Predavanje o narcizmu in kako preživeti
Tole zna biti zanimivo!
http://socialna-akademija.si/predavanje-narcisizem-21-3-2014-ljubljana/
GittaAna
Super, GittaAna, jaz bom šla tole sigurno poslušat. Sem si že zabeležila na koledarček 🙂
Če mi le ne pride vmes kaj res neodložljivega.
Ob tem bi rada opozorila forumašice in forumaše še na dober članek v zadnji številki revije VIVA.
Gre za intervju z dr. Biserko Ilin, naslov pa je: Kako (pre)živeti z narcisi?
Kljub vsej prebrani literaturi sem v tem članku prvič slišala za t.i. dekompenzatorni tip narcisizma – te osebe so, kot pravi ona, “podrejene in zanemarjajo sebe, da bi ugodile drugemu”. V tem prepoznam sebe oz. svoje nekdanje vedenje, ki se ga zdaj trudim spremeniti. Ampak mislila sem, da so to “bolhe”, torej da gre za vedenje, ki sem se ga naučila zaradi vzgoje v otroštvu.
No, kaj pa vem… saj morda gre res za isto zadevo, samo drugače je poimenovana.
Pa še en odlomek iz intervjuja moram kar tu takoj podeliti z vami, ker se mi zdi tako resničen:
Vprašanje: Koliko ljudi ima to motnjo?
Odgovor: Natančnih statističnih podatkov o tem ni, zato bi težko govorila o konkretnih številkah. Lahko pa povem, da se trend pojavljanja narcističnih motenj povečuje. Na to vplivata zlasti dva dejavnika: prvi je to, da se družina kot osnovna celica družbe zelo spreminja, s čimer se spreminjajo tudi vrednote in vlaganje v čustvene odnose, zato vse več ljudi odrašča s čustveno prikrajšanostjo, ki je temelj za razvoj narcistične motnje. Drugi dejavnik, ki prispeva k temu, je, da neoliberalna kapitalistična potrošniška druba podpira to motnjo in jo celo potrebuje. Čustveno neizpolnjeni ljudje namreč hrepenijo po tem, da bi se čim hitreje rešili mučnega občutka notranje praznine, ki je ne znajo zapolniti s pozitivnimi vsebinami, ki bi izhajale iz medosebnih odnosov. Zaradi pomanjkanja izušnje varne navezanosti s svojimi bližnjimi v času odraščanja se bojijo navezati na druge ljudi. V ozadju so bojazni, da bodo znova nerazumljeni, razvrednoteni, zavrnjeni ali zapuščeni. Občutek čustvene praznine pa je najlaže zapolniti z užitki, ki so hitro in vselej dostopni. Potolažijo se lahko z nakupovanjem, igrami na srečo, alkoholom, drogami … skratka z vsem, kar je mogoče kupiti.
Pa lep pozdrav vsem,
Anuk
Masha, kako ti je bilo všeč predavanje? Meni je bilo fajn, samo preveč materiala je bilo za tisti dve urici. Baje bo imela ta predavateljica na Socialni akademiji še eno delavnico na to isto temo.
Spodaj bom skopirala par misli, ki sem si jih prepisala iz svojih zapiskov… morda bodo komu prišle prav oz. mu/ji prinesle kakšen nov uvid. Na koncu pa so nasveti, kako ravnati z narcisom – prepisani iz listov, ki smo jih dobili na predavanju. Upam, da s tem ne kršim kakšnih avtorskih pravic … 🙁
Patricia Walsh, PhD: NARCISIZEM, KAJ TO JE IN KAKO RAVNATI
Nekaj misli in zapisov s predavanja, 21.3.2014
Narcisi so v čustvenem razvoju ostali na stopnji dveletnega otroka, ki pričakuje, da mu bodo starši ustregli v vsem, zadovoljili vse njegove potrebe. Partnerka narcisa se zato počuti, kot da je njegova mama. Narcis svojo partnerko dojema kot svoj privesek oz. kot del sebe, npr. kot svojo roko ali nogo. Pričakuje, da bo partnerka ravnala točno tako, kot bo on hotel in to se mu zdi popolnoma samoumevno. Ni sposoben videti drugega kot ločene osebe.
V narcisa se je v mitu zaljubila Echo – to je prispodoba za ne popolnoma razvito osebo, osebo, ki ne ceni sebe niti svojega življenja.
Narcisi izredno pazijo na svojo podobo v javnosti.
Vsi se občasno obnašamo kot narcisi – vsakič ko investiramo vase na nekem področju in pri tem zanemarimo kakšno drugo področje ali koga drugega.
Osebnostne motnje so trajne, prisotne na vseh področjih življenja in nespremenljive (enduring, pervasive and inflexible).
Narcisi imajo močno obrambno strukturo – zelo hitro racionalizirajo stvari tako, da oni sami izgledajo v redu. Vedno so za vse krivi drugi. Ljudje v njegovih očeh obstajajo samo zato, da se jih lahko uporabi.
Izvor: lahko obstaja genetska predispozicija. Če pride k tej predispoziciji še permisivna vzgoja ali pa prestroga vzgoja ali pa se celo oba načina vzgoje izmenjavata (kar je za otroka še posebej škodljivo), dobimo narcisa. Če so ga kot otroka pretirano hvalili, so mu s tem dali nepravilno razumevanje realnosti. Če mu niso naložili nobenih odgovornosti, odraste z občutkom, da je kralj in druge ljudi obravnava kot služabnike.
