi mi to preseda. Obremenjujem se vsak dan. Zahtevajo da vsak vikend priden k njemu za dva dni in ko bo konec šole s fantom živim tam. Če rečem da ne želim in se želim pogovoriti začnejo vpiti name, da sem ničvredna in tudi za ločitev staršev krivijo mene.

Kaj naj naredim. Nimam nobene ljubeče podpore staršev. Tudi prijateljic nimam. Nobenega za pogovor. Kako naj očetu dopovem da ne morem oz nočem živeti pri njemu. Da ne morem vsak dan klicat babice, ker me nadira po telefonu. Oče me redkokdaj pokliče sam od sebe.

Z psiho sem na koncu. velikokrat se vprašam zakaj sploh živim, v čem je smisel. Vedno huje je.

Kaj naj??? Kaj????

Pozdravljena,

vidim, da preživljate težke trenutke. Veliko zmedenosti ste preživljali že v mladostništvu s stalnimi selitvami, ločitvijo staršev, z življenjem v nemogočih razmerah itd. Iskali ste zavetje pri mami, ki pa vam ga ni nudila. Ko ste bili v stiski, ste spoznali fanta, ki vam je pomagal.

Kolikor slišim, vam ni prijetno pri očetu, saj se do vas ne vedejo dostojno in tudi babice ne želite klicati vsak dan, saj vas nadira. S tem se obremenjujete vsak dan. Sprašujete kako bi očetu dopovedali, da ne morete oz. nočete živeti pri njemu. Ali je pomembno, da njemu dopoveste? Ali vam je pomembno, da se on strinja z vašo odločitvijo? Kolikor slišim, nima posluha za vaše počutje in vas ne razume. Podobno velja za babico. Če si je ne želite slišati, čemu bi jo klicali? Kakšna je vaša želja?

Skušajte poskrbeti zase in poslušati sebe. Pravite, da nimate nobenega za pogovor. Kaj pa vaš partner? Mu lahko zaupate svoje težave? Predlagam vam, da poizkusite poiskati tudi psihoterapevtsko pomoč, v primeru pa, da boste čutili samopoškodovalne težnje, pa nemudoma poiščite zdravniško pomoč.

Lep pozdrav,