Zdravo Miha,
Stara sem 35 let in se trenutno soočam z veliko krizo, ki je posledica dolgotrajne brezposelnosti in nekako sumim, da morda tudi zaradi opustitve kajenja. Ne kadim že sedmi mesec. Z anksioznostjo se soočam že od svojega 20 leta, vselej ob stresnih dogodkih. Zdravil nisem nikoli jemala. Trenutno sem v stanju totalnega obupa, nemoči, ankisoznih stanj (panični napadi, nevroza, rahli živci, notranji nemir, občasna nespečnost ipd.). Pravzaprav ne vem, kaj naj še rečem sama sebi. Kozarec se je prevrnil. Obupala sem nad iskanjem zaposlitve, a se zavedam, da brez aktivne drže, ne bo nič. Že nekaj časa sem v sebi čutila, da bo počilo. In tudi je. Ne zmorem se potolažiti. Ne zmorem sprejeti, da nisem sposobna poiskati zaposlitve. V meni se pojavljajo OGROMNI občutki krivde, nesposobnosti, nemoči, sramu pred drugimi. Ne najdem več upanja, kajti toliko prizadevanja in energije, kot sem vložila, za prazen nič, nisem več sposobna. Ker nima smisla. Ker ne gre. V meni se pojavlja frustracija pred nezmožnostjo razrešiti težavo nezaposlenosti, ki traja in traja. Do enega leta sem se nekako držala. Se zaposlovala, športala, volontirala, upala in iskala. Po novem letu pa so stvari šle samo še navzdol. Vedno več in več osebnih kriz, ki jim nisem bila več kos. Zlomila sem se. In ne znam vstati. Proaktivna drža je popustila, sedaj vidim le še fatalizem, vdanost v usodo. Trenutno se mirim s Perseni. A to je zunanje. Kaj pa notranje? Kako naj se potolažim? Kaj naj si rečem? Trenutna zaposlovalna slika je zelo slaba. Kako naj zdržim v takšnem stanju do takrat, ko bom službo vendarle dobila? Kajti to je lahko še leto, dve, tri … ne vem. OMB, meša se mi!!!

Pozdravljeni,

vzroke za vaše težave vidite v tem, da ste opustili kajenje oz. dolgotrajne brezposelnosti. Kajenje je lahko način kako se sproščamo in s tem ublažimo notranjo stisko, vendar po vsej verjetnosti ni vzrok vaših težav. Dolgotrajna brezposelnost je seveda lahko vzrok za stres, vendar kolikšen stres je to za nas, je pa drugo vprašanje in je povezan z globljimi vzroki.

Čeprav je zaposlitev aktualna težava, ki je nedvomno pomemben del v življenju in za vas predstavlja stres, omenjate tudi OGROMNE občutke krivde, nesposobnosti, nemoči, sramu pred drugimi. Morda so ravno to eni od globljih vzrokov za vaše težave, ki pa se kažejo tudi v frustraciji, izgubljanju volje in smisla, fatalizmu?

Lep pozdrav,

Res je! Največjo težavo mi povzročajo misli o temu, kaj bodo drugi rekli oz. kaj si bodo drugi mislili. Seveda si sama mislim, da sem v očeh marsikoga nesposoba najti delo, saj sem že leto in pol brezposelna. Od tod tudi izvirajo občutki sramu in krivda. Trpinčim se. Čeprav se zavedam, da je situacija na trgu dela težka. A kako naj ustavim ta miselni tok? Tega ne znam. Sram me je pred drugimi. Naj omenim, da se na trgu dela borim že osmo leto. Enkrat imam službo, drugič je nimam. Nenehen začaran krog. In tako na dan privre vse, tudi pretekle situacije. Rada bi se potolažila, pa se ne znam. Nenazadnje sem brez denarja, brez nekega “normalnega” življenja, ujeta v status QOU, pri svojih 35 letih, ko sem na vrhuncu svojih moči, pa nemočno strmim v praznino v svojem življenju. Vem, nisem najhujši primer. Vse to vem, da to ni največja težava na tem svetu. Sem realna, da ne bo pomote. A ne neha boleti. Bojim se. Strah me je. Za sebe. Za svoje življenje. In tudi na splošno sem bojim življenja. ZELO!

Pozdravljeni,

slišim, da vam je težko. Sprašujete se kako ustaviti ta miselni tok in kako bi lahko bolečina prenehala. Pravite tudi, da vas je strah, za sebe, za svoje življenje in na splošno življenja.

Za spremembo, izboljšanje ni enostavnega recepta, ampak gre za daljši proces. Predlagam vam, da poizkusite s psihoterapijo.

Lep pozdrav in srečno,