Pozdravljeni!

Stara sem malce čez 20 let, imam službo, sem samska, v redu situirana. Nimam nikakršnih večjih travm. Ampak se ne počutim dobro. Zdi se mi, da se meni godi veliko slabše kot drugim. Da imajo drugi veliko večjo srečo kot jo imam jaz. Da so drugi veliko lepši, pametnejši, nadarjeni. Mama mi pravi da naj bom srečna, da imam v teh časih službo in lastno stanovanje, da imam za jesti in obleči ter da sem zdrava, jaz pa se ne morem strinjati z njo. Žalosti me, da sem tako siva, neopazna, da ne znam niti peti, niti igrati, nisem špornica da me nikdar ne bodo občudovali, da bom umrla čisto nepomembna. Ali ima še kdo take občutke?

Pozdravljena,

veš na kaj sem pomislila, ko serm prebrala naslov, ki si si ga izbrala? Da imamo včasih preveč vsega, pa potem ne znamo ceniti to kar imamo. Bi se kar strinjala s tvojo mamo, da bi ti oz. ti kdo zavida, to kar imaš. Verjamem, da prvi hip težko verjameš. Toda predstavljal si nekoga, ki že eno leto obupno išče zaposlitev, trudi se na vse pretega, pa jo ne dobi. Včasih je dovolj, da se zavedamo, kaj vse imamo, že to, da si v mislih predstavljamo, da nam zdravnik pove, da imamo hudo neozdravljivo bolezen in da nam je ostalo le še nekaj mesecev življenja. Če se znamo dobro vživeti v namišljeno situacijo, nam hitro postanejo pravi dar čisto drobne stvari, ki jih drugače jemljemo popolnoma za samoumevne, kot npr. sedeti na toplem soncu, poslušati petje ptic in gledati čudovito obzorje. Predstavljaj si, da tega ne bi nikdar več mogla doživeti. Pa stvari, ki jih rada počneš. Ja dokler imamo tega v obilju po navadi ne znamo ceniti, takoj, ko pa izgubimo, si pa želimo to isto stvar. Poglej, saj vem, da situacija v državi ni rožnata, toda kako malo ljudi je šlo voliti, čeprav so bili na volilni listi navedeni tudi čisto novi ljudje. Če bi tem istim ljudem, ki sedaj pravijo, da je brez veze iti volit, vzeli volilno pravico, a misliš, da se ne bi razburjali, protestirali in bi se naenkrat zavedli, kako radi bi sami tudi volili? In kaj bi čakali na drastične zasuke v življenju raje se sami naučimo ceniti to kar imamo, ker vedno kaj imamo.
Tako da primerjati se z drugimi, ne vem koliko je to smiselno. Vedno obstajajo ljudje, ki imajo nečesa več kot mi in tisti, ki imajo manj kot mi.
Rodimo se z različnim namenom, smislom, poslanstvom, imamo različne talente. Tisti, ki ima npr. glasbeni talent, mu ni običajno prvi namen biti slaven ampak deliti svoj talent z drugimi, posledično pa postane slaven.
Ali slava prinese srečo, izpopolnjenost? Nikakor ne. Včasih še več težav. Če sam sebe nimaš rad, potem ves čas potrebuješ odobravanja drugih. Če pa se naučiš imeti sam sebe rad, kljub temu, da nisi slaven, sploh ne potrebuješ slave. Potrebno je razmišljati s svojo glavo in čutiti s svojim srcem in iskati srečo znotraj sebe. Še bolje pa je, da začnemo razmišljati, kako lahko osrečimo nekoga drugega. Saj je nekaj najbolj radostnega, če nekoga osrečimo, čisto iz srca brez kakršnega koli skritega namena in naše življenje dobi velik smisel. Vsak ima v sebi talent, kako lahko osreči druge. Poskusi ga odkriti in deliti. Kaj pa veš kakšne zaklade nosiš v sebi.