Pozdralvjeni, potrebujem nasvet kako naj rešim ali sploh rešim problem s svojo taščo. Imam namreč dobro taščo. Res je, da mi ni nikoli karkoli pomagala, vendar take pomoči niti nisem pričakovala ali zahtevala, kljub vsemu, da bi mi kdaj krvavo prav prišla. Je bila pa tašča do mene vedno prijazna in mi bila naklonjena. Nikoli me ni opravljala (vsaj vem ne zato), prej sem slišala za kakšne pohvalne besede, kako pridna sem in lepo skrbim za družino. In v čem je težava?
Zgodba se začne že zdavnaj v zgodnjem otroštvu mojega moža, ko sta se tast in tašča ločila. Mož je bil dodeljen tašči, vendar je po njegovem pripovedovanju, večino časa preživel pri starih starših. Tašče nimam pravice obsojati, ker je verjetno kot mlada samohranilka res potrebovala pomoč svojih staršev, da se je ponovno sestavila. Po nekajkratnih poskusih novih partnerstev sta se oba pred približno dvajsetimi leti ustalila z novima partnerjema. Otrok z novimi partnerji nista imela. Danes so vsi sredi 60 let, upokojeni, zdravi in mobilni. V vmesnem času sva si tudi midva ustvarila družino in sva starša treh odraščajočih otrok na katere sva upravičeno res lahko ponosna.
Tast in tašča sta kot prioriteto v svojem življuenju postavila svoja partnerstva, kar je tudi prav, vendar sta s tem začela prioritetno obravnavati tudi vnuke svojih partnerjev. Tast je še vedno skrben in poskuša ohranjati pristne odnose z nami in seveda mi z njim, kljub vsemu, da praznike preživlja z otroci in vnuki sedanje partnerice. Tašča pa kot babica nekako nikoli ni želela sodelovati. Nikoli ni vozila našega otroškega vozička (pa tudi ne menim, da bi ga nujno morala), malčki so se ji zdeli premajhni za samostojno preživljanje prostega časa z njo, kasneje je imela veliko svojih prostočasnih obveznosti. V zadnjem obdobju ima njen partner male vnučke, ki jih pogosto obiskujeta in ob praznikih vabita v njegov dom.
Verjamem, da vsak v svojem življenju počne z vso pravico tisto, kar mu ustreza in ni svojim otrokom dolžan polagati računov. Žal pa mi je, da ima tašča tako slab odnos s svojim sinom oz. ga sploh nima in je zamudila večino otroštva svojih treh vnukov. Nikoli nismo izrekli drug drugemu žal besede, a prav veliko pogovorov tudi ni bilo. Na vzven pa so naši odnosi prikazani kot idelani in se tudi rada pohvali s kakšno našo fotografijo. Včasih so otroci sodelovali pri izdelavi voščilnice zanjo kot tudi za ostale stare starše, narisali so tudi kakšno risbico, ki smo jo potem izročili ob priložnosti, ko smo se srečali. Bila sem pobudnica teh srečanj in obiskov, vendar mi je v zadnjem obdobju zmanjkalo energije za usklajevanje toliko različnih interesov. Vedno pa sem poskušala s svojim obnašanjem pokazati, da je dobrodošla pri nas. K njej gremo bolj težko na obisk, ker živi pri svojem partnerju v njegovi nepremičnini, kamor se moramo napovedati in sta res redkokdaj sama doma, da bi ju lahko mi zmotili z obiskom.
Moj mož pravi, da naj ne skrbim za njegovo počutje in občutke, ker je razvil neke vrste neobčutljivost na to temo. Tudi starejša dva otroka sta se od tega oddaljila in stikov niti ne pogrešata več. Najmlajša, ki je ravno sredi pubertete pa vse to budno opazuje in je zaradi tega večkrat prizadeta in užaljena. Zadnjič je bila vsa razočarna, ko je slišala, da je bila stara mama na obisku pri sorodnikih v našem kraju, nas pa ni prišla obiskat. Užaljena je bila, da stare mame ne zanima kaj počne v prostem času, da sploh ni na tekočem kaj počne v življenju. (Za razliko od mojih staršev, ki nevsiljivo spremljajo dejavnosti vseh svojih vnukov.) V zadnje pol leta smo komunicirali 2x, živimo pa oddaljeni 20 km. Enkrat smo bili pri njej na napovedanem in v mesec naprej dogovorjenem obisku in enkrat smo se srečali na obisku pri sorodnikih. Mlajši hčerki poskušam razložiti, da niso vsi ljudje enaki in ne čutijo enako. Vendar je v teh letih, ko je še posebej kritična do obnašanja ljudi.
Nekako bi rada tašči dopovedala, da mi je žal, da smo tako odtujeni, ker imam občutek, da tudi sama ni najbolj srečna v situaciji v kateri se je znašla, ali pač. Da je nekako zabredla v slepo ulico odnosov in je v zadregi, ker ne ve kako bi se približala. Ob posamenih priložnostih podari otrokom večji znesek denarja, ki imam občutek, da presega njene zmožnosti. Otroci dar sicer sprejmejo (kateri mladostnik pa se brani denarja), vendar se jim za pomanjkanje naklonjenosti ali pa bolj rečeno pozornosti nekako ne more odkupiti.
Če bi jo nagovorila, bi ji mogoče s tem ponudila roko in ji pomagala zgraditi nove odnose (starih itak ni), po drugi strani pa je lahko to stvar odnosov med sinom in mamo. Nekateri bi rekli, da naj ne silim ljudi v odnose za katere nimajo želje in naj svoje mostove gradita sin in mati sama, če si jih želita. Hkrati me skrbi, da tašča mojega približevanja ne bi sprejela pozitivno.
Kaj menite?

