Članek je bil objavljen v marčevski številki revije Žarek dobrote:

MATERINSTVO JE LAHKO VIR MOČI

Z bralkami in bralci Žarka želim deliti zgodbo Anamarije, ki je v iskanju boljšega življenja v Slovenijo prišla pred tremi leti in pol. Zaposlila se je v gostinskem lokalu. Zaslužila je zelo dobro, saj je pogosto delala po cele dneve.

„Potem sem se zaljubila v Slovenca in začela sva živeti skupaj. Ko sem zanosila, me je zapustil. Z menoj ni želel nobenih stikov več. Ostala sem sama, noseča, v tuji državi. Da bi se vrnila domov noseča brez moža, nisem upala niti pomisliti. To bi bila sramota. Doma imam očeta, ki se preživlja s kmetijstvom in dva brata. Tam je še hujša kriza kot pri vas. Plače so nizke, ne zadoščajo za preživetje.“

Zaradi nosečnosti je ostala tudi brez službe in brez dohodka. Začasno jo je k sebi vzela prijateljica.
Rodila je fantka. Zaradi prostorske stiske ga ni mogla vzeti s seboj k prijateljici. Pustila ga je v porodnišnici. Center za socialno delo je poskrbel zanj in ga namestil v rejniško družino. Občasno ga je obiskovala. Videla je, da mu ni hudega. Imel je srečo, da je bil nameščen k rejnici, ki ga je zares vzljubila.

Ker pa je bil otrok tuji državljan, je problem postal mednaroden. Stališče pristojnih služb je bilo: „Če mati ne bo poskrbela za otroka, ga bo treba vrniti v matično domovino.“ Anamarijo je takrat zabolelo. Pripoveduje: „Takrat so se v meni vzbudila čustva. Skrb in strah… Vedela sem, da moram storiti vse, da preprečim vrnitev otroka v domovino. Tam bi ga dali v sirotišnico… Bilo mi je jasno, da se bom morala potruditi in dobiti otroka nazaj.“

Na pobudo Centra za socialno delo in po mnogih pogovorih je prišla v Materinski dom. Najprej sama, a odločena, da si uredi življenje skupaj s sinom. In sva začeli po korakih, ob sodelovanju Centra za socialno delo. Najprej vključitev v program Materinskega doma. Anamarija je bila zelo vodljiva in pripravljena sodelovati v vseh aktivnostih ter tudi na socialnih delavnicah, kjer se pogovarjamo o določenih temah, ki zadevajo problematiko naših uporabnic. Skrb za otroka, zase, za čistočo hiše, priprava obrokov, delo na sebi…

Z individualnimi razgovori sva ustvarjali medsebojno zaupanje ter izpolnjevali individualni načrt, katerega bistvena točka je bila: narediti vse, da se sin vrne nazaj k mami. Niti za trenutek ni podvomila v sposobnost samostojne skrbi za sina. Tudi jaz sem verjela vanjo.

Poiskali sva knjige o skrbi za dojenčka, o prehrani, o vzgoji ter se o njih pogovarjali. Vse jo je zanimalo.

Sama je začutila, kdaj je bil pravi čas, da začne zbirati oblačila za sina. Nekaj jih je dobila od ostalih mater v Materinskem domu, nekaj v skladišču Karitas. Lepo je bilo videti, s kakšno skrbjo je oblačila prala in likala. Poiskali sva tudi otroško posteljnino, da je lahko pripravila posteljico. Našli sva nekaj plišatih igračk, da je soba izgledala bolj „otroško“.

Vseskozi je hodila na obiske k sinu, včasih večkrat na teden. Z rejnico in Centrom za socialno delo so bili dogovorjeni pogostejši obiski sina, da bi se čim prej navadil prisotnosti mame. Tudi ko je otrok šel k zdravniku na pregled, je bila poleg rejnice zraven tudi Anamarija. Sprva se je počutila odveč in je opazovala bolj s strani. Spodbujali smo jo k vključevanju in prevzemanju pobude. Naj sama prime otroka in ga nese v ambulanto, naj ga sama sleče in pripravi za pregled, naj sama zdravnico kaj vpraša v zvezi z otrokovim zdravjem. Saj je vendar ona mama!

Počasi je pridobivala moč in pogum ter se začela še bolj aktivno vključevati v sinovo življenje. Ko je rejnica pripeljala otroka na stik, ni več čakala, da ji ga bo posadila v naročje, ampak ga je vzela s sedeža sama in se začela z njim pogovarjati. Otrok jo je sprejemal in se ji že na daleč smehljal, ko jo je zagledal.

Po enem mesecu bivanja v Materinskem domu je končno lahko vzela sina s seboj za eno popoldne. Tisti dan ga ni spustila iz rok. Kot vsaka skrbna mama, je že prej vse pripravila, da bi bilo sinu udobno. Nahranila ga je, potem pa ji je zaspal v naročju. Peljala ga je na prvi sprehod. Ostanek popoldneva sta preživela ob igri in otroškem čebljanju.

Obiski sina pri mami so se podaljševali, dokler ni za vedno ostal pri njej. Ukrep oddaje v rejništvo je bil ukinjen. Otrok je postal ljubljenček vseh uporabnic in delavk v Materinskem domu.

Zdaj živita od prihrankov, saj kot tuja državljanka z začasnim bivanjem v Sloveniji Anamarija nima pravice do socialne pomoči. Zaposlitev v teh časih ni ravno lahko najti, še posebno, ker Anamarija slabo govori slovensko. Pomislila je tudi na to, da bi se vrnila v svojo domovino. Ne tukaj ne tam jima ne bo lahko, to ve tudi sama. Vendar sta skupaj. Iz njunega odnosa črpa moč in voljo za življenje. „Ne bojim se prihodnosti,“ pravi.

Suzana Gliha Škufca