Obstajajo tudi prikriti (covert) narcisi, ki se identificirajo s tistimi, katere idealizirajo. Tu gre za kompenzacijo manjvrednostnih kompleksov. Pogosto se povežejo s posameznikom, ki ga vidijo kot pomembnega ali skupino, ki jo vidijo kot pomembno oz. namenjeno/določeno za nekaj velikega.
Zdrav človek ne ocenjuje svoje lastne vrednosti na temelju tega, kaj naredi. Včasih naredi kaj zelo dobro, vendar zato nima občutka veličine. Včasih naredi kaj zelo slabo, vendar tudi to ne jemlje kot nekaj tragičnega in ne pade v depresijo, pač pa si reče, da bo drugič naredil bolje. Življenje je na tak način manj razburljivo, vendar je bolj zdravo.
Narcis nima stika s sabo, živi iz lažnega jaza. Da lahko vzdržuje podobo o sebi kot o grandioznem človeku, si ne more dovoliti občutkov nezadostnosti. Zato kar naprej ustvarja situacije, v katerih njegov bližnji čuti to, česar on noče čutiti. Tega se ne da spremeniti, to je v njegovi strukturi.
Do narcisizma pride, če starš ne upošteva otrokovih čustev. Ko je otrok žalosten, npr. starš reče: »Ne, ne, saj nisi žalosten, greva se igrat, se veselit«. S tem pove, da ga otrokov svet ne zanima(!). Tako ravnajo starši, ki imajo svoje nerazrešene probleme, s katerimi se nočejo soočiti, zato jih otrokova čustva spravljajo v nelagodje. Otrok se tako nauči, da njegova čustva niso pomembna oz. niso sprejemljiva. Začne se prilagajati temu, kar čuti, da starši od njega pričakujejo.
Ne strinjam se s tistimi, ki trdijo, da so narcisi brez empatije. Če bi bilo to res, ne bi mogli z drugimi tako dobro manipulirati. Za manipulacijo morajo vedeti, kako drugi ljudje delujejo oz. čutijo. Niso brez empatije, je pa njihova sposobnost empatije okrnjena.
Narcis ne more poslušati drugih z resničnim zanimanjem. Sebe mora vedno videti kot boljšega od drugih. Če se ne more videti kot boljšega, potem se počuti ničvrednega. Narcisi niso sposobni ustvariti enakovrednega odnosa.
KAKO NAJ NENARCISTIČNA OSEBA RAVNA Z NARCISTIČNIM PARNERJEM, PRIJATELJEM ALI SODELAVCEM
SPOZNAJ SAMEGA SEBE – razloči, kaj je res tvoje in kaj je nate naložil narcis – to je veliko dela. Prepoznaj občutja v svojem odnosu z narcisom: občutke manjvrednosti/sramu ob tem, kako narcis ravna s teboj. Distanciraj se od občutkov ponižanja, ki jih narcis sproža v tebi. Spoznaj, da narcisa ne moreš spremeniti, temveč da moraš obvladati svoje reakcije do te mere, da niso več škodljive zate. Prepoznaj in opusti svoje lastne narcistične potrebe iz odnosa z narcisom (pridobivanje pozornosti od drugih ob trpljenju zaradi narcisa; lažna pomembnost, ki ti jo daje zveza z narcisom).
OKLENI SE REALNOSTI – najdi lasten smisel življenja; ne bodi odvisna od tega, da ti z majhnimi pozornostmi narcis daje smisel ali da ti samo druženje z njim daje občutek pomembnosti. Priznaj si, da narcisa ne boš mogla spremeniti. Ugotovi, ali si ali nisi voljna sprejeti narcisove hibe. Spoznaj, da bo slabo ravnanje in sodbe, ki jih ima narcis o drugih ljudeh, slej ko prej prenesel tudi nate.
POSTAVI MEJE – povej narcisu za svoje meje na miren, stvaren, nesamoobtožujoč način. Za to izberi čas in prostor, v katerem se boš počutila udobno in dovolj samozavestno. Če je treba, pokaži prej komu drugemu, kako boš to storila.
NEGUJ ODNOSE VZAJEMNOSTI – izogibaj se intimnim odnosom z narcisi. Če moraš biti v stikih z narcisom, jih omeji do stopnje, ko ti ne bodo škodili. Razvijaj odnose, pri katerih je vrednota vzajemno dajanje in prejemanje, ne pa poniževanje in očrnjevanje. Če si v dobrem odnosu, v odnosu vzajemnosti, se ne zatekaj k vzorcu »ti si to naredil zame, torej moram jaz tisto narediti zate«; v resnično dobrem odnosu »fair-play« deluje sam po sebi, saj si obe osebi v odnosu to želita: obe hočeta dajati in sprejemati.
Lp,
Anuk
Če si v dobrem odnosu, v odnosu vzajemnosti, se ne zatekaj k vzorcu »ti si to naredil zame, torej moram jaz tisto narediti zate«; v resnično dobrem odnosu »fair-play« deluje sam po sebi, saj si obe osebi v odnosu to želita: obe hočeta dajati in sprejemati.
so true!
mislim, da vedno oba morata si zeleti dajati in ne stejeta za nazaj, kako je bilo. seveda pa jaz stejem, ko vidim da je razmerje 90:10 in potem preprosto tudi ce ne stejem, vem, da nekaj ni v redu.
lp