Članek je bil objavljen v decembrski številki revije Žarek dobrote:

Zakaj pisati o opolnomočenju?

Zato, ker so in bodo med nami ljudje, ki iščejo moč in pogum za določene odločitve v svojem življenju. In so ljudje, ki zmorejo in hočejo tem ljudem pomagati, jim dajati moč za dosego določenih ciljev. Zato je potreben odnos, skupno ustvarjanje, sodelovanje. Le tako bo prišlo do želenih rezultatov. Ne gre za poučevanje tistega, ki je brez moči, gre za skupno iskanje rešitve, ko se pogovarjata, ko sodelujeta.

Nemoč in moč se srečata, si podata roko in soustvarjata želene rešitve.

Pomembno je, da vzpostavita iskren pogovor, ki omogoči iskanje oziroma oblikovanje rešitev. Za človeka v stiski, ki potrebuje opolnomočenje, so bistvene pozitivne besede, besede, ki opogumljajo, dodajajo moč. Da pride iz tega pogovora drugačen, z novimi pogledi, drugačnim razumevanjem in različnimi rešitvami. To je pogovor, ki prinese nove ideje, nove odločitve, brez prepričevanja. Biti mora njegova lastna odločitev.

Opolnomočenje je za vsakega človeka nekaj enkratnega, drugačnega, edinstvenega. Je svojevrsten projekt zbiranja dobrih izkušenj, posameznih uspehov, občutkov lastne vrednosti, ki so protiutež, nasprotje manjvrednosti, nesposobnosti, nemoči. Pomembno je odkrivati vire v človeku in njegovem okolju. Morda se jih da razširiti ali obnoviti. (Da se hči poveže z mamo.) Opozoriti je treba na pomen pripadnosti določeni skupini, potrebo po sprejetosti, spoštovanju in upoštevanju v okolju, v družini, v šoli.

Otroci kakor odrasli smo sposobni premagati mnoge težke udarce, premagati neuspeh. Zato iščemo pomoč in okrevali bomo, če skupaj zastavimo podporo. Le obvarovati se moramo tiste misli, da ne verjamemo v uspeh. Bolje je, bolj odrešenjsko, da upamo proti upanju.

Kajti vsak posameznik ima mnogo notranje moči, da zmore preživeti krize, se pa zgodi, da mnogokrat ne zmore sam.

Ker delam že vrsto v Materinskem domu z ženskami, ki so v socialni stiski, ki doživljajo nasilje, vidim vedno znova pri mnogih ženskah, kako opolnomočenje rodi nov pogled v njenem življenju. O sebi imajo namreč negativno mnenje z majhnim občutkom lastne vrednosti in samozavesti. Okolje, v katerem živijo in delajo, močno vpliva na njihovo samopodobo, na njihova ravnanja, na njihovo vedenje, na različno izražanje potreb ter na različna izražanja stisk in iskanja pomoči. Nimajo podpore s strani partnerja, staršev, sorodnikov. Ne razumejo in ne sprejemajo jih v njihovi enkratnosti, morda drugačnosti.

Zato naj bo naslednja zgodba v premislek, kako je gospa brez moči, našla postopoma moč, pogum in okrevala. In takšnih je še mnogo.

Zgodba

»35 let sem živela v zakonu polnem nasilja, ponižanj, manipulacij. Ko je sin odrastel, je bil prvi, ki mi je dal moč, kajti odprl mi je oči in mi svetoval, da je trpinčenja dovolj in da tega ne more gledat, naj pokličem in poiščem pomoč.

Bila sem na koncu z živci, vsa shujšana in odločila sem se, da grem od doma. Zatekla sem se v Krizni center za ženske, kjer sem imela možnost, da prvič spregovorim o nasilju, ki ga doživljam s strani moža. Dobila sem pomoč in že sem bila močnejša. Delno sem se znebila psihičnega bremena. Ko so se socialne delavke prepričale, da se nočem vrniti nazaj v nasilje, je bil moj drugi dom v Varni hiši. Mož bi lahko sledil in mi delal težave, zato sem morala na neznano lokacijo. Sočutje do mene, razumevanje mi je dalo moč, da sem spregovorila in počasi, zelo počasi okrevala. Po enem letu sem se selila v Materinski dom. Človeški sprejem mi je dal toliko moči, da sem se bila sposobna pogovarjati in kovati načrte za naprej. Imela sem redne razgovore s socialno delavko, udeleževala sem se psihoterapevtskih delavnic, kjer smo se pogovarjali o osebni rasti, pridobitvi samospoštovanja. To mi je pomagalo, dajalo moč, da sem začela normalno misliti, da sem upala povedati svoje mnenje, da sem postajala samostojna in neodvisna.

Pomoč sem dobivala pri iskanju stanovanja, dajali so mi upanje, da se bo vse izteklo dobro. V času bivanja v Materinskem domu sem začela hoditi na sprehode, obdelovala sem vrt, kuhala zase in za druge ženske, ki so prihajale v Materinski dom in so bile brez moči, tako kot jaz pred časom.

Božično praznovanje, rojstni dnevi, vse to mi je obogatilo življenje in dajalo novih moči, spoznala sem različne ljudi in navade in to mi je osmislilo življenje. Dobila sem tudi stanovanje in zdaj sem na svojem.«

Izkušnje kažejo, da je preveč socialnih delavcev in preveč prostovoljcev, ki se ne zavedajo, da ljudje, ki prihajajo k njim, nosijo v sebi težka bremena, ne samo potrebo po rižu in makaronih, ampak mnogo globlje stiske.

V stiski in nemoči pa človek izgublja lastno vrednost.

Zato potrebuje pomoč žene, moža, sestre ali brata in drugih sorodnikov, sosedov, prijateljev, ali pa tudi drugih oseb, ki mu želijo in zmorejo stati ob strani. Meni je danes dal moč starejši gospod, s katerim sem se srečala po dveh letih. Prišel je kot naročen po božji previdnosti. Ponudil mi je pomoč, jaz pa njemu in vse je bilo lažje. Obema!

Lidija Jerebic