snaha

P.S.: Se opravičujem, ker sem tole natresla brez repa in glave, a se je kar usulo iz mene. Nekateri boste razumeli, verjamem pa da ne vsi.

Za moje pojme ima tašča do tebe zelo korekten odnos. Ne razumem pa, odkod izvira tvoja bolečina? Nekaj v tej zgodbi mislim, da manjka in to je tvoje nezadostno občutenje mamine ljubezni. Je tvoja mama skrbela zate ali si bila tudi ti pri starih starših? Lahko ti nudiš mlajši hčeri ljubezen oz. zakaj naj bi se tvoja mlajša hči ob vsej tej ljubezni (staršev, tvojih staršev, očetovega očeta in njegove družine) zapičila ravno v to taščo?

Mislim, da sem zadevo narobe predstavila. Ne gre se pravzaprav zame ali mojo najmlajšo. Naša družina se ima čisto super in imam odlične odnose s svojimi starši. Gre bolj zato, da sem predstavila, kako komuniciramo z drugo staro mamo in kakšne odnose imamo. S svojim razmišljanjem sem želela povprašati ali naj taščo spodbudim, da izboljšamo tak odtujen odnos, ker imam občutek, da ji trenutna situacija ne ustreza in da ji bo čez 10 let žal, ni imela priložnosti preživljat prostega časa z svojimi tremi vnuki. Naša mala zaradi pomanjkanja tega druženja ne trpi, je pa kritična do vsega kar se okrog nje dogaja in svoja opažanja letom primerno glasno brez dlake na jeziku izrazi.
Sem se pa ob prebiranju zgornjega posta odločila, da bom pustila, da zgodovina pove vse odgovore. Mi bomo živeli v svojem tempu naprej, prijazni in odprti do vseh pobud, sili pa v ljudi ne bomo.

lepo, da ste odprti do drugih, najbrž pa so ljudje različni. Domnevati, da tašči tako življenje ne ustreza in da ji bo čez 10 let žal, je povsem brezpredmetno. Tašča je odrasla oseba in odgovorna za svoje odnose. Če ste odprti do nje in jo sprejemate, je največ kar lahko naredite. Če je ona podrejena svojemu partnerju in zato bolj sodeluje z njegovimi otroki, je to njen problem. Ni pa enostavno v takih sestavljenih družinah, pogosto pa opažam tudi, da otroci razlićnih vrst še kot odrasli tekmujejo med seboj za pozornost in predvsem kdo bo več dobil. Ampak glede na opisano, imate čisto korektne odnose, večina razširjenih familij se razume dosti slabše. Žal.