Pozdravljeni. Imam partnerja in rada bi racionalizirala, kaj se z njim dogaja, ker imam občutek, da nekaj ni v redu. Moram povedati, da mi je z njim zelo lepo, saj je pozoren, vidi in sprejema me, za moja čustva mu je mar. Njegova dejanja to tudi potrjujejo. Potem pa, ko se pogovarjava se zdi, kot da v resnici noče tega,da je samo tako vzgojen, da čustva izkazuje na tak način, da je odgovoren za to, da se jaz dobro počutim. Hkrati ne želi, da sem od njega kakorkoli odvisna. Če mu rečem, da ga imam rada pravi, da so to moji občutki. Da ga nimam rada zaradi njega, temveč zato, kaj on zame naredi. Nekako se že bojim reči, da ga imam rada, ker me spravlja v obup s takimi izjavami. Skrbi me zanj. Hkrati je močno asocialen, prihaja iz družine, kjer so ga vzgajale ženske (nobenega moškega, le ženske različnih generacij). Bil je idoliziran. Hkrati, pa za njegove interese nikoli ni bilo poskrbljeno. Dokler je “služil” njihovim ciljem in bil “pridem” (se ga ni videlo in ni nagajal mamici ter je jezil) je bil ljubljen. Graje sicer ni doživljal, vendar je bil nekako prezrt, če je uveljavljal svoje želje in bil “tečen”. Pri hiši je bil za vsa moška opravila.
Sedaj dela na tem, da iz sebe želi narediti nekoga, kateremu bodo mar samo njegove želje in njegov svet (druga skrajnost).
Hkrati je resen pristaš teorij zarot. Sam pravi tudi, da se vidi nekoč, da bo edini, ki bo v določeni panogi nekaj naredil. Sprva se mi je zdelo to kot otroške sanje, hec. Vendar je vedno bolj resno. Teh stvari je še mnogo, vendar sem povedala le nekatere, ki me trenutno spravljajo v situacijo, ko ne vem, kaj se dogaja. Najbolj me begajo nerealne predstave o svetu in dejstvo, da nima izpita za avto. Pa ne zaradi izpita samega, temveč da ne poskrbi zase, da lahko funkcionira v tem svetu. Meni ne pusti, da naredim karkoli namesto njega ali vsaj da pospešim stvari. Zato sem dala roke stran in čakam na njegovo dovoljenje.
Včasih mi reče, da sem taka kot njegova mati, da ga samo uporabljam. Grozno mi je, saj se mi zdi daleč od tega, da bi ga “uporabljala”. Zdi se mi, da nekako v normalni meri želim nekaj od njega. Kot je razstaviti in prestaviti predal. Sem sicer bolj samostoja ženska, vendar nikakor dominantna.
ALi mi lahko poveste, s kom imam opravka, da bom vedela, kaj lahko pričakujem? Hvala za vaš odgovor.

Lepo pozdravljena!

Kot ste že sama ugotovila, so v vašem partnerju močno zakoreninjeni nekateri vzorci iz otroštva. Razdvojen je. Ima strah pred resnično bližino v odnosu, ki si jo seveda v nezavednem želi, hkrati pa jo negira. Gre za “ne-varen” odnos. Tako kot je bil navajen v primarni družini.

Pravite, da je bil ljubljen samo ko je bil “priden” in služil zahtevam domačim. Še vedno misli, da mora “služiti” in da je tudi vaša ljubezen pogojena, da ga v resnici nimate zares radi. Mislim, da vaš partner potrebuje strokovno pomoč – psihoterapijo. V njej predelujemo takšne vzorce. Seveda pa je potrebno najprej doseči ozaveščanje problema – zavedanje, da je prisoten. V kolikor ne bo sam za to, da nekaj spremeni, se stanje ne more izboljšati.

Lahko mu stojite ob strani in poveste svoje občutke ter videnja.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Hvala za odgovor. Po 10 letih sva prekinila razmerje. TUdi sama sem mu predlagala terapijo, saj mu sama nekako terapevtsko nisem mogla stati ob strani, sem bila preveč osebno vključena. Mislim, da tudi potrebuje nove izkušnje. On je bil moja četrta veza, jaz njemu prva. Verjetno je tudi to odigralo svojo vlogo, da želi izkusiti še kaj drugega. Še enkrat hvala. Vse lepo vam želim.

Lepo pozdravljena!

Upam, da ste dobro…verjamem, da ste bila pred težko odločitvijo…vendar za vas bi bil takšen odnos, brez sprememb zelo težek in frustrirajoč. Mislim, da ne gre pri vašem bivšem partnerju za to, da bi moral “še kaj doživeti”, saj ga bodo vzorci spremljali tudi v naprej, v kolikor jih ne bo reševal…

Držite se in vse dobro vam želim.

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Še se obračam na vas, saj nekaterih stvari ne morem sprejeti in potrebujem pogovor. Morda samo ramo, da nekam odložim. Imam prijateljice, vendar so trenutno na izletih ali družinskih srečanjih.
Večkrat sem mu rekla, da ga imam neskončno rada, da mi je žal da tega ne čuti. Še ko sva šla narezen je rekel, da tega ne čuti. SPrva sem mislila, da govoriva o vzajemnih čustvih, da on tega do mene ne čuti. Šele sedaj pa mi je kapnilo, da je govoril o tem, da z moje strani ni čutil neskončne ljubezni. Žal mi je, da tega ni zaznal. MOrda imam res težavo s kazanjem čustev. Svoj narcisizem sem že precej predelala, kar precej sem si s svojimi čustvi na jasnem, na jasnem sem si, da je potrebno svoje potrebe izražati. Vem, da naredim stvari za druge brez kančka želje, da bi zahtevala kaj nazaj, ko to naredim zato, da ustrežem. SIcer sem mu večkrat rekla, da naj mi pove kaj potrebuje, kaj želi od mene. Vendar, mroda to ni bilo dovolj. On je kar nekako zaznal, kako osrečiti mene. Res je tudi, da sem jaz videla vsako malenkosti, ki jo je zame storil, naredil, kdaj mi je dal čustven suport. On pri meni tega ni zaznal. Sedaj imam bolj občutek, da je sicer poznal teorijo, ni pa videl tega v praksi. Sebe je že zaznal, saj je bil nase pozoren. Imel je določeno prdstavo, kako bi mu morala izkazovati ljubezen in support. Žal mu v njegovih teorijah zarote in izkrivljanju dejstev nisem mogla stati ob strani. Tu sva bila tudi zelo oddaljena. Imela sva konsenz, da se izogibava tem temam.
Uh, malce je odleglo, da sem tole napisala.

Lepo pozdravljeni!

Lepo, da ste pisala in vam je malo lažje pri srcu. Človek vedno potrebuje veliko predelovanja in pogovora, ko se dogajajo pomembne situacije zanj. Dobro je, da ste uvideli določena dejanja ali situacije, v katerih ste morda delovali napak, toda zdaj ni čas za očitke in občutek krivde. Zdaj ste pomembna VI! Kaj si v življenju želite? Kakšni so vaši cilji? Kako vi gledate na partnerstvo? Kako naj bi po vaše izgledalo le to? Kaj je tisto, kar bi lahko izboljšali pri sebi? Kateri vzorci vas pestijo?

Dobro bi bilo, da bi prišli na kakšen pogovor in morda ozavestili še kaj skritega v nezavednem.

Lep večer še naprej,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]