Pozdravljeni!

Ne vem v katero od skupin bi uvrstila moj problem, ker še sama ne vem točno kaj me tare. Bom poskusila čim bolj nazorno opisati svoje občutke in upam, da mi boste lahko kaj svetovali.
Sem študentka prvega letnika in bivam v študentskem domu v Ljubljani. V tem domu bivam že tretje leto, ker tudi študiram že toliko časa, ampak sem imela probleme z izbiro fakultete, tako da sem letos začela zopet znova. Ko sem se vselila v dom nism imela nikakršnih problemov – niti s spanjem, okolico, cimro, sosedi. Skratka nič me ni motilo. Težave so se mi začele pojavljati v letošnjem šolskem letu. Postopoma. Ker je spanje v domu občasno oteženo, zaradi toliko različnih ljudi, ki delajo kar vsakemu paše, me je začelo to zelo ovirati pri spanju. Sama rada hodim spat v normalnih urah, to je pred polnočjo, ker sem rada naslednji dan naspana. Tukaj pa so se kakšen dan sosedi odločili imeti glasbo ali pa druženje tudi ob kasnejših urah in seveda mene je to oviralo. S tem se na začetku sploh nisem obremenjevala (res ne vem kako mi je to uspevalo) in ne vem kaj je pripeljalo do tega, da sedaj že čez dan razmišljam o tem ali bom lahko sploh normalno spala, zato da se bom naslednji dan lahko spočita šla na faks itd. Naj omenim, da sem velikokrat prespala tudi pri fantu (na začetku je bilo to recimo 2x na teden, za vikende pa sem odhajala domov). Pri fantu seveda nism mogla biti vsak dan, ker se je imel tudi on za učiti in sem morala ostati v domu. Jaz pa sem se v tej študentski sobi počutila vedno bolj utesnjeno, žalostno, napeto, razdraženo, srce mi je hitro razbijalo in vedno so me prepljavljale negativne. Vsi so mi začeli iti na živce. Čez dan sem se vedno sekirala kaj bo zvečer, ali bom imela tisti svoj mir ali ne. Če pa sem bila v sobi še sama, recimo da cimre ni bilo, sem se počutila še toliko slabše, osamljeno, ker sem imela občutek da sem sama na celem svetu in mi nihče ne more »pomagati«. Vem, da sem prvo leto zelo rada hodila v Ljubljano, sedaj pa še za vikend, ko grem domov razmišljam o tem da se moram kmalu vrniti in mi to lahko pokvari cel dan. Vem, da se vse skupaj sliši zelo čudno, ker še sama točno nevem kaj hočem, niti kaj mi je. Sedaj je pripeljalo že do tega, da fanta včasih tudi »silim« če sva zvečer lahko pri njemu (čeprav se ima on za učiti), samo zato, da mi ni treba biti tukaj v domu. Vsi ti opisani občutki, ki jih v študentskem domu doživljam, se mi pri fantu ne pojavljalo. Vedno se pri njem počutim sproščeno, zaspim v sekundi, ker vem da me pri tem ne bo nič oviralo in bom lahko brez problema spala do jutra. Ko pa spim v domu mi srce vedno razbija, živčna sem, sem v strahu da ne bom mogla zaspati in potem zaradi tega res ne morem zaspati … vsi ti občutki so se začeli pojavljati tudi, če sem imela normalne pogoje za spanje. Včasih se mi začnejo ti občutki že zelo zgodaj čez dan in potem me to cel dan spremlja, sploh se ne morem na nič skoncentrirati, sem nekako živčna, kot tista »trema«, ki jo občutiš preden pišeš kakšen test, pa srce mi po navadi razbija, rese je grozno. Naj omenim še, da nimam ravno prijateljic. Eno, s katero sva se včasih družili, se je preselila, tako da sem ostala bolj kot ne sama. Čez dan, ko sem v sobi in vem da bova lahko zvečer skupaj pri fantu mi dan hitro mine in brez večjih psihičnih težav. Če pa vem, da ostanem sama tukaj, se bojim vseh tistih občutkov, ki vem da se mi po navadi pojavljajo in to mi tako oteži kakršnokoli razmišljanje. Po navadi se samo uležem na posteljo in jočem in čakam da bo prišel tisti dan, da bom lahko odšla domov. Pa naj še pripomnim, da doma sem zvečer tudi sama oz. večino časa preživim v sobi, ker se učim ali sem na računalniku. Grem tudi na sprehode ali podobno, ampak se ne družim po navadi z nobenim. No želim reči, da doma se mi ti občutki ne pojavljajo, tudi če zvečer sama spim v sobi. Ker se počutim nekako »varno«.. ne znam opisati. Če se že počutim slabo in žalostno je to zato, ker razmišljam o tem, da moram zopet kmalu oditi v Lj.
To sem se odločila opisati danes, ker sem že celo popoldne v sobi in vem, da bom še cel dan tukaj in so me zopet začeli preplavljali ti občutki. Ne vem več sploh kaj naj naredim. Občutek imam, da fanta včasih izkoriščam, da sva zvečer skupaj samo zato, da se ne bi tako počutila. Res mi je grozno, sploh ne vem več kaj naj naredim. Včasih sem doma tako slabe volje da jočem po eno uro preden se umirim. Pa se mi zdi da vse skupaj preveč napihujem, da sploh ni tako slabo, ampak mene je vse to že tako zajelo, da sploh ne morem več iz tega.
Upam, da sem Vam vsaj delno objasnila, kaj me muči, da mi lahko poveste kaj sploh je z mano »narobe« oz. da mi boste lahko kaj koristnega svetovali.
Najlepša hvala.

Pozdravljeni,

kolikor vas slišim se dobro počutite kadar ste doma ali pri fantu. V domu se ne počutite dobro, ker vas moti hrup in ne spite dobro. Pravite, da se tudi počutite osamljeno, ko z vami ni cimre – da imate občutek, da ste sama na celem svetu in vam nihče ne more pomagati. Če veste, da boste v domu, se bojite vseh tistih občutkov, ki se vam po navadi pojavljajo (utesnjeno, žalostno, napeto, razdraženo,..)

Ali se vam počutje izboljša, ko ste skupaj s fantom? Ali kdaj prespi pri vas v domu? Se takrat bolje počutite? Ali se počutite osamljeno? Vas je strah biti sama?

Kolikor vas razumem ni problem zgolj v hrupu, saj vas hrup prej ni motil. Potem ste letos začeli znova – z vpisom na novo fakulteto in s tem novim začetkom so se začele tudi vaše težave. Morda je tu kakšna povezava? Ste že večkrat zamenjali fakulteto?

V primeru, da je hrup glavni problem, imate poleg selitve vsaj še eno možnost – da si pomagate z ušesnimi zamaški.

Lep pozdrav,